Kaj davčna oaza sploh je? Kot slednje se poimenuje države, ki imajo zelo nizke ali celo ničte davčne stopnje ter so tako privlačne za bogate investitorje, posameznike in podjetja. Hkrati v davčnih oazah veljajo stroga pravila o gospodarski in bančni tajnosti, bogastvo pa je varno tudi pred tujimi davčnimi oblastmi. Med davčne oaze med drugimi sodijo Panama, Marshallovi otoki, Belize, Nevis, Liechtenstein, Antili, Sejšeli, Ciper, švicarski Zug … Vsaka davčna oaza ponuja svoje »prednosti«, vsem pa je skupno, da vlagatelje denarja obdavčijo neprimerljivo manj kot drugod.

Maruša Babnik iz Ekvilib Inštituta za področje davčne pravičnosti še doda: »Na kratko torej davčne oaze omogočajo skrivanje denarja pred oblastmi v drugih državah, vključno v Sloveniji. Tisti, ki jih koristijo imajo različne namene, nekateri so lahko popolnoma legitimni, drugi pa so lahko izmikanje davkom (legalno ali nelegalno) ali pranje denarja, korupcija ali druge nezakonitosti.«

In čeprav davčne oaze vsaj z vidika zakonitosti niso problematične, se težave pojavljajo drugje.

Manj davkov, manj kakovosti

»Davčne oaze oz. kot jih nekateri imenujejo oaze anonimnosti so po mnenju Transparency International Slovenia ter številnih drugih organizacij in strokovnjakov problematične z več razlogov. Neposredno negativno vplivajo na davčne prihodke države, s tem pa na nižjo dostopnost ali kakovost javnih storitev, ki se iz davkov financirajo npr. ceste, bolnišnice, šole in drugo,« povedo v organizaciji Transparency International Slovenia.

»Manj davčnih prihodkov pomeni manj javnih storitev ali manj kakovostno javno infrastrukturo in manj kakovostne javne storitve, kar vpliva na življenjski standard v državi ter večanje razlik med bogatejšimi in revnejšim prebivalstvom. Vpliva tudi na primer na enakost spolov, saj naj bi država zagotavljala socialne storitve, katerih pomanjkanje v večjem delu občutijo ženske, ki običajno prevzemajo neplačana skrbstvena dela,« pripomni tudi Maruša Babnik iz Ekviliba: »Ker gre predvsem za izogibanje davkom s strani podjetij in premožnejših posameznikov, občutimo to pomanjkanje vsi državljani, ki ceno socialnih storitev prevzamemo nase tudi preko na primer višjega davka na dodano vrednost in drugih davkov na storitve – obenem pa to občutijo bolj ranljive skupine: npr. starejši, ženske, revni. To je, če so zaposleni in potrošniki sposobni to ceno prevzeti nase. V državah z visoko stopnjo revščine takšne »rešitve« prinašajo še globlje probleme, vsekakor pa tudi v bogatejših državah to povečuje ekonomsko neenakost.«

Proračun oškodovan za skoraj 40 milijonov evrov

»Nekateri ekonomisti ocenjujejo, da iz Slovenije v davčne oaze letno “pobegne” okrog četrt milijarde dolarjev dobičkov, s čimer je proračun osiromašen za dobrih 40 milijonov dolarjev,« na problematičnost davčnih oaz opozorijo v TI Slovenia in dodajo: »So pa še druge oblike negativnih učinkov: oaze so neposredno povezane z nekaterimi oblikami korupcije in drugih vrst kriminalitete, uporabljene so za pranje nezakonito pridobljenega denarja, za skrivanje lastništva podjetij ali nepremičnin ipd.« Oaze prav tako otežujejo delo nadzornih organov in s tem odkrivanje ter pregon korupcije.

»Globalno so primeri iz preteklosti jasno pokazali, da se oaze uporabljajo za pranje denarja največjih kriminalnih skupin in najbolj skorumpiranih posameznikov, financiranje terorizma, odtok denarja pa ogroža razvoj nekaterih najbolj ranljivih držav,« spomnijo v TI Slovenia, organizaciji, ki se v Sloveniji glasno bori proti davčnim oazam.

Boj proti davčnim oazam – misija nemogoče?

Kljub temu, da se zdi, da je borba proti kapitalu in bogatašem, ki od davčnih oaz uživajo največje koristi, brezplodna, TI Slovenia kaže, da je vrzeli mogoče pokrpati. Tako so leta 2017 podali več priporočil za ureditev področja transparentnosti dejanskega lastništva, opozorili pa so na nujnost delovanja na mednarodnem parketu tako na področju lastništva kot mednarodnega sodelovanja med nadzornimi institucijami in poročanja plačanih davkov po državah.

»Zato obžalujemo, da je bila prav Slovenija ena izmed držav, ki je novembra lani nasprotovala večji transparentnosti plačanih davkov s strani multinacionalnih podjetij, s čimer pravzaprav pljuva v lastno skledo. Pričakujemo, da bodo slovenski odločevalci v bodoče pokazali večje razumevanje pomembnosti te problematike in zastopali stališča, s katerimi se bodo vrzeli učinkovito mašile,« še dodajo v TI Slovenia.

V TI Slovenia so med drugim pod drobnogled vzeli tudi primer lastništva podjetja, ki je ob koncu lanskega leta bolj slabo končalo, podjetja Adria Airways. Lastniška veriga je po nekaterih virih namreč segala celo do iranske teroristične podporne enote.

Tekma proti dnu

Kljub temu, da davčne oaze predstavljajo vse prej kot družbeno odgovorno početje, zadnja desetletja kažejo, da se v »tekmo proti dnu« oziroma zniževanje davčnih stopenj za podjetja in kapital z željo po privlačnosti za multinacionalke, podaja vse več držav. »V manj kot 35 letih po letu 1980 se je svetovna povprečna stopnja davka na dobiček znižala za več kot 15 % (iz 40 % na manj kot 25 %). V tej tekmi kljub majhnemu zvišanju davčne stopnje za davek na dobiček v 2017 s svojo zgolj 19 % davčno stopnjo aktivno tako sodeluje tudi Slovenija. Po drugi strani stopnja DDV narašča,« pove Maruša Babnik iz Ekviliba.

Pojasni, da svetovne ocene zneska, skritega v davčnih oazah, znašajo več kot 7,6 bilijonov dolarjev. »Prav tako so ocenili, da iz Slovenije v identificirane davčne oaze (v EU in druge) odteče 22 % davčnih prihodkov z naslova podjetij, kar je v 2016 predstavljalo 165 milijonov dolarjev,« še doda. Številke o dodatno ugotovljenih davčnih obvezah z naslova poslovanja z davčnimi oazami v sklopu svojega projekta zbira tudi FURS.

Zakaj v oaze?

Pa vendar se postavlja vprašanje, zakaj se, kljub temu, da se zavedamo koristi plačevanja davkov za dobrobit državljanov, izogibanje davkom ponuja kot bolj mamljiva izbira. Maruša Babnik eno od možnih razlag vidi v miselnosti, ki izvira iz zgodovine Slovencev ter je povezana s tem, da smo bili dolga stoletja primorani plačevati dajatve tujim gospodarjem. Tako se je pojem davka uveljavil skorajda kot kazen, medtem ko je že s svojim imenom davek v skandinavskih državah dojet kot zaklad. Babnikova omeni še, da se mnogi slovenski državljani ne zavedajo povezave med plačanimi davki in življenjskim standardom.

»Imamo ljudi, ki so, ko so uspeli, prenesli svoja podjetja in denar v druge države (z nižjo davčno obremenitvijo), obenem pa še vedno oni in/ali njihove družine koristijo javne storitve v Sloveniji – živijo v Sloveniji. S tem tudi zanikajo, da je njihov uspeh, poleg njihovega trdega dela, delno tudi posledica izkoriščenih priložnosti, ki so jim jih omogočile pretekle generacije in kasneje tudi sovrstniki s plačevanjem davkov. Davki so omogočili na primer vsaj osnovno izobrazbo, če ne tudi univerzitetno, ter zdravstveno oskrbo za njih in njihove zaposlene, ceste in omrežja ter pravno varstvo za poslovanje njihovega podjetja. In ko pride priložnost, da to omogočijo ali izboljšajo za prihodnje generacije ali da vlagajo v pokojninski sklad za generacije pred sabo, nekateri preselijo svoj posel v drugo državo, velikokrat z razlago, da ne zaupajo, za kaj bo država porabila njihov denar …« pojasnjuje Babnikova.

»Davek ni strošek, je investicija, je prispevek za razvito, socialno družbo, ki si jo vsi želimo – posamezniki in podjetja.«

Davek ni strošek

Pa rešitev? »Ključnega pomena je osveščanje. Kot omenjeno, vzpostavljanje manjkajočih povezav in podiranje obstoječih prepričanj o tem, da je plačevanje davkov slabo in da bi imeli vsi več priložnosti, če bi več denarja prišlo neposredno v naše žepe in manj v skupno blagajno,« zatrdi Maruša Babnik in doda: »Potrebna je sprememba diskurza s strani odločevalcev in javnih ustanov. Davek ni strošek, je investicija, je prispevek za razvito, socialno družbo, ki si jo vsi želimo – posamezniki in podjetja.«

Manjši premiki v smer davčne transparentnosti se sicer že čutijo, saj so mnogi škandali za podjetja in posameznike prinesli neprijetne posledice. Za davčno pravičnost se od leta 2013 trudi tudi Ekvilib Inštitut, ki podrobno raziskujejo stanje politik in stališč, pošiljajo odprta pisma odgovornim v Vladi, bdijo nad Stičiščem za davčno pravičnost, ozaveščevalnimi akcijami in izobraževalnimi delavnicami. Skupaj s TI Slovenia so se v preteklih letih jasno zavzemali za uvedbo registrov dejanskih lastnikov tako v Sloveniji kot v EU, implementacija tega predloga pa zaenkrat ostaja še v zraku.