Prenovljen plačni sistem, ki je začel veljati 1. januarja, je prinesel višje plače za javne uslužbence v vzgoji in izobraževanju ter na področju sociale in zdravstva.  Predvidena zvišanja plač so različna, vseh približno 190.000 zaposlenih v javnem sektorju naj bi pravico do višje plače v celoti pridobilo najpozneje do leta 2028.

Potem ko so februarja tudi medicinske sestre dobile višje plače, smo bili priča številnim njihovim nezadovoljnim zapisom po družbenih omrežjih. Medtem ko so se namreč z novo plačno reformo plače državnim funkcionarjem, županom, direktorjem ... dvignile tudi do 45 odstotkov, so bile medicinske sestre deležne minimalnega povišanja. Razočaran je tudi Sindikat delavcev v zdravstveni negi Slovenije, ki še posebej opozarja na pomanjkanje kadra. 

Naša sogovornica je bila Slavica Mencingar, dipl.m.s. in predsednica Sindikata delavcev v zdravstveni negi Slovenije.

Ali v sindikatu delite razmišljanje nekaterih medicinskih sester, ki menijo, da je preureditev plačnega sistema v javnem sektorju skrpucalo? (Ena od sester je med drugim zapisala, da se ljubljanskemu županu plača povečuje za tri tisočake, medicinski sestri pa za slabih 30 evrov neto.)

V Sindikatu delavcev v zdravstveni negi Slovenije (SDZNS) smo že tekom pogajanj opozarjali Vlado RS in vladne pogajalce, da s to plačno reformo, ki, mimogrede, tudi za nas ni plačna reforma, ampak ustvarjanje novih anomalij, ne bomo rešili slovenskega zdravstva, zadržali prepotrebnega kadra v sistemu, še posebej ne zaposlenih na področju zdravstvene nege in oskrbe, kamor spadajo medicinske sestre, zdravstveni tehniki ter bolničarji-negovalci.

Kar se tiče konkretnih zneskov posameznih dvigov, pa je potrebno vedeti, da se prenova plačne reforme naslanja na izhodišče iz leta 2018, kar pomeni, da so upoštevani dvigi posameznih plačnih skupin od takrat naprej. Upoštevani so tudi dvigi izhodiščnih plačnih razredov, ki smo jih dosegli na pogajanjih v letu 2021. Takrat so nam očitali, da rušimo plačni sistem v javnem sektorju, takratni minister za zdravje in sindikati pa smo se strinjali, da gre za nujne ukrepe na področju plač prav zaradi problematike odhajanja kadra iz zdravstva in socialnega varstva.

Konkretno o zneskih zaradi postopnega dviga plač težko govorimo. Bistveno kar lahko izpostavimo je, da s takšnim vrednotenjem delovnih mest v zdravstveni negi ne bomo uspeli zadržati kadra, kaj šele na novo privabiti v delovna okolja. Na to smo ves čas pogajanj opozarjali vladno stran, kakšen posluh je imela za naše argumente, je razvidno tudi iz vašega vprašanja. Še huje je, da politika nima nobene sistemske rešitve, ki bi naredila sistem dolgotrajno vzdržen. Tega pa nas je lahko strah, tako zaposlene, kot uporabnike naših storitev.

V čem je po vaše glavna težava novega plačnega sistema? Koliko je sindikat sodeloval v pogajanjih?

Glavna težava plačnega sistema je ta, da smo na začetku pogajanj vsi pričakovali, da bo steber, v katerem smo združeni vsi zdravstveni delavci in sodelavci, naslavljal specifike našega poklica.

Kar pomeni, da se poleg dviga osnovnih plač zvišajo tudi posamezni dodatki, ki naslavljajo te specifike. Sicer je do nekaj pozitivnih sprememb tukaj tudi prišlo, vendar premalo.

Pogajanja so potekala od januarja 2023 do novembra 2024 in seveda smo bili vsi sindikati s področja zdravstva na vseh pogajanjih (razen sindikat Fides, ki se je pogajal ločeno). Na področju zdravstva in socialnega varstva, kot dejavnosti, je reprezentativnih devet sindikatov, za področje zdravstvene nege pa štirje. Glede na številne parcialne interese sindikatov je bilo že med nami težko uskladiti mnenja in zahteve. Ker naše zahteve niso naletele na razumevanje vladne strani, Sindikat delavcev v zdravstveni negi ni podpisal dokumentov, ki urejajo plače po novem. Je pa tako, da ko podpiše en sindikat dejavnosti, velja to za vse ostale, tudi za tiste, ki se z doseženim ne strinjajo.

Kakšno je trenutno stanje na trgu dela za zdravstvene delavce? Koliko kadra imamo, kakšne pa so potrebe?

Zagotovo lahko rečemo, da v sistemu manjka najmanj 25 odstotkov zaposlenih s področja zdravstvene nege in oskrbe. Kot veste, se zapirajo oddelki in ostajajo prazne postelje v domovih za ostarele prav na račun pomanjkanja kadra s področja zdravstvene nege.

19. februarja letos je bilo Zavodu za zaposlovanje RS objavljenih 2486 prostih delovnih mest za poklice: bolničar-negovalec, tehnik zdravstvene nege, diplomirana medicinska sestra/zdravstvenik.

Torej ni samo problem pomanjkanja zdravnikov, še večji problem nastaja zaradi pomankanja zdravstveno-negovalnega kadra.

Zaposleni ste v ZD Gornja Radgona in poznate tamkajšnje razmere na trgu dela. Imate podatek, koliko medicinskega osebja dnevno odhaja na delo v sosednjo Avstrijo? Koliko so tam njihove plače v povprečju višje?

Zagotovo veliko in preveč naših ljudi hodi na delo čez mejo. Tam imajo seveda za isto oziroma podobno delo tudi do enkrat večjo plačo kot pri nas. Tudi delovni pogoji in prilagajanje glede števila ur zaposlitve so privlačni. Potem je tu še božičnica, otroški dodatki in še kaj. Ni naključje, da naši sosedi v Avstriji gradijo domove za ostarele vedno bliže naši meji.

Kako se v sindikatu spopadate s problematiko odhajanja zdravstvenih delavcev v tujino ali zasebni sektor?

Kot sindikat seveda nimamo neposrednega vpliva na to, da ljudje odhajajo. Bi pa seveda lahko to preprečila vlada, če bi upoštevala in prisluhnila argumentom sindikatov tako iz naslova plačne politike kot iz naslova izboljšanja delovnih pogojev. Tukaj pa neizbežno trčimo v nesprejetje kadrovskih standardov in normativov.

Vlada si namreč ne želi imeti »metra«, ki bi jasno pokazal, koliko kadra primanjkuje, in to je po našem mnenju edini vzrok za nesprejetje standardov in normativov za področje zdravstvene nege.

Že nekaj let je tega, kar jih je stroka pripravila, vendar premika ni in kaže tudi, da ga še nekaj časa ne bo.

Kakšne so po vaše rešitve za zadržanje in povečanje števila zdravstvenih delavcev?

Pošteno plačilo za delo in urejene delovne razmere ter pogoji za delo. Plača ni edini faktor zadovoljstva na delovnem mestu, je pa eden ključnih dejavnikov za zadržanje kadra in privabljanje le-tega v nekoč zelo cenjen poklic medicinske sestre na vseh izobrazbenih nivojih. Naslednje, kar je tudi zelo pomembno, je zadostno število kadra, da si bodo zaposleni lahko uredili tudi svoje družinsko življenje, vključno s prostim časom. To je za mlade, ki prihajajo v sistem, zelo pomemben dejavnik.

Kaj menite o vstopu tujih zdravstvenih delavcev na slovenski trg dela, kar zdaj omogočajo novi zakoni?

Če bomo želeli ohraniti vsaj približek pravic iz naslova zdravstvenega varstva, kot jih imamo sedaj, je to žal neizbežno. Bojim se, da bomo tekom let postali še bolj odvisni od tega in bomo lahko veseli, če bo kdo hotel priti k nam, glede na globalni problem pomanjkanja kadra v celotnem zdravstvu, socialnem varstvu in oskrbi.

Kaj bo pa to pomenilo za kakovost opravljenega dela in izidov zdravljenja, pa je seveda drugo vprašanje. Kot država s svojimi plačami, stroški nastanitve in jezikovnimi barierami nismo kaj dosti zanimivi za tujo delovno silo na področju zdravstvene nege. Nekdo, ki bo prišel v Slovenijo, bo slejkoprej ugotovil, da Avstrija ni daleč, pa ta država ni edina, ki neprimerno boljše plačuje medicinske sestre. Sprašujemo se, kdo bo ob teh pogojih in plačilu za delo prišel, in še huje, ostal v Sloveniji.

Ali menite, da so trenutni standardi in normativi na področju zdravstvenega nege ustrezni? Kaj bi bilo potrebno spremeniti?

Trenutni kadrovski standardi in normativi (KSN) so stari več kot 30 let in glede na potrebe uporabnikov ter nove diagnostično terapevtske postopke in strokovne smernice, ki jih izvajamo zaposleni v ZN, definitivno zastareli in nedvomno tudi nevarni za vse vpletene. Tako za uporabnike, kot zaposlene.

Zavedamo se, da trenutno ni na razpolago dovolj kadra, ki bi lahko vstopil v sistem, tudi če bi prišlo danes do sprejema novih kadrovskih standardov in normativov. Vendar bi tekom nekaj let, torej sčasoma, zapolnili kadrovsko podhranjen bazen izvajalcev ZN. Seveda bi bilo potrebno vzdržati ta čas.

Stimulacija za to bi bila ustrezno osnovno plačilo in uvedba dodatka za deficitarnost, kar pomeni, da bi do polne zasedbe delovnih mest bili vsi tisti, ki opravljajo delo, kjer je zaposlenega premalo kadra, deležni omenjenega dodatka. To imamo zapisano v dogovoru z Vlado RS iz leta 2021.

Vedno bolj smo mnenja, da vlada, ministrstvo za zdravje in vsi odločevalci tega ne želijo ravno iz zgoraj omenjenega razloga, saj bi se potem dejansko prešteli in ugotovili, koliko nas manjka v sistemu.

Kako odgovarjate na očitke, da se sindikat vedno ne zavzame dovolj za zaposlene v zdravstveni negi?

Vsak sindikalist oziroma sindikat se s takimi očitki spopada na svoj način. Gotovo ni prijetno, da te kar vsak vsevprek obtožuje, da nič ne delaš in ne narediš. Tudi sama sem bila nekoč podobnega mnenja, dokler nisem stopila v čevlje sindikalistke.

Mnogi člani, kar je še huje, predvsem tisti, ki niso nikjer včlanjeni, nas kar vsevprek obtožujejo in blatijo po raznih družabnih omrežjih. Hkrati pa se ne zavedajo, da so pogajanja vedno stvar dveh strani. Torej na eni strani Vlade RS in na drugi sindikatov. In da se zadeve ne rešujejo, kot morda nekoč, s pestmi, še manj z nespoštljivim dialogom. Tudi, če pride kdaj do tega, se pogajanja v trenutku prekinejo. To je ena stran zgodbe. Druga je pa ta, da smo zaposleni v zdravstvu že zaradi narave svojega dela zakonsko omejeni za možnost stavke. V letu 2023 smo organizirali protestni shod medicinskih sester v Ljubljani, ravno zaradi nezadovoljstva z razpletom pogajanj in obljub, ki se niso izpolnile.

Namesto nekaj tisoč nas je bilo nekaj sto pred vladno palačo. Pa smo organizirali in plačali avtobuse iz vse Slovenije. Naši predstavniki so dobesedno moledovali člane, da se naj pridružijo ... Žal je tako, da znamo biti glasni, ko pa je potrebna akcija, pa je realnost drugačna.

Seveda to ne pomeni, da bomo kar odnehali z našimi aktivnostmi. V tem tednu imamo sejo Republiškega odbora SDZNS in bomo govorili tudi o tem, kako naprej. Namensko smo namreč počakali na odzive po prvi plači v novem plačnem sistemu, da bomo z še dodatnimi argumenti stopili pred vlado in zahtevali potrebne sistemske spremembe. Malokdo pa se zaveda, da nobena pravica ni večna in da se moramo boriti za ohranitev nekoč že samoumevnih delavskih pravic. Vsak vidi samo svoje delovno mesto, mi pa moramo gledati na vsa delovna mesta iz naše dejavnosti. Sindikalni boj ni nikoli končan, tudi v državah, ki imajo dolgo tradicijo socialnega dialoga, ni nič dano samo po sebi. Na političnih odločitvah pa je, ali si želimo kakovostno zdravstvo in zadovoljne zaposlene. Tuja delovna sila nas pri tem ne bo rešila, torej je na potezi je Vlada RS.