Pred dnevom spomina na mrtve nevrolog Zvezdan Pirtošek pojasnjuje, da dokler se spominjamo, v naših možganih vedno znova nastaja sled glasu ali podobe ljudi, ki smo jih imeli radi. A spomin ni vstop v arhiv ali muzej, ampak živ proces, v katerem se v nas ustvari nekoliko preoblikovana podoba pokojnega, je opozoril v pogovoru za STA.

Spomin je nekaj živega, nekaj, kar se vsakič znova vžge kot plamen

"Spomin je notranje gibanje, dinamična slika, ki jo nenehno dopolnjujejo novi vtisi, izkušnje in čustva. V njem se prepletajo biološki, psihološki in simbolni vidiki - drobni delci preteklosti, ki se v možganih znova povezujejo v celoto," je dejal Pirtošek, ki je predstojnik katedre za nevrologijo ljubljanske medicinske fakultete.

To sled je danes mogoče tudi fizično dokazati z elektroencefalografijo, ki beleži električne tokove možganov, ali s funkcionalno magnetno resonanco, ki pokaže, kako se ob spominu na bližnjega aktivirajo določeni možganski predeli, povezani s čustvom in spominom. "Ko gledamo tak posnetek možganov, vidimo, da je spomin nekaj živega, nekaj, kar se vsakič znova vžge kot plamen," je pojasnil.

Spomin nas ne povezuje le z ljudmi, ampak tudi s samim pomenom življenja

Ko se 1. novembra spominjamo umrlih svojcev ali prijateljev, se po njegovih besedah dotikamo dveh temeljnih sil našega uma, ki sta spomin in pozaba. "Morda pozabimo zvok njihovega glasu, a ohranimo toplino bližine. Mogoče se ne spomnimo več njihovih besed, pa vendar vemo, da so nas imeli radi ali da smo jih imeli radi mi," je dejal. Spomin nas tako po njegovih navedbah ne povezuje le z ljudmi, ampak tudi s samim pomenom življenja, "s tistim občutkom kontinuitete, ki presega čas in nas povezuje z ljudmi, ki jih ni več".

Kako spomin premaga smrt?

Številne religije in pesniki so govorili o tem, da spomin premaga smrt, in tudi nevroznanost to potrjuje. V naših možganih spomin na mrtve sproža električne procese, ki soustvarjajo naše misli, čustva in odločitve. Tisto, kar je bilo nekoč le izkušnja, se v spominu vtisne kot nova konfiguracija sinaps, ki lahko desetletja kasneje še vedno oblikuje našo čustveno krajino. "Spomin na mrtve je tako most med živimi in mrtvimi," je ponazoril.

Z nevroznanstvenega vidika spomin ne prebiva v enem samem delu možganov, ampak živi v mreži milijard nevronov, ki med seboj tvorijo povezave - sinapse. Te se nenehno gradijo in razgrajujejo, kar nevrologi imenujejo sinaptična plastičnost. Po Pirtoškovih besedah gre za enega najlepših dokazov, da so naši možgani sistem v večnem nastajanju.

Že kanadski nevroznanstvenik Donald Hebb je zapisal, da se nevroni, ki se aktivirajo skupaj, med seboj povežejo in ustvarijo trajno vez - odmev, ki lahko živi desetletja. S tem je orisal temeljno načelo, na katerem sloni spomin, to pa je, da se tisto, kar se ponavlja, utrdi.

Vsakič, ko ga prikličemo, se nekoliko spremeni

Vsak spomin je tako vzorec električne aktivnosti, ki poveže skupine možganskih celic v edinstveno mrežo. Ključno vlogo ima hipokampus, nekakšna vhodna vrata za nove spomine, kjer se kratkoročni vtisi utrjujejo v dolgotrajne spomine. Druga pomembna struktura je amigdala, ki spominom dodaja čustveno barvo. Zato si najlažje zapomnimo tisto, kar nas je ganilo ali prestrašilo. Tretji člen tega trikotnika je čelni reženj, ki omogoča zavestni priklic, razumevanje in razvrščanje spominov v časovno zaporedje.

"Spomin v nevroznanosti ni reprodukcija, ampak rekonstrukcija. Vsakič, ko ga prikličemo, se nekoliko spremeni," je poudaril Pirtošek. Spomin torej ni posoda preteklosti, ampak živa mreža med hipokampusom, amigdalo in čelnim režnjem - neprekinjen dialog med preteklim, sedanjim in prihodnjim jazom.

Pogosto ne iščemo mi spomina, ampak spomin najde nas

Na spomin lahko gledamo tudi filozofsko kot most med včeraj in danes. Številni misleci so trdili, da je prav spomin temelj identitete, tistega, kar imenujemo jaz. Zanesljivo pa vemo, da spomin ni objektiven. Z vsakim priklicem ga nekoliko preoblikujemo in spremenimo njegov pomen. Spomin je zato vedno tudi ustvarjanje, dejanje, ki iz preteklosti ustvarja novo resničnost.

Pirtošek je ob tem spomnil na argentinskega pisatelja Jorgeja Luisa Borgesa, ki je zapisal, da je spomin oblika domišljije. In res spomin pogosto doživljamo skoraj kot čustvo. "Pogosto ne iščemo mi spomina, ampak spomin najde nas," je dejal Pirtošek in navedel primer Marcela Prousta, ki je v Iskanju izgubljenega časa opisal, kako ga je vonj magdalenice, francoskega peciva, nenadoma preplavil s spomini na otroštvo. "Proust spomina ni iskal - spomin je našel njega," je pojasnil. Od takrat so magdalenice postale prispodoba za nenadni priklic spomina, za tisti trenutek, ko se nevroni prebudijo in preteklost znova oživi.

Pozaba je skoraj kot milost

Spomin pa ne bi mogel obstajati brez pozabe, čeprav si pogosto želimo, da bi čim manj pozabljali. Pirtošek pozabo razume skoraj kot milost. Če bi si zapomnili vse, bi se izgubili v milijardah nepomembnih podrobnosti in ne bi znali ločevati bistvenega od nepomembnega. Pozaba je tako tihi, skriti urednik našega jaza, ki briše odvečno ali pretežko breme. Sposobnost pozabljanja je po njegovih besedah znak zdravega uma, ki zna iz izkušenj izluščiti bistvo.

Včasih možgani sprožijo tudi aktivno brisanje - potlačitev ali izbris neprijetnih spominov. Spomine lahko sčasoma preoblikujemo "kot kip, ki ga klešemo, dokler ne dobi želene oblike", je ilustriral. Neprijetni spomini lahko z leti otopijo, izgubijo ostrino, a v resnici nikoli povsem ne izginejo. Tudi to je del človeške odpornosti, sposobnost, da se bolečina preobrazi v uvid, da travma sčasoma postane pripoved.

Dokler imaš sposobnost spominjanja, nisi popolnoma sam

Če spomin razumemo kot most med živimi in mrtvimi, se poraja vprašanje, kaj se zgodi, ko na drugi strani mostu ni nikogar. "V resnici ni popolne osamljenosti," je odgovoril Pirtošek. "Živimo v velikih omrežjih pomenov, kjer še tako neopažen obstoj pusti sled. Dokler imaš sposobnost spominjanja, nisi popolnoma sam," je pojasnil. "V spominu prebiva tihi most med preteklostjo in prihodnostjo - občutek, da nič, kar je bilo ljubljeno, ne izgine, dokler se v zavesti nekoga še enkrat zaiskri kot živa prisotnost," je sklenil.

STA