Vstop otroka v vrtec je za marsikatero družino eden najpomembnejših, a hkrati najbolj čustvenih trenutkov v zgodnjem otroštvu. Kot poudarja Viktorija Kovačič, ravnateljica in ustanoviteljica waldorfskega vrtca Inštitut Sofijin Izvir Maribor, je ljubezen do otroka skrita tudi v potrpežljivosti, pozornosti ter zavedanju, da je uvajanje v jaslice ali v vrtec ključna prelomnica za posameznega otroka v procesu, ki potrebuje visoko stopnjo profesionalne pozornosti

Glavni cilj uvajanja je vzpostavitev otrokovega zaupanja do vzgojitelja

Običajno traja uvajanje malčka nekje od 2 do 4 tedne, čas in način postopnega uvajanja sta seveda odvisna od starosti otroka in od individualnih ter družinskih pogojenosti.  "V našem vrtcu naprosimo starše, da si rezervirajo vsaj 4 tedne časa, kadar gre za uvajanje v jaslični oddelek, kjer so otroci stari od 11 mesecev do 3 leta. Za otroke nad 3 leta starosti je seveda čas uvajanja običajno krajši," pojasnjuje Kovačičeva. Celoten proces uvajanja je skrbno načrtovan, ob tem pa morajo starši ter vzgojitelji biti zelo disciplinirani ter dosledni pri izvajanju dnevne rutine.

"Ponavljanje enakih aktivnosti, v enakem zaporedju, daje otroku občutek preglednosti in varnosti ter možnost za vajo. Pomembno je, da se oboji zavedajo pomena postopnosti pri seznanjanju otroka z novimi situacijami, na način, da se malčku ne povzroča stresa. To pomeni, da je vsaka nova situacija v katero pride otrok, v teku dnevne rutine, pospremljena z ljubečo notranjo in zunanjo podporo odnosne osebe, kateri otrok zaupa. Prva odnosna – navezna oseba otroku je roditelj – skrbnik. Glavni cilj uvajanja je, da otrok vzpostavi odnos zaupanja z novo osebo – vzgojiteljem."

V njihovem vrtcu izvajajo tako imenovan "Berlinski model uvajanja", ki ga je razvil Joachim Laewen in temelji na teoriji navezanosti Johna Bowlbyja. Osnova modela je spoštovanje otrokove navezanosti na navezno osebo, zato starš ne sme zapustiti otroka samega v novem okolju, dokler otrok ne vzpostavi zaupljive navezanosti do nove osebe – vzgojitelja. "Ko vzgojitelj kot odnosna oseba v vrtcu pozna otrokove potrebe in način izražanja le teh, lahko otroka razume na način, da ga ustrezno oskrbi ali potolaži," dodaja.

[[image_2_article_79713]]

Otrok že iz pradavnine instinktno ve, da ne sme biti zapuščen

Malčki in predšolski otroci se ne le telesno, ampak tudi psihološko popolnoma razlikujejo od odraslih, učijo se predvsem skozi posnemanje vtisov iz okolja in ponavljanje. Nimajo še prav veliko ustreznih izkušenj in spoznanj, zato še ne morejo razumsko presojati in nimajo razvitega jezikovnega razumevanje razlag in pojasnil. "Malček ne more zavestno pogledati na situacijo in ne razume pojasnil v stilu, da se bo mama hitro vrnila po njega, da je tukaj v vrtcu res super in da so "tete" prijazne in da zato naj ne joka ipd. Otrok že iz pradavnine instinktivno ve, da mora biti s staršem-navezno osebo, zaradi preživetja, da ne sme biti zapuščen. Ko starš pusti malčka tuji osebi, se malček počuti zapuščen, ker s to osebo nima naveznega odnosa," pojasnjuje Kovačičeva.

"Majhen otrok ne razume na primer pojmovanja časa, kavzalnosti, ker še nima usidranih dovolj izkušenj iz teh situacij. Časovni pojmi: včeraj – danes – jutri ali pridem prej ali potem ali ob treh…. Vsi abstraktni pojmi so otroku nerazumljivi – nepredstavljivi. Otrok živi v občutku "tukaj in zdaj" in razume besede, ki so direktno povezane s stvarnostjo pred njegovim noskom in očmi."

Do problema pride, če starši želijo uvajanje opraviti kar na hitro in mislijo, da bodo vse težave rešili vzgojitelji v vrtcu, sami pa se ne želijo vključiti v proces. "Na uvajanje ne pripravljamo malčka/otroka, na uvajanje se morajo pripraviti vzgojitelji in starši," pojasnjuje Kovačičeva, ki sicer takšnih težav s starši v njihovem vrtcu ne doživlja, saj zelo dobro sodelujejo. Po njenih besedah je najpomembneje, da strokovni delavec že na sprejemnih – spoznavnih pogovorih spozna družino in vzpostavi pristno in iskreno komunikacijo s staršem pri spoznavanju otroka. "Starš se mora počutiti sprejeto in podprto, da lahko zaupa strokovnemu delavcu in mu preda "srebrno nitko" duševne povezave z otrokom," razloži.

[[image_1_article_79713]]

Pri uvajanju lahko pomaga tudi, da starši popoldan doma prakticirajo umirjeno dnevno rutino, so otroku popolnoma na voljo ter skupaj preživljajo kakovosten družinski čas. "Urnik družine mora biti umirjen in stabilen, poskrbeti je potrebno, da otrok v tem času ni izpostavljen obilici novih vtisov in dogajanja," pojasnjuje. 

"Kadar gre za proces uvajanja otroka z bratcem ali sestrico, ki je še doma, lahko oče ali celo kdo drug uvaja malčka, ker mora mama poskrbeti za mlajšega sorojenca. Takšnih primerov je veliko in k vsakemu je treba pristopiti individualno.  Najlepše je, kadar zmore mamica z dojenčkom uvajati starejšega brata ali sestro, običajno se tudi to lahko lepo izvede, vsekakor je vedno na nek način vključena celotna družina."

V Sloveniji Pikler pedagogika ni prisotna

Vzgojitelj ima ključno vlogo, ker mora strokovno in profesionalno voditi celoten proces uvajanja skupaj s starši. "Hkrati je potrebno veliko usklajevanja znotraj tima, ob tem da v Slovenji nimamo v kadrovskih normativih za jaslice, sistemskih rešitev – dodatnih ur za izvedbo postopnega uvajanja, ki so sicer v vseh učnih načrtih predvidena, zato se morajo ravnatelji in osebje vrtca, znajti po svoje," dodaja Kovačičeva. V njihovem vrtcu na primer izvajajo postopno uvajanje z odnosno osebo (po t. i. Pikler pedagogiki) tudi s pomočjo nadur osebja v obdobjih uvajanja novinčkov, predvsem je največ tega v jasličnih skupinah. "Vzgojitelj se v prvih 2 mesecih res veliko pogovarja s starši, dnevno izvaja telefonske govorilne ure in tedensko nameni še več časa za govorilne ure v živo, za individualno usklajevanje z družinami, ki so v uvajalnem procesu," opisuje.

"Žal v Slovenji Pikler pedagogika, ki pomeni izvajanje individualne ljubeče nege s pozornostjo do otroka, v ustanovah, ki delajo z novorojenčki in malčki, ni prisotna," nadaljuje. Pikler pristop je že razvit in prisoten v večini razvitih držav tudi v javnih ustanovah in ga poučujejo na fakultetah ter poklicnih usposabljanjih. Pri nas Pikler pristop pri negi malčkov izvajajo le nekateri posamezni manjši zasebni vrtci, sogovornica pa še ni zasledila, da bi ga v Slovenji poučevali na pedagoških in medicinskih šolah. Uvajalna metoda, ki jo izvajajo v njihovem vrtcu, je zaščiten program Inštituta Sofijin Izvir Maribor. Obenem poudarja, da morajo vzgojitelji model uvajanja dobro poznati, hkrati pa obvladati veščine dobre komunikacije, srčne kulture, sprejemanja in spoštljivosti. 

Občutek krivde ob ločitvi od malčka je popolnoma upravičen, ampak...

"Ločevanje malčkov od roditelja je na nek način nenaravna situacija, ker je malček/predšolski otrok bitje, ki je v predšolskem obdobju (vse do menjave zob), duševno – duhovno eno s starši, podobno kot je v času nosečnosti otrok telesno eno z materjo. Občutki krivde so popolnima upravičeni ter povezani z naravnim stanjem in intuitivnim občutkom, da otrok sodi k roditelju," pove sogovornica. Po drugi strani, nadaljuje, pa je starš z občutki krivde, negotov starš. "Majhni otroci za občutek varnosti in zaupanja potrebujejo ob sebi gotovega, stabilnega in odločnega človeka. Tudi uvajanje ne bo dobro potekalo, če so starši negotovi, saj otrok vsak trenutek odčitava čustveno stanje starša," razloži.

[[image_3_article_79713]]

"Rešitev tega paradoksa vidim v tem, da naredimo proces uvajanja res postopen in staršem transparenten, z njihovo vključenostjo in sodelovanjem, da si skozi lastno doživetje procesa pridobijo dejansko zaupanje v vzgojitelja in vrtec kamor oddajo otroka. Starš naj postane del vrtca, se poveže in potem je vrtec podaljšek doma in starš ublaži občutek krivde, ker je dal otroka stran, v slepo cono. Starš ne sme za 8 ur dnevno izgubiti vpogled v to, kaj se dogaja z otrokom."

Starši morajo torej redno komunicirati z vrtcem oziroma z vzgojiteljem, komunikacija pa mora potekati iskreno s strokovnimi argumenti, predvsem pa spoštljivo in z veliko mero sprejemanja in tolerance. V njihovem vrtcu že nekaj let uporabljajo pristop nenasilne komunikacije po M.B. Rosenberg zaradi izboljšanja komunikacije s starši in v kolegiju, meni pa, da bi vzgojitelji morali imeti v času študija veliko več poudarka na učenju psihologije in apliciranju  psiholoških dognanj v prakso.

Več novic lahko preberete tudi na slo24.si.