Predstavljajte si, da ste frizerka. Kot naša bralka - recimo ji Petra, da je ne omenjamo s pravim imenom. Petra je samostojna podjetnica, ki vsak mesec za prispevke nameni okrog 600 evrov. Ja, pred 15 leti so bili trikrat nižji, a zdaj so drugi, dražji časi. Zavoljo teh prispevkov, med katerimi je seveda tudi obvezni zdravstveni prispevek, Petra torej vsak mesec začne s 600 evri minusa, ki jih mora v enem mesecu spremeniti vsaj v tisočaka plusa, da so življenjski stroški pokriti.

Seveda so prispevki oblika igre daj - dam. Petra pričakuje, da bo za teh 600 evrov na mesec živela v urejeni družbi, kjer funkcionirajo sociala, šolstvo, zdravstvo ... No, ker Petra ni v Sloveniji od včeraj, seveda ni naivna in ve, da je v državi veliko težav in da tu in tam kakšna zadeva ne teče brezhibno, saj vendarle spremlja medije. A sploh se ji še ne sanja, kako bo vse to občutila na lastni koži ... Boleče. Dobesedno.

Termini na spletu nedosegljiv ideal

Slej ko prej pride ta dan, ko tudi Petra potrebuje storitve, za katere vsak mesec ničkaj veselo plačuje. Kot frizerka je cel dan na nogah in začutila je hude bolečine. "Skorajda nisem mogla več stati. Ni mi preostalo drugega, kot da grem k zdravniku. To še nekako uspe v zglednem času, tudi na rentgen še prideš ... Potem se pa konča. Dobila sem napotnico za ortopeda, in to ne 'redno', ali 'hitro', ampak 'zelo hitro'," pogovor začenja Petra.

[[image_1_article_78052]]

"Pričakovala bi, da bom z najhitrejšo napotnico na vrsti v kakšnem mesecu, morda dveh,"  dodaja. Njena pričakovanja sicer imajo realno osnovo, a le v teoriji. Kot piše na strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), se stopnja napotnice "zelo nujno" določi, "kadar je zdravstveno stanje pacienta tako resno, da zahteva obravnavo prej kot v 30 dneh. No, že tedensko poročilo Nacionalnega inštituta za javno zdravje poroča, da je povprečna čakalna doba na prvi prosti termin za ortopedski pregled 91 dni, torej tri mesece. Še precej slabši je pogled na spletno stran Ministrstva za zdravje, kjer so zapisane okvirne čakalne dobe, saj je sogovornica ugotovila, da bo v UKC-ju Maribor na vrsto prišla čez osem mesecev. A niti v najslabšem teoretičnem scenariju ni mogla pričakovati, kaj jo bo doletelo v praksi. 24. februarja 2025 so našo Petro obvestili, da bo na vrsti 1. septembra 2026 (!). Dobro leto in pol kasneje. "Če je to normalno ..." se sprašuje sogovornica. Začudena je poskusila še poklicati, a nikogar ni uspela priklicati, "in potem me je borba z mlini na veter minila."

[[image_2_article_78052]]

Ko obdržiš nepotreben termin: "Ker - kaj pa če ..."

No, seveda sogovornica ni obupala. A kljub vsem svojim plačanim prispevkom je morala začeti iskati alternativo. "Veste, najprej dobršen del denarja nameniš za javno zdravstvo. Ko dobiš tak termin, skušaš bolečine omiliti s kupovanjem najrazličnejše obutve. Ko niti to ne pomaga, moraš včasih stranke enostavno zavrniti, saj več kot štiri ure niti ne morem stati na nogah. In tako si še dodatno ob del dohodka," razlaga osebne finančne težave, do katerih ne bi prišlo ob urejenem javnem zdravstvu. In naposled se je obrnila na - zasebno.

A tu se zgodba sploh ne konča. Tu se začne lomiti zgodba o medsebojni solidarnosti, na kateri je javno zdravstvo sploh zgrajeno. Ker se je Petra zdaj naučila, da je treba na ortopeda čakati leto in pol, bo morda tudi ob morebitni ozdravitvi delovala taktično, termina ne bo odpovedala in ga bo održla kakšnemu drugemu pacientu. "Zna se zgoditi, da do naslednjega leta tega ortopeda ne bom več potrebovala. A termin si bom vseeno pustila in šla. Ne nazadnje se mi ob stoječem delu lahko zgodi, da ga bom potrebovala za kakšno drugo stvar na nogah," taktiko o terminu v čakalni vrsti kot "jokerju", ki jo gotovo uporabljajo tudi njeni rojaki, razloži sogovornica.

Da se bo kaj na tem področju v bližnji prihodnosti spremenilo, ne verjame, pa četudi politika obljublja drugače. No, vsaj v UKC Maribor je svet zavoda aprila že realno ocenil, da krajšanja čakalnih dob letos ne pričakujejo.