Ko se je Slovenija leta 2004 pridružila zvezi NATO, si ni mogla predstavljati, da bo dve desetletji pozneje vojaška poraba postala tako vroča tema javnih in političnih razprav. Danes, v letu 2025, ko varnostni izzivi na vzhodu Evrope in v svetu postajajo vse bolj kompleksni, pa vprašanje dveh odstotkov BDP za obrambo ni več zgolj formalna zaveza, temveč realna potreba.

Dva odstotka

Zavezo, da bodo članice zveze NATO za obrambo namenile vsaj 2 % svojega BDP, so sprejeli že leta 2014, po ruski priključitvi Krima. A šele vojna v Ukrajini je dala tej številki pravo težo. »V letu 2024 je to zavezo doseglo že 22 držav članic, medtem ko so jo leta 2014 zgolj tri«, navaja uradni dokument zavezništva.

To pa, po opozorilih mnogih vidnih akterjev v zadnjih mesecih, ni več dovolj. Glasovi iz Bruslja in nekaterih članic, predvsem ZDA, že pozivajo k dvigu meje na več odstotkov BDP. »Dva odstotka nista zgornja meja, temveč minimum«, se glasi vse bolj pogosto sporočilo zavezništva.

Tako je bilo prav v teh dneh naznanjeno, da bo tudi Slovenija letos za obrambno in varnostno politiko namenila 2 % BDP, izdatke pa bodo do leta 2030 postopoma povečevali, in sicer do 3 % BDP.

Kaj šteje pod dva odstotka?

Kaj se sploh šteje kot »obrambna poraba«? Ministrstvo za obrambo pojasnjuje, da gre za zelo natančno določeno metodologijo: »Obrambne izdatke zaveznice prikazujejo skladno z metodologijo, ki določa, da se med obrambne izdatke šteje stroške, ki so primarno namenjeni oboroženim silam zaveznic.« Pomembno je poudariti, da se pri tem »sistem zaščite in reševanja med obrambne izdatke ne šteje«.

To pomeni, da civilna zaščita, gasilci in druge reševalne službe, čeprav izjemno pomembne, v ta 2 % ne sodijo. Zakaj sta torej zaščita in reševanje vseeno del slovenske debate o 2 %?

Odgovor je v dejstvu, da ima Slovenska vojska kar nekaj opreme za t. i. dvojno rabo – recimo helikopterje, ki se uporabljajo tako v vojaške kot tudi reševalne namene.

Vojaki kot pomoč ob naravnih nesrečah

Slovenija ima že dolgo prakso vključevanja vojske v pomoč ob naravnih nesrečah, pa naj gre za poplave, požare … »Slovenska vojska se redno in v zelo velikem obsegu vključuje v različne oblike podpore zaščite in reševanja ter tudi drugih državnih organov npr. v primeru naravnih in drugih nesreč (poplave, požari, žled, epidemije) ter v podporo Policiji pri nadzoru in varovanju meje«, so zapisali na ministrstvu.

Prav tu se, tudi v primeru dviga odstotka, ki ga bo potrebno »nameniti NATU« skriva priložnost: pametna obrambna politika lahko koristi tudi civilni sferi.

»Obstoječi planski dokumenti ter načrtovani investicijski projekti že sedaj vključujejo velik del opreme in zmogljivosti dvojne rabe«, pravijo na MORS ter dodajo, da sem sodijo: »helikopterji, transportna letala, droni za nadzor območja, transportna vozila, cisterne za vodo, inženirska oprema, generatorji, kibernetske zmogljivosti, komunikacijske in druge zmogljivosti, zmogljivosti jedrske, radiološke, kemijske in biološke obrambe idr.«

Tako na obrambnem ministrstvu ocenijo, da se investicije v Slovensko vojsko že sedaj izvajajo z upoštevanjem vidikov dvojne rabe. Na tak način pa se bodo v še večji meri izvajale tudi v prihodnje.

V prihodnje še več projektov t.i. dvojne rabe

Prav dvojna raba je bila še posebej podčrtana na včerajšnji novinarski konferenci. Kot je bilo nakazano, namerava država s postopnim dvigom deleža BDP, namenjenega obrambi, vlagati predvsem v projekte dvojne rabe, oziroma del stroškov posameznih že obstoječih projektov umestiti prav v omenjena 2 % BDP. Kot je poudaril Golob, vlada verjame, da se varnosti ne zagotavlja samo z nakupi orožja, »... ampak predvsem s tem, da v sistem obrambe, varnosti in odpornosti vključi čim več ljudi.« Projekti dvojne rabe bodo tako v prihodnjih letih segali tudi na področja infrastrukture, zdravstva, šolstva ...

Doma ali v tujini? Kje Slovenija kupuje opremo?

Čeravno so projekti dvojne rabe sicer dobra rešitev, h kateri spodbuja tudi Evropska unija sama, pa NATO vseeno zahteva, da države članice del obrambnega deleža namenijo za izključno vojaške investicije - orožje. Vprašanje, ki ga pri temi slovenske obrambe pogosto slišimo, je tudi: koliko denarja, namenjenega vojaški opremi oziroma orožju ostane doma? Po podatkih Ministrstva za obrambo je bil največji posel v letu 2024 sklenjen s tujim podjetjem Diehl Defence za kopenski sistem zračne obrambe IRIS-T – kar 179 milijonov evrov. Na domači strani pa najdemo podjetji Vallhala Turrets d. o. o. (16,6 mio €) in Panna Plus d. o. o. (15,9 mio €), ki sta poskrbeli za oborožitvene postaje in smodniške polnitve.

Tudi Guardiaris d. o. o. iz Slovenije je prispeval tehnološko opremo za simulacijski center v Vojašnici Edvarda Peperka v vrednosti 12,14 milijona evrov. V tujini pa je Slovenija sodelovala še z ameriško vlado (Harris radijske naprave) in turškim podjetjem DESAN (posodobitev ladje Triglav 11).

Kaj pa druge države?

Slovenija pri tematiki, ki jo izpostavljamo, ni osamljena. »Vse zaveznice Nata in države članice Evropske unije se močno zavedamo, da je zaradi drastično poslabšanega varnostnega okolja v Evropi treba znatno okrepiti vlaganja v lastno obrambo in v lastno vojsko,« so jasni na MORS, pri čemer nadaljujejo:

»Zaradi navedenega vse zaveznice bistveno več vlagajo v nabave različne vojaške oborožitve in opreme ter krepijo lastne kapacitete obrambne industrije. Pri vseh zaveznicah so oborožene sile v primeru potrebe lahko uporabljene tudi v podporo v primeru naravnih in drugih nesreč, a vse zaveznice prepoznavamo, da je primarni namen oboroženih sil odvračanje in izvajanje vojaške obrambe.«

Kot še zaključijo na MORS, je izpolnjevanje zaveze do NATA temeljnega pomena za delovanje vsake države v mednarodnem okolju. Dodajo pa še: »Izpolnjevanje omenjene zaveze je na prvem mestu pomembno zaradi nas samih, saj moramo zaradi znatno poslabšanih mednarodnih razmer okrepiti vlaganja v nacionalno obrambo, varnost in odpornost.«