Uvajanje v jaslice ali v vrtec je ključna prelomnica za posameznega otroka, a v tem procesu marsikateri starš dela napako - preveč hitijo in pričakujejo nemogoče, nočejo sodelovati ipd. Viktorija Kovačič, ravnateljica in ustanoviteljica waldorfskega vrtca Inštitut Sofijin Izvir Maribor opozarja na najpogostejše napake staršev pri uvajanju otroka v vrtec ter svetuje, kako pripraviti otroka na vstop v vrtec.

Največja napaka je, da starši želijo "na hitro" opraviti z uvajanjem

"Nekateri starši imajo napačna pričakovanja do otroka. Največji problem je, če si želijo uvajanje kar na hitro opraviti in mislijo, da bodo vzgojitelji vse rešili v vrtcu, ker imajo doma natrpan urnik, preveč dela v službi in obveznosti z otrokom, zato posledično nimajo volje, da bi se angažirali pri procesu uvajanja," pove Kovačičeva. Sama ima sicer s starši prav nasprotne izkušnje, saj že ob sprejemnem  pogovoru, ko staršem opiše metodo uvajanja, naleti na izredno zanimanje staršev in veliko pripravljenost za sodelovanje. "Običajno so se starši zelo angažirali in veliko pripomogli pri procesu uvajanja," pojasnjuje.

"V Republiki Sloveniji se porodniški dopust konča pri starosti 11 mesecev, otroka pa se lahko vključi najhitreje v jaslice pri 11 mesecih. Starši običajno nimajo dovolj dopusta, da bi lahko spremljali uvajanje malčka v jasli 4 tedne in več. Iskreno pa je v mnogih državah tudi po Evropi še slabša situacija."

Če navezna oseba, torej pred in na začetku uvajanja starš, otroka zapusti, se ta vsakič počuti izgubljeno in zapuščeno, ker ne more razumeti, da gre le za začasno stanje. "Zato doživlja visoko stopnjo stresa, ki se včasih kaže kot ločitvena stiska. Otrok običajno neutolažljivo joka, išče varnost kot telesni stik, težko zaspi, sam se ne more zaigrat, potrebuje veliko pozornosti, tolažbo. Enako stresno je za dojenčka od rojstva dalje tudi za situacije v domačem okolju, ko starši iščejo prvo varstvo ali ko se novorojenčka po porodu loči od matere," pojasnjuje. Stres zaradi občutka zapuščenosti od navezne osebe, pušča kratkoročne in dolgoročne psihološke posledice.

[[image_1_article_79714]]

Kratkoročno je otrok lahko le slabo razpoložen, kadar dnevno ostaja v vrtcu polni čas brez starša v prvem tednu, potem pa se lahko šele po 3 mesecih pojavi huda kriza ob vstopu v igralnico. Otrok zavrača vrtec, zjutraj se ne želi ločiti od starša, agresivno obnašanje (grizenje, brcanje, ščipanje, udarjanje z roko, porivanje) se lahko pojavi tudi po pol leta kasneje. "Večinoma je to posledica prehitre ločitve starša od otroka, ko še otrok ni vzpostavil dovolj zaupljivega odnosa z novo odnosno osebo –  vedno istim vzgojiteljem. Te težave so še posebej izrazite, ko se osebje v vrtcu v tem občutljivem obdobju menjava in otrok dejansko nima odnosne osebe na voljo, ampak je soočen z novimi obrazi, do katerih ni vzpostavil zaupljive naveze," razloži Kovačičeva.

Posledično lahko pride do težav v ritmu spanja in hranjenja, kar privede do slabitve imunskega sistema in pogostega obolevanja, bolehnosti. Pojavijo se lahko regresivni odzivi, na primer ponovno dojenje pri mami, sesanje prsta, večja ali ponovna potreba po dudi ali drugih tolažilnih objektih, močenje postelje ipd.

Kako postopati, če pride do ločitvene stiske?

V kolikor pride do ločitvene stiske, torej, da otrok neutolažljivo joka in ga ni možno potolažiti v par minutah, se mora starš takoj vrniti v prostor k otroku, saj čas za ločitev še ni bil ustrezen ali pa ima otrok slab dan. "Če otrok več ne kaže interesa za aktivnost, starš in otrok odideta domov, kjer se otrok nahrani pozornosti staršev in varnega okolja ter si nabere moči za drug dan. Lahko se zgodi, da je drug dan že vse drugače in je otrok sposoben narediti nov korak. Nikakor pa tega stanja, ko je otrok v stiski (več kot 15 minut) in ga odnosna oseba ne zmore potolažiti, ne smemo stopnjevati," pojasnjuje Kovačičeva.

[[image_3_article_79714]]

Starši morajo biti na voljo - dokler je potrebno - da pridejo takoj po otroka, če le ta pade v ločitveno stisko. "Če ne odreagiramo na ločitveno stisko, pomeni da ignoriramo visoko stopnjo stresa, ki jo otrok doživlja v tem trenutku. S tem krepimo nezaupanje in slab občutek pri otroku v novem okolju. Nikakor ne smemo ponavljati – krepiti takšnih slabih vzorcev pri otroku," dodaja. 

Ločitvena stiska se odraža na naslednje načine:

  • Neutolažljiv jok, žalost več kot 10-15 minut, neodzivanje otroka na tolažbo, različne zanimive igrače, petje, prstne igre, ljubkovalnice, slikanice …;
  • Otrok kaže na vrata ali želi pobegniti ven in slediti staršu;
  • Otrok postopoma postaja nerazpoložen in ima v daljšem časovnem odboju izbruhe joka ali jeze;
  • Pojav agresije: udarjanje, brcanje, grizenje, ščipanje strokovnega delavca ali drugih otrok;
  • Ne spusti odnosne osebe od sebe;
  • Samo-poškodovanje, hiperaktivnost ali pretirana pasivnost ipd.;
  • Dezorientacija v času in prostoru ali evforično obnašanje, otrok je "iz sebe";
  • Odklanja hrano;
  • Nespečnost in utrujenost;
  • Ob kasnejšem prihodu staršev v vrtec odklanja starše;
  • Popoldan ne spusti staršev izpred oči ipd.;
  • Prebujanje ponoči ipd.

"Ali boš šel v vrtec danes?"

Poudarja, da slabo razumevanje otrokovih dejanskih potreb pravzaprav ni samo odgovornost staršev, ampak tudi celotne družbe. "Tudi permisivna vzgoja je večinoma odraz pomakanja razumevanja in zaznavanja otrokovih dejanski potreb, v posameznem razvojnem obdobju, ko se otrokom ne postavi nujno potrebnih skrbnih meja, ki jih vsak otrok potrebuje, da se počuti varno in opaženo ter dobi ustrezno psihološko stabilnost. Starši ne razumejo, da občutek varnosti za otroka izhaja iz njihovega stanja notranje gotovosti pri sprejemanju odločitev in postavljanju zdravih meja in okvirjev, ko jih otrok nujno potrebuje," pojasnjuje. Starši so pogosto negotovi in zato želijo imeti z otrokom demokratičen ter partnerski odnos, ki pa ne more ustvariti vzdušja varnosti okrog otroka.  

"Če starš na vratih vrtca otroka vpraša 'ali boš šel v vrtec danes', bo otrok odgovoril po trenutnem navdihu, poleg tega vprašanje ni na mestu, ker se je starš že odločil, da otrok mora hoditi v vrtec. Otrok o takih vprašanjih ni sposoben racionalno presodit in odločat. Starši včasih zaradi starih vzgojnih vzorcev ne razumejo, da se lahko meje, posebej še v predšolskem obdobju, otroku postavlja na naraven in prijazen način."

[[image_2_article_79714]]

Na uvajanje se morajo pripraviti predvsem vzgojitelji in starši, ne pa malčki. Otroka ni mogoče vnaprej pripraviti, pomembno pa je ustvariti varno in sproščeno vzdušje v skupini brez stresa. Vrtec mora določiti strokovnega delavca kot odnosno osebo, ki je otroku na voljo vsaj prvih 6 mesecev. Starši in vzgojitelj skupaj načrtujeta uvajanje ter omogočita otroku postopne obiske. Starš naj bo ob tem prisoten kot opazovalec in varni pristan, a naj prepusti otroka vzgojitelju - strokovni delavec pa naj opazuje otrokove občutke in ga potolaži ter usmeri v igro, da otrok pozabi na ločitev in čuti zaupanje.

"Glavni cilj je, da bi v postopku uvajanja otrok ohranil stil varne navezanosti. V kolikor so že prisotne motnje navezanosti, je potrebno še bolj poglobljeno delati starši in biti še bolj pozoren pri procesu navezovanja zaupljivega odnosa s tem otrokom, s strani odnosne osebe v vrtcu. V nekaterih primerih  je potrebno vključiti tudi zunanjo strokovno podporo ( psiholog, ipd.)," še pove Kovačičeva.

Več novic lahko preberete tudi na slo24.si.