Stereotip o “zgovornih ženskah” je globoko zakoreninjen, vendar raziskave kažejo drugačno sliko. Meta-analize ugotavljajo, da moški v povprečju govorijo nekoliko več kot ženske, čeprav je razlika majhna. Kljub temu večina ljudi še vedno verjame nasprotno, kar razkriva močno družbeno pristranskost. Poleg količine govora se razlikuje tudi slog: moški pogosteje uporabljajo bolj odločen, asertiven govor, ženske pa bolj podpornega in sodelovalnega.
Nezavedne oblike diskriminacije, ki se kažejo v vsakodnevnih interakcijah
Pomemben del problema je t. i. “slepa pega”, zaradi katere moški svoje govorne dominacije pogosto sploh ne zaznajo. Raziskave kažejo, da se neenakosti v pogovorih gradijo postopno, predvsem skozi prekinjanje in prevzemanje besede. Raziskave prav tako dosledno kažejo, da moški pogosteje prekinjajo ženske kot obratno, in da se to dogaja tako v formalnih kot neformalnih okoljih. Durgi tip prekritih mikroagresij je pripisovanje ženskih idej moškim sogovornikom. To se izraža tudi kotpojav, znan kot “hepeating” (he + repeating), ko moški ponovi žensko idejo in zanjo prejme priznanje.
Mikroagresije so subtilne, pogosto nezavedne oblike diskriminacije, ki se kažejo v vsakodnevnih interakcijah. V kontekstu spolnih razlik v komunikaciji je lahko to že samo prekinjanje žensk v pogovoru.
Več lahko preberete na Slo24.si: Tihi moški ne obstajajo, razen v njihovi lastni glavi.
Način, kateri je najbolj poznan mlajši generaciji kot mansplaining, ko moški ženski razlaga nekaj, o čemer ta ve več kot on, je le malokrat odprto preznan kot dejanska mikroagresija. Nazadnje pa še pride v poštev samo zmanjševanje ženskih prispevkov z besedami, kot so “to je čustveno”, “preveč si občutljiva” ali “pomiri se”.
Čeprav se zdijo nepomembne, imajo realne posledice: ženske pogosto opravijo več “nevidnega” komunikacijskega dela, kot je spodbujanje drugih in vzdrževanje pogovora, kar pa ostaja neopaženo in necenjeno.
