Mladoletniki brez spremstva v Sloveniji – več kot statistika

Mladoletniki in mladoletnice brez spremstva, ki v Sloveniji bivajo v namestitvenem centru v Postojni, ne smejo predstavljati obrobne statistike, ki priča o konfliktnih in nevarnih mestih našega sveta, poudarja mag. Ana Pavlič, programska direktorica mariborskega Inštituta za proučevanje enakosti spolov (IPES).

Kot razlaga mag. Ana Pavlič, so se na inštitutu IPES doslej spoznali in družili že s kar 29 različnimi mladoletniki in mladoletnicami brez spremstva, ki so v Slovenijo prišli iz različnih držav: Mali, Ukrajina, Indija, Maroko, Slonokoščena obala, Sirija, Gambija in druge.

Izzivi mladih brez spremstva

[[image_4_article_82397]]

Mag. Ana Pavlič, programska direktorica mariborskega Inštituta za proučevanje enakosti spolov

Mag. Ana Pavlič poudarja: »Ključno je razumeti in upoštevati kompleksno realnost in intersekcijsko diskriminacijo, s katero so mladi in mlade soočene na vsakem koraku: v novo okolje so namreč vstopili brez staršev in skrbnikov – sami, obteženi s stiskami preteklosti in v sedanjosti soočeni z jezikovnimi, kulturnimi in psihosocialnimi ovirami. Naša dolžnost je, da po eni strani soustvarjamo skupnost, v kateri je sprejet in vključen vsak, po drugi strani pa imamo možnost in priložnost, da s projektnimi aktivnostmi občutke pripadnosti poglobimo in pospešimo.«

Slovenija je dolgo veljala predvsem za tranzitno državo, a v zadnjih letih beležimo močan porast prosilcev za azil: leta 2019 je za azil zaprosilo 3.821 oseb, leta 2022 pa že 6.787. Podoben trend velja tudi za posebno ranljivo skupino: mladoletnike brez spremstva – največji porast sega v leto 2020 s 556. vlogami, med vsemi mladoletnimi prosilci pa je bilo kar 70 % takšnih brez spremstva.

V Sloveniji se torej na splošno viša število prosilcev za mednarodno zaščito, med njimi tudi mladoletnikov brez spremstva, ki v novo okolje vstopajo s takšno imenovano »trojno stigmo«: preplet njihovega statusnega položaja, psihičnega bremena njihove prepotovane poti ter odsotnostjo staršev oziroma ostalih odraslih, varnih oseb. Številni med njimi so že v zgodnjem otroštvu doživeli izkušnje izgube, travme in kronične negotovosti. Njihovi spomini pogosto vključujejo vojne, preganjanje, fizično in spolno nasilje, zapor, prisilno rekrutiranje – ali pa so bili v svojem mladem življenju že vsaj priče takim dogajanjem. Poleg tega, kar prinesejo s seboj, se – kot pravilo – po prihodu v državo azila soočajo s socialno izolacijo, negotovostjo, jezikovnimi ovirami, rasizmom in vsakodnevnim »drugačenjem«, kar jih dodatno obremenjuje.

[[image_1_article_82397]]

V tem kontekstu ni presenetljivo, da so mednarodne raziskave pokazale, da kar 37–49 % otrok brez spremstva trpi zaradi depresije, anksioznih motenj ali posttravmatskega stresa – kar potrjuje, da je duševno zdravje omenjene skupine nujno postaviti v ospredje.

Program IPES: od izključenosti do pripadnosti

V ta namen so pri IPES-u namesto ad hoc rešitev (ki so se v pretekli praksi pokazale kot neučinkovite) odločili za vzpostavitev rutine zabavnih aktivnosti, učenja, pomoči in podpore, ki uspejo vključenost iz koncepta prenesti v občutek in prakso. Ekipa inštituta IPES je v preteklih mesecih z mladimi tako izvedla večdnevne obiske najlepših primorskih, gorenjskih in štajerskih kotičkov naše države. Poleg tega se z mladimi družijo na športnih igriščih, v muzejih, gradovih, sejmih in v naravi.

[[image_2_article_82397]]

Uspeh pri tem programu tako, poudarja mag. Ana Pavlič, ne sme biti merjen zgolj s številčnimi kazalniki, temveč v na videz majhnih, a globokih spremembah, ki pospremijo čisto vsakdanje trenutke in situacije: ko se vzpostavi zaupanje med nami in si delimo veselje in žalost, ko je v naši družbi dovolj varnosti za iskrenost in sprejemanje. »Naš cilj v tem smislu nikakor ne predstavlja le strukturirane pomoči. Namesto tega želimo ustvarjati prostor, kjer se mladi in mlade lahko počutijo varne, sprejete in slišane,« je povedala mag. Ana Pavlič. »Vsak naš izlet, vsak pogovor, vsaka igra z žogo ali skupno kosilo in kratek sprehod je pomemben korak k temu, da Slovenija zanje postane več kot trenuten kraj bivanja – da postane skupnost, v kateri se dobro počutijo.«

Program inštituta IPES je raznovrsten: različne aktivnosti, ki se jih vsakič udeleži približno 10-15 mladih, vsakih 14 dni sicer izvajajo skupaj z različnimi strokovnjaki, osebami z begunsko izkušnjo in tolmači, a ključni koncept, na katerem so utemeljene vsebine in načini dela, je vzajemnost – aktivnosti se v največji možni meri sproti odzivajo na želje in potrebe skupine in posameznikov, z namenom nudenja čim širše podpore. Aktivnosti so s tem namenom načrtno usmerjene tudi v tkanje pristnih vrstniških vezi, ki (lahko) predstavljajo pomembne podporne verige v povsem novih okoljih in stresnih situacijah.

[[image_3_article_82397]]

Zidove podiramo, mostove gradimo – skupaj z mladimi

Kot zaključuje mag. Ana Pavlič, gre za vzporedno delo na dvojem: sistematično rušimo zidove predsodkov, diskriminacije, rasizma, seksizma in homofobije – in na njihovem mestu gradimo mostove razumevanja in zaupanja. Skupaj z mladimi, ne namesto njih. To je pot, ki smo jo izbrali kot tisto, ki vodi od deklarirane vključenosti k resničnemu občutku pripadnosti. Pot, ki vodi v prihodnost, v kateri mladi in mlade niso zaznamovani, kaznovani, skratka drugi in drugačni.