Mednarodna znanstvena ekipa pod vodstvom nemškega inštituta IZW (Leibniz Institute for Zoo and Wildlife Research) že skoraj 20 let raziskuje geparde v Namibiji. Dolgoročna raziskava, pri kateri je sodeloval tudi slovenski raziskovalec dr. Miha Krofel z Oddelka za gozdarstvo Biotehniške fakultete v Ljubljani, je nedolgo tega prišla do novih spoznanj o obnašanju teh živali, kar je bilo ključno za uspešno zmanjšanje konfliktov. Raziskovalci so namreč uspeli zanesljivo določiti tista mesta, kjer je nevarnost za živino največja, kmetovalci pa so obenem uspeli občutno zmanjšati škodo zaradi napadov gepardov.
Raziskave doslej opravljene le v zavarovanih območjih
“Glavni povod za to raziskavo je bilo dejstvo, da je velika večina vseh raziskav na gepardih opravljena samo v zavarovanih območjih (npr. narodnih parkih), medtem ko večina svetovne populacije te vrste živi izven rezervatov na območjih z ekstenzivno živinorejo,” pojasnjuje Krofel, ki se je raziskavi prvič pridružil že pred 15 leti, takrat še kot študent, saj so ga zelo zanimale velike mačke in je bila zanj to odlična priložnost za začetek raziskav v Afriki.
Glavni povod za to raziskavo je bilo, da je bila do takrat velika večina vseh raziskav na gepardih opravljena samo v zavarovanih območjih (npr. narodnih parkih), medtem ko večina svetovne populacije te vrste živi izven rezervatov na območjih z ekstenzivno živinorejo.
“Z ekipo sem potem v naslednjih letih redno sodeloval in šel še štirikrat v Namibijo pomagat pri terenskem delu. Sedaj smo po vseh teh letih zbiranja podatkov ocenili, da dovolj dobro razumemo socialni sistem pri gepardih in imamo dovolj podatkov, da lahko rezultate tudi objavimo v obliki znanstvenega članka,” razlaga Krofel. Rezultati raziskave, ki dobiva tudi precejšnje zanimanje tujih medijev, so bili ta teden objavljeni v prestižni ameriški znanstveni reviji Proceedings of the National Academy of Sciences (PNAS).
Foto: Miha Krofel
Uspeli odloviti že več kot 350 živali
Gepard je najredkejši izmed vseh afriških velikih mačk, njihovo število pa je v zadnjih desetletjih upadlo že na manj kot 7000 živali. Ena najpomembnejših groženj za tega plenilca so prav konflikti z živinorejci in rešitev teh je nujna, v kolikor želimo obvarovati geparde pred nadaljnjim upadom njihovega števila.
Da bi pripomogli k iskanju trajnostnih rešitev, so raziskovalci pod vodstvom IZW leta 2002 v Namibiji začeli z dolgoročnim projektom, s katerim so želeli bolje razumeti obnašanje te dokaj slabo raziskane velike mačke, sicer najhitrejše kopenske živali na svetu.
S pomočjo farmerjev smo v teh letih uspeli odloviti že preko 350 gepardov in mnoge izmed njih opremiti s telemetričnimi ovratnicami, ki vsakih 15 minut določijo pozicijo živali. Tako smo zbrali na milijone podatkov, kar nam je omogočilo, da smo podrobno raziskali njihova življenja.
“S pomočjo farmerjev smo v teh letih uspeli odloviti že preko 350 gepardov in mnoge izmed njih opremiti s telemetričnimi ovratnicami, ki vsakih 15 minut določijo pozicijo živali. Tako smo zbrali na milijone podatkov, kar nam je omogočilo, da smo podrobno raziskali njihova življenja,” je v sporočilu za javnost pojasnila dr. Bettina Wachter, vodja namibijskega projekta na gepardih. Rezultati so pokazali, da glede na obnašanje obstajata dva tipa samcev.
“Nekateri so izrazito teritorialni in obvladujejo manjša območja, ki jih redno označujejo z vonjem. Drugi pa imajo drugačno strategijo, nimajo teritorija in se gibljejo po ogromnih področjih,” je v sporočilu za javnost prav tako razložil dr. Joerg Melzheimer, koordinator terenskih raziskav. Vendar tudi neteritorialni samci redno obiskujejo teritorije drugih samcev in ves čas preverjajo, če se kateri izmed teritorijev izprazni. Slednji zato predstavljajo tako imenovane ‘vroče točke’ gepardje aktivnosti.
Škoda že v prvem letu skoraj popolnoma zamejena
Teritoriji pa se sicer ne dotikajo eden drugega, ampak je med njimi vedno vsaj 20 km ‘nikogaršnje zemlje’. Ker pa so relativno majhni, njihova skupna površina tako predstavlja le okoli 10% celotnega območja. Na podlagi teh spoznanj so raziskovalci sklepali, da je znotraj teritorijev bistveno večja nevarnost za živino, kot na preostali nikogaršnji zemlji.
Da bi to preverili tudi v praksi, so v drugem delu raziskave zastavili poskus v sodelovanju z lokalnimi rejci goveda. Ker gepardi večinoma plenijo mladiče (goveja teleta), so raziskovalci rejcem svetovali, naj črede z mladiči premaknejo na tiste dele farm, ki so del gepardje nikogaršnje zemlje, odraslo govedo pa lahko pasejo tudi znotraj teritorijev.
Teritoriji pa se sicer ne dotikajo eden drugega, ampak je med njimi vedno vsaj 20 km ‘nikogaršnje zemlje’. Ker pa so relativno majhni, njihova skupna površina tako predstavlja le okoli 10% celotnega območja. Na podlagi teh spoznanj so raziskovalci sklepali, da je znotraj teritorijev bistveno večja nevarnost za živino, kot na preostali nikogaršnji zemlji.
“Ta ukrep se je izkazal za zelo učinkovitega, saj so se že prvo leto poskusa škode pri vseh lastnikih močno znižale. Na nizki ravni so nato ostale tudi v prihodnjih letih,” pojasnjuje Krofel. Po prilagoditvi paše govedi so se gepardi preusmerili na plenjenje njihovega naravnega plena, predvsem različnih vrst gazel in antilop. Slednje je pripomoglo k boljšem sobivanju namibijskih kmetovalcev in gepardov, kar pa je ključno za ohranitev vrste.
Po prilagoditvi paše govedi so se gepardi preusmerili na plenjenje njihovega naravnega plena, predvsem različnih vrst gazel in antilop. Slednje je pripomoglo k boljšem sobivanju namibijskih kmetovalcev in gepardov, kar pa je ključno za ohranitev vrste.
“Prednost te raziskave je predvsem, da smo lahko tako dolgo obdobje spremljali populacijo gepardov, da smo na primer lahko ugotavljali, kaj se zgodi, ko v nekem teritoriju eno koalicijo gepardov nadomesti druga skupina, kako se to spreminja iz generacije v generacijo. To nam je dalo res natančen vpogled v njihov socialni sistem in smo lahko prišli do popolnoma novih spoznanj za znanost,” dodaja Krofel.
Foto: Miha Krofel
S kmetovalci vzpostavili dobro sodelovanje
Ko so raziskovalci spoznali, da obstajajo območja, kjer je verjetnost napadov na živino precej večja, medtem ko je okolica bolj varna ter da se ta območja skozi čas ne spreminjajo, so lahko svetovali rejcem govedi, kam naj prestavijo najbolj občutljive črede. “V začetku je bilo kar nekaj skepse iz njihove strani, vendar ko so spoznali, da stvar dejansko deluje, se je na nas začelo obračati vedno več kmetovalcev in vzpostavili smo dobro sodelovanje,” še opisuje Krofel.
V začetku je bilo kar nekaj skepse iz njihove strani, vendar ko so spoznali, da stvar dejansko deluje, se je na nas začelo obračati vedno več kmetovalcev in vzpostavili smo dobro sodelovanje.
Ko smo za neko farmo s pomočjo telemetričnega spremljanja gepardov ugotovili, kateri del je tisti, ki ga gepardi redno uporabljajo, je lastnik tisti del svoje črede, ki je vseboval mladiče (teleta), prestavil na drugi del farme, kjer je bila nevarnost napada gepardov manjša, na bolj izpostavljena mesta pa prestavil bike in odrasle krave brez mladičev, ki jih gepardi redko napadajo.
