Pred današnjim zadnjim sejemskim dnem na Agri, mednarodnem kmetijsko-živilskem sejmu v Gornji Radgoni, smo v naš terenski studio na razstavnem prostoru maribor24.si in slo24.si povabili ministrico za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Matejo Čalušić.

Sejem je kot ministrica obiskala drugič, Agro je namreč svečano odprla že prejšnje leto. Pri tem pove, da je sejem prepoznan nacionalno in tudi mednarodno, da obiskovalci prihajajo z vseh koncev Slovenije, tudi iz slovenske Istre. Sama je namreč po rodu Primorka. "Kot kmetijska ministrica sem letos tukaj drugič, a lahko rečem, da je vsak obisk bogatejši od prejšnjega. Obisk, vzdušje in razstavni program so zelo pozitivni. V primerjavi s preteklimi leti opažam porast zanimanja. Po covidu je bilo nekoliko drugače, zdaj pa se Agra znova potrjuje kot pomembno stičišče - tako za pridelovalce kot za ljubitelje kmetijstva in obiskovalce, ki pridejo po domače pridelke. Prvi dan sem si sejem ogledala skupaj z ministrom za kmetijstvo Republike Srbske. Povedal je, da ga je sejem navdušil; tako z obiskom kot s ponudbo."

Neurja in druge naravne nesreče iz leta v leto krojijo usodo slovenskih kmetovalcev. Kakšne ukrepe izvajate na ministrstvu za blaženje posledic teh pojavov?

Veliko se ukvarjamo s težavami, ki pestijo naše pridelovalce. Njihova polja so v bistvu tovarne hrane na prostem, zato jim skušamo nuditi podporno okolje: od zaščite pridelkov in možnosti zavarovanja do spodbujanja trajnostnih praks. Letos Slovenija predseduje skupini MED9, ki združuje devet sredozemskih držav članic EU. Kot glavno temo smo izpostavili obvladovanje tveganj v kmetijstvu. Menim, da lahko naredimo še veliko več - predvsem poenostavimo pogoje, da kmetje lažje in trajneje zavarujejo svoje pridelke, hkrati pa ustvarijo višje donose.

Zato urejamo sisteme za hitrejše umeščanje namakalnih naprav v prostor in nudimo podporo prek subvencij in razpisov.

Spodbujamo tudi zavarovanje trajnih nasadov s protitočnimi mrežami in oroševalnimi sistemi ter investicije v zavarovane prostore. Pri zelenjadarstvu, na primer, so ti prostori že skoraj nujnost, če želimo zagotoviti donosen pridelek. Poleg tega se z raziskovalci in stroko posvečamo novim pristopom: digitalizaciji, naprednim tehnologijam in inovacijam, da kmetom zagotovimo boljše pogoje.

Kako pa na drugi strani sodelujejo zavarovalnice? V kolikšni meri so pripravljene stopiti proti kmetom?

Nekatera tveganja še vedno zavarujejo, a pri podnebnih spremembah, na primer pri suši, je to za zavarovalnice že nedonosno. Zato iščemo nove mehanizme, da bi kmetom vseeno omogočili zaščito. Država že sofinancira zavarovalne premije, hkrati pa preučujemo možnost ustanovitve posebnega zavarovalniškega kmetijskega sklada, v katerem bi bila ob pridelovalcih partnerica tudi država. V preteklosti je bilo nekaj poskusov, a neuspešnih. Sama si bom prizadevala, da vzpostavimo trajen sistem zavarovanja pridelkov. 

V preteklosti so bila pogosta tudi nezadovoljstva zaradi zamud pri izplačilih odškodnin. Ste to uredili?

Zamujali nismo, postopki pa so res dolgotrajni, ker potrebujemo natančne podatke in statistiko. Kmetje morajo najprej pospraviti pridelek, šele nato lahko ocenimo dejansko škodo. Zato prve ocene po škodnem dogodku pogosto niso realne. Celoten proces se zaključi šele, ko statistični urad spomladi objavi podatke za prejšnje leto - zato izplačila pridejo z zamikom. Z digitalizacijo in novimi tehnologijami, tudi umetno inteligenco, na primer orodjem Sopotnik, pa iščemo rešitve, da postopke pohitrimo.

Kakšna je pri nas stopnja samooskrbe in kje so še rezerve?

Dokler samooskrba ne bo 150-odstotna, ne bom kot kmetijska ministrica nikoli zadovoljna. To je bilo malce za šalo, a tudi za res. A realno gledano, v določenih sektorjih delež pada. Razlogi so različni: opuščanje določenih panog, spremembe prehranskih navad, podnebja, pa tudi družbe. Posebej bi želela okrepiti zelenjadarski sektor, kjer je največja težava pomanjkanje delovne sile. Tu vidimo priložnost v robotizaciji in digitalizaciji. Da naprednejše tehnologije prevzamejo tisto, česar nimamo. 

V sektorjih, kjer smo stoodstotno samooskrbni, si prizadevamo ohraniti doseženo raven. Kjer tega še ni, pa postopoma dvigovati odstotke, a zavedamo se, da Slovenija nima vseh naravnih pogojev za popolno samooskrbo.

Kaj pa mladi prevzemniki? Se res dogaja, da sredstva ostajajo neizkoriščena?

Lani je bil prvi razpis nove finančne perspektive kratek in se je hitro zaprl, zato vsa sredstva niso bila porabljena. Letos smo razpis ponovili in ga bomo ponavljali do konca perspektive. Težava pa je, da nekateri mladi nimajo dostopa do kmetijskih zemljišč ali lastnega kapitala, ker ne prihajajo iz kmetijskih družin. Tu vidim priložnost, da odpremo vrata tudi tistim, ki se za kmetijstvo odločijo kasneje. Da jim ustvarimo dodatne pogoj, s čimer bomo lahko sredstva vendarle črpali. 

Na drugi strani pa imajo mladi na vseh razpisih prednostna točkovanja. Tako da, če se sredstva ne porabijo za mlade prevzemnike, preusmerimo denar v druge ukrepe, kjer imajo mladi ponovno prednost. 

Kako pa gledate na prihodnost? Si želite samo velika kmetijska gospodarstva ali tudi majhne kmetije?

Prepričana sem, da potrebujemo oboje. Velike kmetije so pomembne za prehransko varnost in konkurenčnost, manjše pa za ohranjanje podeželja in krajine. Pomembno je, da jim zagotovimo enakovredne pogoje in da se med seboj ne izključujejo na razpisih.

Kmetje pogosto tarnajo nad nizkimi odkupnimi cenami, recimo pri žitih. Lahko ministrstvo tu sploh kaj naredi? 

Na same odkupne cene ne moremo neposredno vplivati, ker gre za tržno gospodarstvo. Lahko pa pomagamo s podporami, proizvodno vezanimi plačili in subvencijami - letos smo to na primer zagotovili za zelenjadarje.

Redno se srečujemo s pridelovalci žit in iščemo načine, kako jim pomagati premostiti obdobja nizkih cen. V pomoč so lahko tudi ukrepi, kot so certificirano seme, prestrukturiranje, primernejše sorte na primernejših legah, skladiščenje in prilagajanje trgu.

Katere razvojne prioritete pa si je ministrstvo zastavilo za prihodnost?

Pripravljamo vizijo do leta 2040 -  krovni dokument, ki prvič združuje vse deležnike v prehranski verigi in tudi vsa ministrstva. To pomeni, da oblikujemo dolgoročno strategijo za celoten prehranski sistem: od pridelave, predelave, distribucije do prehranskih navad. Ker vemo, da bo evropskih sredstev dolgoročno manj, moramo biti zelo premišljeni, kam jih usmerimo. Veseli me, da je proces vključujoč in da dialog poteka odprto. 

A včeraj nam je predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije dejal, da pri pripravi vizije niso bili vedno slišani.

Res je, da imajo v zbornici različne interese, tako kot vsi deležniki. Naša naloga pa je, da iščemo uravnotežene rešitve. Vizija 2040 je sestavljena iz kmetijstva, okolja, zdravja ljudi, prehranskih navad, distribucije, predelave ... Kmetijsko gozdarska zbornica je absolutno eden izmed pomembnih partnerjev, a je iluzorno govoriti o tem, da bomo vsakič upoštevali vse pripombe. Sama ne poznam tega recepta in se bom pustila podučiti od bolj izkušenih od sebe.