Gobavost se ne prenaša zlahka, primeri te bolezni pa so v Evropi v zadnjih desetletjih izjemno redki, so po potrditvi prvega primera na Hrvaškem po več kot 30 letih pojasnili na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ). Tudi v Sloveniji po besedah infektologinje Mateje Logar že več desetletij niso zaznali endogenega primera. Kot poudarja, je za prenos potreben dolgotrajen in tesen stik.

Primer ne predstavlja tveganja za širšo javnost

Na Hrvaškem so primer gobavosti potrdili pred približno desetimi dnevi na območju Splita. Hrvaški zavod za javno zdravstvo je v nedeljo sporočil, da so po postavitvi diagnoze nemudoma uvedli zdravljenje ter identificirali vse tesne stike bolnika. Hrvaško ministrstvo za zdravstvo je navedlo, da gre za tujega delavca iz Nepala, ki z družino na Hrvaškem živi že dve leti. Dva primera gobavosti so po 44 letih potrdili tudi v Romuniji.

Na NIJZ so danes poudarili, da potrjeni primer na Hrvaškem ne predstavlja tveganja za širšo skupnost, saj bolnik prejema ustrezno terapijo, družinski člani, ki niso okuženi, pa so prejeli preventivno zaščito z zdravili. Zdravljenje bolezni praviloma traja od šest do 12 mesecev in poteka z uporabo kombinacije zdravil.

Bolezen sploh ni zelo nalezljiva

Ob tem so opozorili, da do okužbe pride predvsem ob dolgotrajnem in tesnem stiku z nezdravljenim bolnikom. »Bolezen ni zelo nalezljiva. Zmotno je mišljenje, da se nas bo nekdo, ki ima gobavost, dotaknil, pa bomo tudi mi dobili gobavost,« je v današnji izjavi poudarila infektologinja s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana Mateja Logar.

»Velja namreč, da večina ljudi, tudi če je v stiku z ljudmi, ki imajo gobavost, pravzaprav ne zboli, da nimajo te genetske predispozicije, da bi zboleli,« je pojasnila. Pri tistih, ki zbolijo, pa je po njenih besedah potreben zelo dolgotrajen in ponavljajoč stik. Spomnila je tudi, da gobavost še vedno spremlja stigma iz zgodovinskih obdobij, ko učinkovitega zdravljenja ni bilo. Danes bolezen zdravijo s protimikrobnimi zdravili v obliki tablet, zdravljenje pa je, če se izvaja dosledno in do konca, zelo učinkovito.

Kako veste, da ste zboleli?

Pri gobavosti se po besedah Logar najprej pojavijo spremembe na koži. Ne gre za razjede ali klasične izpuščaje, temveč za zadebeljeno kožo z nekoliko dvignjenimi robovi, na prizadetih mestih lahko izpadejo dlake, pogosto pa se pojavi tudi izguba občutka. Spremembe napredujejo počasi, v tednih ali mesecih. Obstaja več podtipov bolezni, za vse pa je značilno, da se poleg kože hitro prizadenejo tudi živci.

Kot je še navedla Logar, se bakterije, ki povzročajo gobavost, razmnožujejo pri nižjih temperaturah, do približno 34 stopinj Celzija. Zato se pogosteje pojavljajo na perifernih delih telesa, kot so prsti, dlani in podlakti, kjer je temperatura nekoliko nižja kot v osrednjem delu telesa.

Slovenija nima posebnega načrta za obravnavo gobavosti

Po njenih navedbah v Sloveniji endogenega primera gobavosti ni bilo že več desetletij, pred približno 30 leti pa so zabeležili dva posamezna primera pri tujcih.

Na NIJZ pojasnjujejo, da je bolezen stalno prisotna v nekaterih delih Afrike, Južne Amerike, Azije ter na določenih Pacifiških otokih. Ker je v Evropi izjemno redka oziroma izkoreninjena, Slovenija nima posebnega načrta za obravnavo gobavosti, kljub temu pa zaradi možnosti vnosa okužbe iz endemičnih območij razmere stalno spremljajo.

V primeru pojava vnesene okužbe bi zagotovili zdravljenje bolnika, pregled in zaščito družinskih članov ter tesnih stikov, obveščanje in druge potrebne ukrepe. Kot ključno so izpostavili tudi izobraževanje zdravstvenih delavcev za pravočasno prepoznavanje bolezni ter jasne smernice za enotno obravnavo bolnikov.