Instagram profil Delozlom je v preteklih mesecih objavljal izseke pogovorov med delavci in delodajalci, krute službene zgodbe in klice po pomoči, ko so se delavci znašli pred težko odločitvijo – vztrajati ali dati odpoved?
A kar se je na začetku zdelo le kot zabaven poskus lajšanja službenega stresa, je kmalu postalo mnogo več. Serija izsekov pogovorov se namreč že po kratkem pregledu zazdi zaskrbljujoč simptom slovenskega trga dela. Predvsem pa pasti prekarnosti.
Eden od izsekov pogovora, objavljen na Instagram profilu Delozlom:
»Sem rekla, če mi lahko zvišajo honorar po enem letu, ker ne pridem čez mesec.” – In? “Nič, fuknili so me iz službe.«
Temne plati slovenskega trga dela
Izseki pogovor, največkrat takih med delodajalci in zaposlenimi, pa tudi taki, ki potekajo med sodelavci in prijatelji, obsegajo ponavljajoče se teme. Nemogoče zahteve, zlorabe na delovnem mestu, kršenje delavskih pravic, nesramnost in brezbrižnost do delavcev-študentov, kaotičnost gostinskega dela, nerazumevanje za »bolniške«, predvsem pa – zamujanje s plačili.
Eden od izsekov pogovora, objavljen na Instagram profilu Delozlom:
»Kar se da hitro sem vam želela sporočiti, da se nismo odločili za nadaljevanje našega sodelovanja. Želim vam uspešno iskanje naprej in veliko sreče pri izbiri. Ste zelo simpatična in prijazna punca in hvala za zanimanje, vendar na tem delovnem mestu potrebujemo osebo, ki nam ne bo ‘ušla’ na kakšno porodniško čez dve leti.«
Brez plače – slovenska stalnica
Prav odlašanje delodajalcev s plačili, ali celo plačevanje na črno, brez pogodb, brez zagotovila zaposlenemu, da bo denar sploh kdaj videl, očitno velja kot slogan za marsikatero študentsko ali drugo prekarno delo. Po narečnih besedah in slengu sodeč se zdi, da večina sporočil na Delozlomu prihaja iz ljubljansko govorečega območja, nič drugače pa ni tudi v štajerskih koncih. Tako o razmerah na delu povprašam nekaj mariborskih študentov, ki so ob študiju še zaposleni, o tem, ali se tudi sami soočajo z nemogočimi razmerami na delu, pa vprašam tudi nekaj gostincev.
O nemogočih razmerah tudi Mariborčani
»Vsak dan nam je merila, koliko soka smo spile. Če se ji je zdelo, da smo spile preveč, nam je ob koncu meseca trgala od plače. Če so sploh bile,« pove nekdanja natakarica iz majhne vasi v okolici Maribora, študentka. Pridruži se ji tudi njena kolegica, ki dela v manjšem lokalu na obrobju Maribora ter pripomni, da je to, da mora svojega delodajalca vsak mesec večkrat opominjati na plačilo, stalnica. In zakaj v taki službi ostajata? Obe pojasnita, da kot študentki, ki hkrati študirata in želita študij dokončati, najlažje dobita zaposlitev kot natakarici.
Kje, pa je vseeno, saj sta obe delali že v več lokalih, v prav vsakem pa sta se soočali s podobnimi problemi, kot jih opisujejo zgodbe Delozloma. »Včasih stisneš zobe in si rečeš, da moraš delati, da boš imel za najemnino, pa za kosilo, pa, da odplačaš položnico,« skomigne z rameni prva, druga pa nadaljuje: »Nihče od kolegov, ki so zaposleni v študentskem delu, nima kaj boljših izkušenj, skoraj vsi smo že morali prositi za svojo plačo, tudi po več mesecev.«
Tragično podobne zgodbe povedo prav vsi moji sogovorniki, razen ene od natakaric, ki dela v lokalu v centru Maribora. S svojo delodajalko je izjemno zadovoljna, pohvali pa tudi odlično delovno vzdušje, redna plačila ter razumevanje za prilagajanje delovnih urnikov.
Tokrat ne ostaja le pri »jamru«
Delozlomove zgodbe pa ne ostajajo le pri Instagram objavah. V preteklem tednu se je namreč v sodelovanju z Inštitutom 8. marec, ki je pred kratkim z ostro obsodbo Facebook skupine »Kira dela na smeni?«, skupine, v kateri se je zbiralo fotografije natakaric, organizirala tiskovna konferenca, predstavljena pa je bila tudi peticija, ki zahteva spremembe na trgu dela.
V le dveh mesecih se je na Instagram profilu Delozlom zbralo več kot 200 sporočil. Ta kažejo zaskrbljujočo resnico slovenskega (prekarnega) trga dela.
Spolne zlorabe v službi in pravice delavk
Delozlom razkriva tudi zlorabe in spolno nadlegovanje na delovnem mestu, na slednje pa so z zgodbami, prejetimi v kampanji #jaztudi, opozorili že v Inštitutu 8. marec. Prav službeno okolje je namreč eno najpogostejših, v katerih se zgodijo zlorabe. Te pa zaradi strahu pred izgubo službe ostajajo zavite v molk.
Na udaru so predvsem ženske, zaposlene kot natakarice, kar se je jasno pokazalo v nedavni ustanovitvi Facebooku skupine, v katero so bili vabljeni le moški. Skupina je zbirala fotografije natakaric, ki so jih, če ne bi ostro posegel Inštitut 8. marec, nameravali ocenjevati po videzu.
Če Delozlom jasno kaže, da se delavske pravice sistematično krši, to še veliko bolj občutijo ženske. »Od tega, da ženske na razgovorih sprašujejo, ali načrtujejo družino, do tega, da nekateri oglasi sistematično iščejo ženske npr. za natakarice. Pogosto gre za poklice, ki so prekarizirani in temeljijo na tem, da je ženska objektificirana. Obenem pa statistični podatki kažejo, da je revščina med tistimi, ki imajo odprte s. p.-je, bolj prisotna med ženskami. Spol torej vpliva na zaposlovanje in delovanje med zaposlitvijo,« je na tiskovni konferenci v Ljubljani poudarila Nika Kovač z Inštituta 8. marec.
Dodala je še: »S porastom prekarnih zaposlitev in samozaposlitev se kršenje delavskih pravic veča. Pogosto zapademo tudi v zanko, ko trdimo, da ima Slovenija zelo dobro urejen npr. sistem porodniške. Pri čemer pa pozabljamo, kaj se dogaja z ženskami, ki so prekarke in nimajo redne zaposlitve.«
Peticija simbolno do 1. maja
Delozlom in Inštitut 8. marec sta tako skupaj pozvala k podpisu peticije, ki od države zahteva prenehanje subvencioniranja in vključevanja v javna naročila tistih podjetij, ki svoje delavce neredno plačujejo ali jim kako drugače kršijo pravice. Prav tako opozarjajo na nujnost regulacije študentske zaposlitve, saj zgodbe kažejo, da so prav študenti tisti, ki so mnogokrat najbolj izkoriščani in večkrat pomanjkljivo plačani. »V Sloveniji obstajajo podjetja, v katerih delajo večinoma študenti, zato zahtevamo, da se omeji količina študentskega dela na posamezno podjetje. Prepričani smo, da bi to pripeljalo do več rednih zaposlitev in manj prikritih delovnih razmerij,« peticijo pospremi Nika Kovač.
Izsek peticije:
Podpisniki in podpisnice zahtevamo:
SISTEMATIČNO IZOBRAŽEVANJE O DELAVSKIH PRAVICAH V ŠOLSKEM KURIKULUMU
DA VSE DELODAJALKE IN DELODAJALCI, KI ZAMUJAJO Z IZPLAČILI HONORARJEV ZA SAMOZAPOSLENE IN ŠTUDENTE, NISO VEČ UPRAVIČENI DO DRŽAVNIH SUBVENCIJ IN POSLOVANJA Z JAVNIM SEKTORJEM
OKREPITEV KADRA DELOVNE INŠPEKCIJE IN PRESTRUKTURIRANJE PRIKRITIH DELOVNIH RAZMERJI V REDNA
DOLOČITEV MAKSIMALNEGA DELEŽA ŠTUDENTSKEGA DELA V PODJETJIH, KAR BO ZAGOTOVILO VEČ REDNIH SLUŽB
OBVEZNI 12-URNI POČITEK MED ZAPOREDNIMA DELOVNIMA DNEVOMA ZA ŠTUDENTSKO DELO (155. člen ZDR-1)
DODATEK ZA NOČNO IN NEDELJSKO DELO ZA ŠTUDENTSKO DELO
PREPOVED BREZPLAČNIH PRIPRAVNIŠTEV
Med zahtevami v peticiji je tudi pravica do 12-urnega počitka med dvema delovnima dnevoma za študentske delavce, ki jo redno zaposlenim delavcem zakon že zagotavlja. Edi Klobučar na tiskovni konferenci poudari: »Praksa kaže, da so ravno študenti pogosto primorani delati ponoči in ob nedeljah, saj pri redno zaposlenih to regulira zakon, pri študentskem delu pa to ni regulirano.«
Problematična so tudi neplačana uvajanja, ki se mnogokrat izkažejo le kot izkoriščanje delovne sile, Inštitut 8. marec pa opozori še na nujnost poučevanja o delavskih pravic. Pozovejo celo k vključevanju tovrstnega izobraževanja v osnovnošolski kurikulum.
