Po tem, ko je Slovenija na referendumu zavrnila zakon o prostovoljnem končanju življenja, je med številnimi odzivi izstopil zapis moškega z multiplo sklerozo. Njegove besede, objavljene na omrežju X, so pretresljivo pričevanje človeka, ki se bori z neozdravljivo boleznijo in strahom pred popolno izgubo zmožnosti samostojnega življenja.

Zaradi neuspešnega referenduma se bo moral posloviti prej

Po njegovih besedah so odločitev o zakonu krojili predvsem tisti, ki ga sami nikoli ne bi potrebovali, s tem pa po njegovem mnenju odvzeli možnost dostojanstvenega konca tudi tistim, ki bi se zanjo odločili premišljeno in odgovorno. »Na žalost so ljudje, ki tega zakona nikoli ne bi uporabili, uspeli to onemogočiti tudi nam, ki bi ga,« je zapisal v iskrenem, bolečem nagovoru.

Moški poudarja, da je svojo odločitev o tem, kako želi končati življenje, sprejel že zdavnaj - trezno in odločno. Ker pomoč pri samomoru ostaja strogo kaznivo dejanje, se zaveda, da bi moral zaradi zakonske prepovedi poseči po rešitvi prej, kot bi si želel. »Končati bom moral nekoliko prej, dokler to še lahko storim sam. Pomagati mi nihče ne sme,« opozarja.

Njegov »plan B«: Dušikova jeklenka

Najbolj pretresljiv del zapisa je njegov opis priprav na trenutek, ko bolezen napreduje do točke, ko življenje postane neznosno. Iskreno priznava, da je zase že poskrbel, saj že ima jeklenko dušika, zdaj potrebuje še regulator in masko. To, kar bi mu po njegovem mnenju moral omogočiti zakon, bo moral zagotoviti sam. Ob tem navaja srbski pregovor, ki ga v takem kontekstu zareže še globlje: »Uzdaj se u se i u svoje kljuse.« Na koncu se človek lahko zanese le nase ...

To ni njegov prvi javni zapis o tej temi. Že poleti je dejal, da se pripravlja na dve možnosti: regulirano, varno in pravno urejeno prostovoljno končanje življenja ali pa pot, ki jo bo moral izpeljati sam. Takrat je tudi prosil zdravnike, naj v dokumentacijo jasno zapišejo, da njegove želje niso posledica depresije, saj je želel, da so njegovi motivi razumljeni pravilno in resno.

Njegova izpoved je opomin, da referendum ni bil zgolj politični dogodek, temveč odločanje o vsakdanjiku ljudi, ki živijo z neznosno bolečino, napredujočimi boleznimi in strahom pred tem, da bodo nekoč ostali popolnoma ujeti v lastno telo.