Požar v podjetju Surovina je pri prebivalcih Maribora povzročil precej skrbi, saj so pristojne službe zaradi dima odsvetovale gibanje na prostem. Kot smo poročali, je bila v zraku presežena vrednost prašnih delcev in dušikovega dioksida. »Še vedno je v zraku to, česar si ne želimo«, je dejal župan Maribora Saša Arsenović dan po požaru in poudaril, da more družba poskrbeti, da življenje ne bo v mestu slabše. Zaveda se, da gre za problem celotnega mesta, saj se je smrad razširil po vsem Mariboru, tudi v okolici.
Po tem, ko smo govorili z članom upravnega odbora Združenja Regionalnega okoljskega združenje okoljevarstvenikov Gorazdom Marinčekom, pogovor z njim si lahko v celoti preberete TUKAJ, smo za mnenje povprašali še predsednika AAG – Alpe Adra Green mednarodnega društva za varstvo okolja in narave Vojka Bernarda ter Uroša Macerla, predsednika Eko kroga – društva za naravovarstvo in okoljevarstvo.
Neupoštevanje direktive za skladiščenje nevarnih snovi
Gorazdom Marinčkom je povedal, da v Sloveniji generalno ne upoštevajo ustrezne direktive, ki določa načine skladiščenja nevarnih snovi in obenem določa vplivna območja, znotraj katerih mora izvajalec obvestiti prebivalstvo s pisnimi navodili, kako ravnati.
Gorazd Marinček: »Pri nas moramo katastrofo prej doživeti, namesto da bi prej storili vse potrebno, da do tega ne bi prišlo ali se vsaj ne bi ponovila.«
»Uredba v slovenski zakonodaji je mejne količina dala na skrajni rob oziroma ni upoštevala možnosti, da lahko nacionalna zakonodaja mejne vrednosti in geografske značilnosti prilagodi svojemu teritoriju. Med velikimi grešniki po Sevesa uredbi je tudi novomeška Krka, kjer ne izvajajo obvez, niti jih nihče ne kontrolira. Okoljsko ministrstvo pa je tisto, ki je odločilo, da Kemisu, kjer je bil večji požar, denimo, ni potrebno biti zavezanec po Sevesa direktivi,« je pojasnil Marinček.
Požari naredijo večjo škodo kot je vredno zbirališče
Vojko Bernard je poudaril, da sami požari strupenih snovi močno onesnažujejo zrak, zemljo in vodo in tako naredijo večjo škodo v naravi, kot pa je vredno zbirališče, odlagališče ali predelovalno podjetje. »Vsi se pri tem sprašujemo, kdo je krivec za povzročeni požar in nastalo škodo. Vlagajo se kazenske ovadbe, razne komisije iščejo vzroke, nihče pa se ne vpraša, kako so ta podjetja pridobila okoljevarstvena soglasja in dovoljenja, da so lahko pričela izvajati to dejavnost.«
Na neustrezno nadzorovan sistem se je opozarjalo nekaj let
Problem z odpadno embalažo ni nastal pred letom ali dvema pove Uroš Macerl: »Na neustrezno organiziran in nadzorovan sistem embalažnih shem se je opozarjalo že kar nekaj let pred tem, pa pri okoljskem ministrstvu ter pri akterjih embalažnega sistema tudi zaradi finančnih interesov ni bilo volje najti rešitev.«
Macerl pojasni, da se je situacija do današnjih razsežnosti zaostrila potem, ko je na podlago prejšnjih težav še Kitajska prepovedala uvoz teh odpadkov. Tako je tudi v Sloveniji ta embalaža pričela ostajati v komunalnih podjetjih in embalažnih družbah, predvsem v začasnih skladiščih. »Občutek imamo, da embalažne družbe reševanje nastale situacije in svoj del odgovornosti zdaj skušajo prevaliti na državo in na vse nas. Na to je opozoril tudi minister Zajc, ki je povedal, da je inšpekcijski nadzor za leto 2018 pokazal, da so embalažne družbe pobrale več denarja, kot so dejansko odpeljale odpadne embalaže.«
»Vsi akterji embalažnega sistema bi morali skupaj iskati rešitev in ne preračunavati zgolj kako bodo v nastali situaciji izsilili čim večji zaslužek.«
Potrebno je nemudoma pričeti oblikovati in izvajati ukrepe
In kakšne so rešitve? V Eko Krogu so mnenja, da bi se za začasno skladiščeno odpadno embalažo moralo poiskati rešitve znotraj drugih držav EU: »Res je, da je te proste kapacitete najbrž težje najti kot pred kitajsko prepovedjo, zagotovo pa obstajajo. Vsi akterji embalažnega sistema bi morali skupaj iskati rešitev in ne preračunavati zgolj kako bodo v nastali situaciji izsilili čim večji zaslužek. V Sloveniji imamo glede na velikost države veliko število embalažnih družb tudi zato, ker je bil to prej odličen posel.«
Nekoč so odpadke vozili na sežig v tujino, ker je bilo to najceneje, niso pa se razvijale alternativne kapacitete za dejansko kroženje snovi oz proizvodnjo izdelkov iz teh surovin. Kot na tem mestu doda Macerl je danes isti posel postal zahteven, a to ne bi smel biti razlog, da se izogibajo delu odgovornosti: »Po drugi strani pa je res tudi to, da mora biti ravnanje z odpadki drago, saj nas žal le tako sili v pozitivne spremembe. Zato bi morali nemudoma tudi pričeti oblikovati in izvajati ukrepe preprečevanja odpadkov, ki jih bo od nas tako ali tako že prihodnje leto, še več pa v naslednjih letih, zahtevala EU.«
Uroš Macerl : »Takšni požari seveda predstavljajo onesnaževanje okolja z nevarnimi snovmi. Ne samo zraka ali podtalnice, pač pa tudi prsti in rastlin, od kjer zelo verjetno prehajajo tudi v prehransko verigo.«
Požari v začasnih skladiščih odpadkov v Sloveniji se vrstijo že lep čas. Ob tem Macerl dodal: »Kadar za takšne stvari nihče nikoli ne odgovarja je težko pričakovati, da se bo problem reševal kako drugače. Če je strošek sežiga odpadkov v tujini višji od škode, ki jo zaradi požara prizna zavarovalnica, potem obstaja bojazen, da bo še gorelo. S tem ne namigujemo na namerne požige. Za požar je dovolj že opustitev dolžne skrbi in preventive.«
Kje tiči problem?
»Pri pridobivanju okoljevarstvenega soglasja (OVS) in okoljevarstvenega dovoljenja (OVD) je poleg dodatne dokumentacije priložena tudi varstvena ocena, ki jo praviloma pripravijo tudi gasilci. Problem pa je, ko odločevalec za pridobivanje OVS in OVD ne upošteva njihovega mnenja in dejstev ter izda podjetju dovoljenje kljub negativnemu mnenju s podkrepljenimi dejstvi gasilcev,« pove Vojko Bernard.
V Alpe Adria Green (AAG) so sodelovali v nekaj postopkih kot stranski udeleženec za pridobivanje OVS in OVD podjetij, ki imajo za osnovno dejavnost zbiranje nevarnih odpadkov, predelavo odpadkov in njihovo deponiranje. »V enem primeru nam je uspelo kot stranski udeleženec preprečiti izgradnjo zbirnega centra, vendar ne zaradi požarno varnostnih razlogov. Pri vseh primerih smo kot stranski udeleženec v postopku izpostavljali požarno nevarnost pri ravnanju z odpadki, vendar nas na obravnavah nihče ni hotel poslušati, čeprav smo predložili kot dokaz mnenja in dejstva, ki so jih napisali gasilci.« Sedaj sodelujejo z Civilno inciativo za odvzem delnega okoljevarstvenega dovoljenja za “regeneracijo” Škofja Loka, ter za zaprtje EKOL-a v Lazah pri Kranju, kjer si inšpekcije zatiskajo oči ob nedavnem požaru. »Še več od inšpekcije za okolje smo prejeli odgovor, da ta organizacija deluje skladno z okoljevarstvenim dovoljenjem,« doda.
Bernard pojasni, da se razlike med posledicami požara oziroma druge nesreče, povezane z večjo ali manjšo materialno škodo, in nesreče z nevarno snovjo se ne da primerjati. Predvsem zato, ker sanacija mesta onesnaženja ob iztekanju ali drugi nesreči z nevarno snovjo traja dolgo časa, poleg tega pa zahteva večja finančna sredstva.
Odpadke potrebno predelati, kolikor je mogoče
»Evropska in deloma slovenska zakonodaja jasno opredeljujeta pravilnost postopkov upravljanja odpadkov. V samem bistvu najpomembnejše evropske smernice upoštevajo zaščito zdravja in okolja z doseganjem zmanjševanja odpadkov ter njihovo največjo možno stopnjo reciklaže in največjo možno preglednostjo načrtov, ki iz pristojnih služb zadevajo upravljanje odpadkov, za kar se zavzema tudi AAG,« pove in doda, da se to nikakor ne odraža v delovanju nekaterih slovenskih podjetij v zvezi s ponavljajočimi se izrednimi razmerami pri predelavi odpadkov oziroma njihovem skladiščenju in deponiranju.
V AAG se zavedajo, da je treba odpadke, ki smo jih večinoma z brezvestnimi dejanji kot potrošniška družba ustvarili sami, predelati, kolikor je mogoče, preostale pa odložiti na deponije. »Zahtevamo pa, da morajo biti skladišča nevarnih odpadkov, preostalih odpadkov, predelovalnice odpadkov in deponije brez izjeme primerno komunalno opremljeni in umeščeni na primerni lokaciji zunaj naselij in industrijskih con. Ravno tako morajo zgoraj omenjeni obrati imeti vso protipožarno zaščito, ki jo vodi in vzdržuje poklicni gasilec.«
Vojko Bernard: »Upamo, da se bodo odločevalci pri izdaji OVD za taka podjetja streznili in prisluhnili strokovnjakom in ne politiki. V AAG bomo storili vse, da se taki primeri, kot so zadnji požari, ne bodo več dogodili, tudi s kazenskimi ovadbami ter pritožbami na EU komisijo in sodišče EU.« O nadaljnjih n korakih nas bodo sproti obveščali.
