»Kar se tiče navad, prednjačijo žarni pogrebi, torej upepelitve,« pove Ana Javornik iz Pogrebnega podjetja HELP. Pove, da je pokopov s krsto vse manj, vse bolj pa narašča število pogrebov v ožjem družinskem ter prijateljskem krogu. »Zaenkrat povpraševanja po drugih, kakih “ekstremnih”, sila neobičajnih oblikah ni – večina še kar “prisega” na krajevno običajne navade in tradicije,« še pojasni. Odnos do smrti se v zadnjih letih spreminja, vse več ljudi se odloča za poslovitev pred upepelitvijo, kar večina podjetij tudi omogoča.

Po smrti biti diamant ali drevo

Vseeno pa se v svetu že pojavljajo alternative pokopom v žari ali krsti. »Gotovo ste že tudi sami zasledili, da obstaja možnost, da se iz pepela umrlega naredi diamant, kot tudi, da obstaja možnost pokopa v biološki žari, iz katere nato zraste drevo,« razložijo v podjetju HELP. A čeprav bi si pogrebna podjetja želela, da bi tudi pogrebne storitve postale okolju prijazne, pa slovenska zakonodaja to onemogoča.

Tako je v tujini pokojnikov pepel mogoče shraniti v biološko razgradljivi žari, izdelani iz kokosove lupine, stisnjene šote, celuloze ter semena drevesa, v katerega nato umrli zraste. Žara se zakoplje v zemljo, pokojnik pa se po pretečenem času spremeni v drevo.

Pogreb ni več prosta izbira

»Žal je v Sloveniji vse nekoliko spremenila nova zakonodaja, ki – v kolikor jo potrdi še ustavno sodišče – ljudem onemogoča tako prosto izbiro pogrebnega podjetja kot tudi možnost drugačnih oblik kot tistih, ki jih bodo določile lokalne skupnosti z odloki,« o tem, da svojci pri izbiri pogreba za pokojnika nimajo povsem prostih rok, pove Ana Javornik. Trenutno na tem področju vlada status quo, prihodnost pa bo pokazala, ali si lahko v prihodnosti obetamo povsem drugačne načine pokopavanja.

Problemi raztrosa

Najpogostejša želja Slovencev glede nekoliko drugačnih pogrebov je raztros. Javornikova pove, da so imeli pred sprejemom novega zakona precej raztrosov pepela, predvsem v domačem okolju, a sedaj o možnosti izvedbe tega odloča lokalna skupnost. »Vprašanje možnosti raztrosov tako ostaja nedorečeno,« pove.

Pred zakonodajnimi spremembami je v Sloveniji glede raztrosa pepela veljala naslednja zakonodaja. Raztros zunaj pokopališča je bil možen s pridobitvijo dovoljenja občine ali upravne enote, pri čemer je bilo potrebno plačati upravno takso v višini 22,66 evra. Prav tako je bilo potrebno jasno določiti lokacijo raztrosa ter pridobiti ustrezna dovoljenja lastnikov zemljišč, kjer bi se raztros izvedel.

Statistike kažejo, da vsak dan umre med 8000 in 10 000 Facebookovih uporabnikov, leta 2012 bi naj bilo tako na omenjenem socialnem omrežju kar 30 milijonov »mrtvih profilov«.

Od večnega pokoja v gozdu do diamantov

V svetu je precej priljubljen tudi raztros pepela v morju, kar je svojčas omogočalo Komunalno podjetje v Izoli, narašča pa tudi trend pokopavanja v naravi, predvsem gozdovih ali drugih neokrnjenih delih.

Pepel svoje drage pokojne osebe pa lahko spremenite tudi v diamant, za kar se svojci odločajo z mislijo na to, da bodo tako pokojnika lahko vselej imeli ob sebi. Izpoved matere v nesreči umrlega Chrisa priča o tem, kako je mama smrt svojega sina s tem, ko je njegov pepel poslala v Švico, kjer so ga spremenili v diamant, lažje prebolela.

Trend zelenih pokopov

Krematoriji so v zadnjem času vedno bolj pod pritiskom, saj morajo nadgrajevati svoje tehnologije, da je ob sežigu izpust škodljivih plinov čim manjši. Prav zato se razvija tudi posebna tržna niša ekoloških inovacij na področju pogrebov – v svetu se pojavljajo kartonaste krste, v vodi topeče žare, posebna zelena pokopališča, zelene upepelitve … Podjetja, ki se ukvarjajo s tovrstnimi storitvami namreč sledijo naravnim vzorcem: v naravi se živali po smrti počasi spojijo z naravo, tako se razvijajo tudi načini, kako bi se človeški posmrtni ostanki lahko pretvorili v organske odpadke.

Pri nas se s tematiko alternativnih pogrebov aktivneje ukvarja Zavod Pogreb ni tabu, ki na svoji spletni strani predstavlja zgodbe ter novosti na področju pokopov. Tako predstavljajo tudi pojem zelenih pokopališč, na katerih so telesa pokojnikov zavita v odejo ali mrtvaški prt ter položena v razgradljivo krsto, vsi postopki pa so opravljeni povsem brez kemičnih snovi. Zelena pokopališča v Sloveniji zaenkrat še ne obstajajo, v prihodnosti pa lahko zagotovo pričakujemo premik v bolj zeleno smer.

Večno življenje na spletu?

Še eno vprašanje, ki se postavi, ko razmišljamo o prihodnosti umiranja, smrti in pokopavanja, pa je večno življenje v digitalni resničnosti. Kako veste, ali je profil na Facebooku, ki vam ga socialno omrežje ponudi kot predlog za prijatelja, živa oseba? Statistike kažejo, da vsak dan umre med 8000 in 10 000 Facebookovih uporabnikov, leta 2012 bi naj bilo tako na omenjenem socialnem omrežju kar 30 milijonov »mrtvih profilov«. Čeprav to pomeni, da virtualna podoba pokojnika lahko živi večno, je žalovanje svojcev zaradi še obstoječega profila, ki ni nič drugačen kot takrat, ko je bil pokojni še živ, mnogo težje.

Smrt je neizbežna, kako jo dojemamo in kako se z njo soočamo, pa je odvisno tudi od časa in družbe same. Le kako bomo pokopavali v prihodnosti?