Zelenjavna enolončnica s stročnicami in žličniki. Polnozrnati bio kruh. Jabolčni zavitek. To je bilo na krožnikih za kosilo, ko smo v sredo obiskali OŠ Draga Kobala. Spodaj, v glasni jedilnici. Stisnjeni jedilnici. Bilo je glasno in radostno. »Imamo 90 sedežev, 450 učencev in 2 uri časa. Ampak se znajdemo. Saj vidite, otroci so zadovoljni,« nam za uvod pove dinamični Aleksander Jeršič, ravnatelj OŠ Draga Kobala. Učenci so mu stiskali petko, tisti na hodniku. V jedilnici, med kosilom, niso imeli časa. Jedli so.

Res takšna razlika med šolami?

Izhodišče za ta članek se je porodilo še pred začetkom novega šolskega leta. Ko smo neuradno klepetali s kuharicami ene od mariborskih osnovnih šol. Te so se ob pripravi na novo šolsko leto čudile, da se med mariborskimi šolami, celo zelo bližnjimi, porajajo takšne razlike v številu diet. Nekje jih kuhajo po 10, drugje baje že dobrih 20. Ker z leti jih je vse več. In vse to je bilo še pred odmevnimi novimi smernicami v šolskem prehranjevanju, ki so začele veljati z novim šolskim letom.

Glavne spremembe? Šolarji bodo imeli na jedilnikih več stročnic in manj predelane hrane. Bolj zdravo in okolju prijazno prehranjevanje.

Kuskus in gris presenečata

Ampak eno so smernice, drugo pa je na koncu praska. Začenši z okusom, navadami učencem. Če bi izbirali oni? Ravnatelj Jeršič se med našim obiskom skoraj zasmeji, čeprav odgovor ni nujno tako enoznačen. Ja, seveda so visoko na listi želja pice in hamburgerji. »Toda z leti me je presenetilo, kako zelo imajo otroci denimo kuskus. In gris. Kako to vemo? Ker delamo ankete tako med učenci kot starši.« In sodeč po anketah zadovoljstvo s prehrano raste. »In ko mi kdaj starši rečejo, da hrana ni okusna, jim lahko sam iz prve roke povem, da to ni res. Ker redno jem z učenci. Morda se kaj dosoli, ampak da bi hrana bila neokusna? To pa zavračam.« Še več, Jeršič poudarja, da je prav prehrana v mariborskih šolah načeloma dobro, zgledno urejena.

Nove smernice, kot pravijo na šolah, niso bile prevelik izziv. »Nove smernice za nas niso prinesle veliko, ker smo zelo podobno delali že sedaj. Smo v vseh državnih shemah (mleka, sadja ...), imamo redno kontrolo NIJZ, vsako leto smo dobivali priporočila in so nam pozimi točno pregledali jedilnike ter priporočali, recimo, dvig jogurtov iz 8 na 12 odstotkov.« Ampak zdaj največja preizkušnja je, kako uskladiti smernice z okusom in željami otrok.

12 diet ni enako 12 jedilnikov

V uvodnem tednu novega šolskega leta smo na mariborskih osnovnih šolah preverili, kakšni so izzivi in kakšna je praksa šolske prehrane. Na vprašanje, koliko različnih jedilnikov (diet) v praksi izvajajo, so nam na OŠ Leona Štuklja odgovorili: »Dietni obroki se pripravljajo za učence, ki imajo s strani zdravnika predpisano medicinsko indicirano dieto. Na OŠ Leona Štuklja Maribor je teh učencev 12, kar pa ne pomeni, da pripravljamo 12 različnih obrokov, saj nekateri učenci potrebuje enako dietno prehrano. Iz osnovnega jedilnika odstranimo živila, ki jih učenec ne sme uživati in jih nadomestimo z zanj ustreznim živilom.«

Prevladujejo učenci, ki imajo laktozno intoleranco in celiakijo, ponudba dietnih izdelkov je pestra, zato večjih težav ni, pravijo. Se pa soočajo šolske kuhinje predvsem s prostorsko stisko pri pripravi dietnih obrokov, prav tako je cena dietnih živil bistveno dražja. Na Osnovni šoli bratov Polančičev, kot še drugje, poleg zakonsko obvezne dopoldanske malice nudijo še zajtrk, kosilo in popoldansko malice. »Dodatno šola ponuja brezmesno prehrano za učence, ki ne uživajo mesa (20 učencev) in tudi prehrano brez svinjine (60 učencev). Učenec se lahko prijavi na vse obroke, ki jih nudimo. Trenutno je na kosilo prijavljenih 474 učencev od skupno 532 vpisanih oziroma 89 % vseh učencev na šoli. Na šoli imamo 20 alergikov, za katere se pripravljajo dietni obroki.«

Dobro urejeno z organizatorkami za prehrano

Pri šolski prehrani v praksi pride zelo hitro do prilagajanja in iskanja rešitev. Od naročanja, dobave, priprave ... Kaj so največji, glavni izzivi? Na OŠ Draga Kobala je to kakopak premajhna jedilnica in dejstvo, da zanje kuhajo na Osnovni šoli borcev za severno mejo. To sicer ni edini tak primer v Mariboru, ni jih pa veliko. Takšna praksa je na štirih osnovnih šolah.

»V Mariboru je prehranjevanje na šolah načeloma dobro rešeno. Pred par leti smo tudi dvignili normativ, zdaj je ena organizatorka za prehrano zadolžena za dve šoli, ne več za tri,« poudarja Jeršič. In doda, da so si posledično jedilniki tako na posameznih, povezanih šolah dokaj podobni, a hkrati tudi različni. Konkretno na OŠ Draga Kobala ne morejo postreči »pomfrita«, saj se ta ob termičnem prenosu preveč zmehča. Ampak to je manjša preglavica.

Premajhne jedilnice

Tako na OŠ bratov Polančičev kot na OŠ Draga Kobala poudarjajo, da so največje težave in izzivi premajhne jedilnice, zastarela ali slaba oprema v kuhinji, majhna skladišča, neurejeni normativi za vse obroke, ki jih šola nudi, pomanjkanje kadra (sploh v času bolniške odsotnosti), zavržki hrane, ko so na jedilniku manj priljubljene jedi.

»Slabo zasnovan javni razpis živil je tudi problem. Hudo stisko predstavljajo dostave, ki niso prispele iz različnih razlogov, določeni dobavitelji krčijo dostave in ne dostavljajo vsak dan, kar pa zahteva prostor za ustrezno skladiščenje živil. Zadnje časa se opaža tudi problem odvoza bio razgradljivih kuhinjskih odpadkov v smislu pomanjkanje oz. zasedenost podjetja, ki se s tem ukvarjajo,« so poudarili na OŠ bratov Polančičev.

Kefir in polnozrnati kruh nista popularna

Podobno je izpostavil tudi Jeršič. »Trudimo se nuditi zdravo prehrano, ta pa pogosto večini ni zanimiva. Kefir, recimo. Polnozrnati kruh. Dilema je med zdravo in zaželeno hrano. Odpadke moramo ločevati, na kompost gre le solata, časi, ko so hrano odvažali kmetje, so mimo. S starši se o tem veliko pogovarjamo, ampak otroci so še vedno otroci. Če pride, pardon, glavni 'šef' razred Jaša Lorenčič, vidi polnozrnato štručko in reče, ah, danes je malica za en ..., potem se bo marsikdo obrnil. Ta psihologija ostaja skozi desetletja. Odvoz odpadne hrane je izziv. Zato nekaj moraš tudi ponuditi. Ja, tudi pico enkrat, ne več dvakrat na mesec. In zdrave hamburgerje.«

V šolskih kuhinjah se, kot so poudarili na OŠ Leona Štuklja, že vrsto let pripravljajo jedilniki, ki so sezonsko prilagojeni. Posledično bodo predvsem izzivi pri dobavi sveže sezonske zelenjave in sadja v času od zime do pomladi, saj morajo pri dopoldanskih malicah po novih smernicah nuditi več sveže zelenjave kot sadja. »Glavni izzivi so tudi pri pestrosti in dobavi lokalnih ter ekoloških živil, saj jih slovenski trg ne ponuja v zadostni količini. Cena teh živil pa je zaradi omejenih finančnih sredstev obrokov včasih javnim zavodom nedosegljiva.«

Zelo nazorno nam je to opisal Jeršič. Velik izziv so dobave prek javnih naročil. Ugodneje je sicer, ker naročila oddaja več šol skupaj. »Trudimo se, da so krajše dobavne verige, možnost imamo naročati do 15 odstotkov od lokalnih pridelovalcev, ki pa so načeloma dražji. Ministrstvo je ceno malice nastavilo na 1,10 evra in to je to, seveda lahko en dan malica znese manj, da imaš drugi dan več, ampak manevrskega prostora ni veliko. Skušamo pa izvleči največ.«

Efekt Mc'Donalds

In kaj so glavne spremembe skozi čas? »Generalno velikih sprememb ni, ves čas smo sledili smernicam in jih uvajali. Velik izziv pa je odpadna hrana. Eno so smernice, drugo pa okus otrok. Kreše se. Gris in kuskus je med učenci na vrhu želja, no, pa pice in hamburgerji. Bom pa tako rekel: v šoli ni Mc'Donaldsa, vsi pa bi želeli Mc'Donalds. Kaj to pove? Starši potem rečejo, da šola ne kuha po meri otroka. Potem pa večkrat dajo učenci boljše ocene kot starši.

Pa stari, dobri, »naši« časi? Ko smo dobili za malico trideset enakih kosov kruha z enako pariško, namazom, pašteto? »Pred leti so se za dopoldansko malico pripravljale različne tople enolončnice, ki so se postregle s kosom kruha, sedaj se tega pri dopoldanski malici ne kuha več,« so nam sporočili iz OŠ Leona Štuklja. »Še vedno pa ostaja na jedilniku za malico bela kava ali kakav, postreženo z različnimi vrstami štručk ter sadje, pa mlečne jedi, kot so pšenični zdrob, mlečni riž.«

Na nove smernice dobro pripravljeni

Šole so bile, sodeč po odgovorih, na nove smernice dobro pripravljene. Tudi zato, ker so se lani odvijala različna izobraževanja. »Že pred izdajo novih smernic, smo otrokom ponujali različne vrste kruha, polnozrnate žitne izdelke, navadne jogurte, ajdovo kašo in druga priporočena živila, zato drastičnih sprememb v jedilnikih ne bo. Vse ostale spremembe, ki jih pa predpisujejo nove smernice, bomo uvajali postopoma, predvsem je največji izziv pri sprejetosti novih jedi pri učencih, saj nam je najpomembnejše njihovo zadovoljstvo. Nič nismo naredili dobrega, če otrok obroka ne bo pojedel in bo posledično lačen.«

Največji zalogaj je zato skorajda kar komunikacija sama. Bolj kot jedilniki. »Vidi se, da smo vedno bolje skomunicirali prehrano v šoli,« pove Jeršič. »Zgodi se, da je mnenje enega starša lahko tudi popačeno. V preteklosti smo naredili že mešano ekipo učiteljev in staršev za spremljavo hrane. Starši so tedaj sami videli, da morda ni tako, kot si predstavljajo. Velikokrat grem jest skupaj z učenci. Ko mi rečejo, da hrana ni dobra, rečem, da sem jedel čez stokrat v šolskem letu, pa niti enkrat ni bilo slabo. Če je sila, si dosoliš. Je pa pomemben tudi ambient, ampak če bo nekje bolje postreženo, bo morda bolje teknilo. Nimamo masterchefovske postrežbe, se pa vidi, da so otroci vajeni različnih vzorcev. Ker tudi okus je privzgojen. Smo pa zadovoljni z njihovim zadovoljstvom.«

Ko še Avstrijci gledajo z velikimi očmi

Da je Slovenija primer dobre prakse, ko gre za šolsko prehrano, je sicer znano. Marsikje namreč prehrana še zdaleč ni tako urejena. »Naša partnerska šola v Avstriji, denimo, ima čisto drugačno prakso. Tam si otroci nosijo hrano s seboj ali pa hodijo v gostilno čez često, če imajo kosila plačana. Urejeno ni. Zato imajo velike oči, ko pridejo k nam. Prehrana je med segmenti, na katere smo lahko zelo ponosni.«

Po podatkih zavoda za šolstvo več kot 95 odstotkov slovenskih otrok malica v šoli, več kot 80 odstotkov jih je kosilo in več kot 20 odstotkov tudi popoldansko malico. In še nekaj je. »Nihče v šoli ni lačen. Nihče. Razen, če hrano sam odkloni. Zavedamo se, da je hrana draga in ravnamo v okvirjih, ki so nam na voljo, ampak nihče ni lačen v šoli,« sklene Jeršič.