Današnji četrtek, 31. oktober, velja za dan reformacije, praznik in dela prost dan, ki obuja spomin na versko, družbeno-politično in kulturno gibanje v 16. stoletju. To je poleg prenove Cerkve prineslo tudi rojstvo slovenskega knjižnega jezika. Reformacija se je začela 31. oktobra 1517, ko je nemški menih in profesor za biblijsko teologijo Martin Luther na vrata cerkve v Wittenbergu obesil 95 tez, v katerih je zahteval prenovo Cerkve. Ena od idej reformatorjev je bila, naj bodo verske knjige v ljudskem jeziku, to pa je pomembno vplivalo na razvoj književnosti.

Ena najvidnejših osebnosti v času reformacije na Slovenskem je bil Primož Trubar, ki je znan predvsem kot avtor prvih natisnjenih knjig v slovenskem jeziku, Katekizma in Abecednika. Več o pomenu današnjega praznika pa z evangeličanskim škofom Leonom Novakom. 

Spomnite, zakaj je reformacija pomembna za Slovence? Kaj nam je prinesla v verskem smislu?

Reformacija je bila in je še vedno predvsem duhovno gibanje, ki si prizadeva obnoviti osebni odnos z Bogom, in to na tak način, kot ga je prikazal Jezus, torej z razlago Božje volje za vsakega posameznika ter širšo skupnost in poučevanjem verskih resnic v ljudem razumljivem jeziku. Iz tega načela je izhajalo prepričanje, da bi naj vsak "lubi Slovenec (in Slovenka)" bral Božjo besedo v svojem materinem jeziku, obiskoval bogoslužja, kjer se pridiga in poje v slovenskem jeziku. Verujoči na ta način spoznava svoje stanje pred Bogom in ga glede na Božje zapovedi spreminja oziroma reformira. Le-to naj bi pozitivno vplivalo na njegovo duhovno preobrazbo in njegov osebni razvoj.

Spomnimo, da so v Trubarjevem času maše potekale v latinskem jeziku, ki pa je bil veliki večini ljudi nerazumljiv, in da je to v rimokatoliški Cerkvi trajalo vse do drugega vatikanskega koncila (1962-1965). Slovenski reformatorji so svojemu narodu omogočili branje Božje besede, spoznavanje Božjega nauka in obiskovanja bogoslužja v materinščini. Reformacija je bila in ostaja gibanje, ki zahteva prenovo človeka in s tem posledično prenovo družine ter končno celotne družbe.

Reformatorji so si prizadevali človeka navdušiti za branje Božje besede v lastnem, njemu razumljivem, materinem jeziku, kajti prepričani so bili, da se posameznik odreši le, če pozna Kristusov evangelij, Božjo ljubezen in njene zahteve. Šele to znanje in spoznanje ga usposobi, da se podredi in prilagodi Božjim normativom.

Kaj pa nam je reformacija prinesla na področju jezika in kulture?

Reformacija je v prvi vrsti nastala kot poziv k prenovi osebnega odnosa do Boga; da pa bi spoznali Božjo voljo za naše življenje, se moramo z njo seznaniti in jo podrobneje preučiti. Tako kot je Luther, izhajajoč iz prej omenjenega vzgiba, začel prevajati Sveto pismo v nemški jezik, tako je to za Slovence naredil Primož Trubar z izdajo Evangelijev in nato celotne Nove zaveze v slovenščini. V šestnajstem stoletju je bil le ozek krog ljudi pismen, velika večina pisanja in branja ni bila vešča.

K prvi slovenski tiskani knjigi Katekizem (1550) je Trubar dodal Abecednik, da bi se preprosti Slovenci naučili brati in pisati, kajti izobraževanje je bilo v tistem času omejeno le na ozek krog ljudi. V Cerkveni ordningi (1564), ki je prvi tiskani slovenski pravni dokument, je Trubar določil, da morajo bogoslužja potekati v slovenskem, to je materinem jeziku vernikov, da bi le-ti razumeli razlago Božje besede (pridigo). Prav tako so se med bogoslužjem pele cerkvene pesmi v slovenščini.

S širitvijo reformacijskega gibanja je bilo sčasoma uvedeno pravilo, da naj se zraven vsake cerkve ali župnišča sezida tudi šola, ki bi jo lahko obiskovali tako fantje kot dekleta. S tem je bil postavljen temelj za osnovnošolsko izobraževanje, kot ga poznamo danes.

Ravno letos obhajamo kar nekaj prelomnih obletnic. Minilo je 460 let od izida Cerkvene ordninge Primoža Trubarja, ki v tej knjigi obravnava osnovna vprašanja teologije, bogoslužja, cerkvene organizacije, evangeličanskega prava in šolstva. Dalmatinov prevod Biblije, to je Svetega pisma Stare in Nove zaveze, je Slovencem omogočil, da so že pred 440. leti lahko Božjo besedo prebirali v materinem jeziku, spoznavali na ta način Božjo voljo za svoje življenje in jo implementirali. Za Slovence je bilo to pomembno versko, duhovno, jezikovno ter kulturno dejanje, saj smo se z njo uvrstili med kulturno razvite evropske narode, kot dvanajsti narod, ki je dobil Sveto pismo v svojem jeziku.

S slovnico Adama Bohoriča pa je slovenščina kot knjižni jezik dobila dokument svojega obstoja. Slovnica Adama Bohoriča je prva slovnica slovenščine in postavlja slovenski jezik na častno deveto mesto med evropskimi ljudskimi jeziki, ki so dobili svojo slovnico v sodobnem pomenu besede. Omenjenim slovenskim reformatorjem so sledili še prekmurski Franc Temlin, Štefan Küzmič, Janoš Kardoš in drugi, ki so v 18. in 19.stoletju z izdajo Katekizma, prevoda Nove zaveze, prvih pet Mojzesovih in še Jozuetove knjige ter drugih cerkvenih, šolskih in posvetnih publikacij ustvarili prekmurski knjižni jezik.

Kakšna bi bila cerkev, če v Nemčiji ne bi bilo Martina Luthra, v Sloveniji pa ne Primoža Trubarja ?

V zahodni krščanski Cerkvi so bili že pred Luthrom in Trubarjem različni poskusi prenove takratne verske skupnosti in njihovih voditeljev, vendar niso bili vedno uspešni. Podobno kakor Luther v Nemčiji tudi dominikanca Antonio de Montesinos in Bartolome de Las Casas v Španiji v 16. stoletju v obliki disputa zahtevata reforme krščanske etike, opustitev napačnega načina misijona ter kolonialne politike in pozivata k boju proti suženjstvu Afričanov. Istočasno se nadškofi de Talavera, de Ampudia in de Cisneros zavzemajo za prenovo verskega življenja ter uvedbo cerkvenih reform, kar privede do nastanka španske nacionalne Cerkve. Prav tako se na Nizozemskem in v severni Nemčiji pod vplivom »Devotio Moderna« od 15. stoletja naprej (Tomas Kempčan, »Imitatio Kristi«) ter humanizma (Erazem Roterdamski) poudarjajo prenova krščanskega življenja in branje krščanske literature za osebno izgradnjo. Spomnimo se še izstopajočih mož, kot so bili Girolamo Savonarola, Jan Hus, Peter Wald, John Wycliffe in mnogi drugi, ki so zaradi svojih poskusov, da prenovijo takratno Cerkev, tragično končali.

Luther in Trubar sta se v zgodovinski spomin in duhovni razvoj svojih nacionalnih Cerkva poleg zahteve in izvedbe verske prenove vpisala predvsem s težnjo, da bi tudi nižji sloj, ne le peščica visoko izobraženih, postal vešč pisanja in branja, da bi se Sveto pismo lahko namesto v latinščini bralo v ljudem razumljivem jeziku in da bi pri bogoslužju poslušali pridigo in peli cerkvene pesmi v materinščini.

Zaradi te težnje je nastala neke vrste nacionalna Cerkev, ki je uradni latinski jezik, ki se je uporabljal pri katoliških mašah, zamenjala z domačo besedo, ki se je s prevajanjem Svetega pisma, izdajo Katekizmov, pesmaric in drugih publikacij preoblikovala v knjižni jezik in prebivalcem našega območja prvič podala tudi nacionalno identiteto, saj nas Trubar kot prvi nagovarja z "lubi Slovenci".

Zakaj se je največ evangeličanov ohranilo ravno v Prekmurju? Če ne bi bilo protireformacije bi jih bilo verjetno precej več?

Prekmurje je v času protireformacije spadalo pod ogrsko krono. Le-ta je bila do evangeličanov tolerantna, saj je dopustila ustanovitev tako imenovanih artikularnih krajev na svojem ozemlju. Artikularni kraji so bili s posebno pogodbo oziroma zakonom določeni kraji, kjer so lahko obstajale evangeličanske cerkve, v katerih so evangeličanski duhovniki opravljali bogoslužja, vodili matične knjige in upravljali z evangeličanskimi šolami. Ko so bile tudi zadnje evangeličanske verske skupnosti rekatolizirane, so se verniki z območja Prekmurja vsaj dvakrat na leto odpravljali v artikularne kraje, najbolj znana sta bila Surd in Nemes Csó, kjer so obiskali bogoslužja v prekmurskem jeziku in kjer so premožnejši kmetje svoje otroke vpisali v občasni obisk šole. Tako v Surdu kot pozneje v Nemes Csóju je deloval evangeličanski duhovnik in prevajalec Nove zaveze v prekmurski jezik Štefan Küzmič.

To je evangeličanskim vernikom omogočilo duhovno preživetje, ki je ponovno vzplamtelo po tolerančnem ediktu cesarja Jožefa II. iz leta 1781. Dve leti po tem, torej 1783, so spet nastale nove evangeličanske verske skupnosti v Puconcih, v Križevcih in na Hodošu. Sčasoma je število evangeličanskih cerkvenih občin naraščalo in vedno več ljudi se je vključevalo v njihovo versko življenje in delovanje.

Koliko evangeličanov je v Sloveniji? Kje največ, kako je v Mariboru?

Po zadnjem uradnem popisu prebivalstva se je za evangeličane deklariralo več kot 20.000 Slovencev in Slovenk. Največ jih je glede na zgoraj omenjena zgodovinska dejstva v Prekmurju.

V Mariboru imamo cerkveno občino, ki je aktivno vključena v versko in družbeno življenje mesta. Vodi ga duhovnica mag. Violeta Vladimira Mesarič, ki je zaposlena v Slovenski vojski, kjer je namestnica vojaškega vikarja.

Mestna občina Maribor skupaj z Evangeličansko cerkveno občino Maribor vsako leto tudi priredi slovesnost ob dnevu reformacije. Letos smo ob tej priložnosti v evangeličanski cerkvi v Mariboru podelili največje priznanje naše Cerkve, plaketo Primoža Trubarja. Dobitnica tega priznanja je dr. Fanika Vrečko Krajnc, ki je s svojimi raziskavami na področju protestantizma veliko prispevala k razumevanju in približevanju del Primoža Trubarja v slovenski javnosti.

Kakšni so danes odnosi s katoliško Cerkvijo?

Z velikim veseljem in hvaležnostjo Bogu lahko povem, da imamo zelo dobre odnose tako s katoliško kot s srbsko-pravoslavno, reformirano ter binkoštno Cerkvijo in muslimansko skupnostjo. S katoliško Cerkvijo imamo že nekaj desetletij skupna ekumenska bogoslužja, izdali smo obrednik za ekumensko poroko, družimo se ob različnih jubilejih in cerkvenih slovesnostih.

Hkrati pa bomo letos na dan reformacije obhajali 25 let od skupne Izjave o opravičenju po veri, ki sta jo podpisali rimokatoliška in evangeličanska Cerkev, nato pa še anglikanska, reformirana in metodistična Cerkev. To kar je omenjene verske skupnosti delilo od 16. stoletja naprej, je bilo preseženo s podpisom Izjave o opravičenju po veri, in to na dan reformacije, torej 31. 10. 1999, oziroma pred 25. leti. Z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom bova na letošnji dan reformacije v evangeličanski cerkvi Martina Luthra v Murski Soboti z ekumenskim bogoslužjem obeležila to pomembno obletnico.

Obe cerkvi se srečujeta z velikim izzivom - kako ustaviti upadanje vernikov. Kaj delate v evangeličanski cerkvi, da bi obrnili ta trend?

Sekularizacija družbe in individualizem nista preveč naklonjena verskemu življenju in občestvu. Svojo pozornost usmerjamo predvsem na delo z mladimi, kjer jim želimo na prijeten, družaben, prijateljski in všečen način posredovati duhovne vrednote ter varno okolje, v katerem se bodo počutili dobrodošli in sprejeti. Družine z otroki so druga najpomembnejša skupina, ki ji namenjamo našo pozornost. Ne želimo pa pozabiti niti starejše generacije, ki je s svojim duhovnim delom in verovanjem ohranila našo versko skupnost živo ter stabilno.

Kako bi odgovorili na pogosto, morda nekoliko provokativno vprašanje, ki se večkrat pojavi med ljudmi: Katera vera, katoliška ali evangeličanska, je bolj prava?

Prava vera je tista, ki izpolnjuje dve največji zapovedi, o katerima Kristus pravi, da naj ju v svojem življenju živimo in uresničujemo. Prva zapoved med vsemi je: »Poslušaj, Izrael, Gospod je naš Bog, Gospod edini. Ljubi torej Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem in vso močjo.« To je prva zapoved. Druga je tej enaka: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Mr 12, 29-31)

Kakšno je vaše sporočilo ob tokratnem dnevu reformacije?

Glede na aktualne novice lahko trdimo, da je potreba po prenovi človeškega značaja tudi zdaj v 21. stoletju velika, da je soočenje s trpljenjem, uničevanjem, smrtjo, nepravičnostjo, lakoto ali revščino za nekatere ljudi na dnevnem redu, še posebej pa za tiste v Ukrajini, Gazi, Izraelu ali drugih vojnih in kriznih žariščih sveta.

Skrajni čas je, da spremenimo svoj odnos do našega Stvarnika in do sočloveka, da reformiramo naše razmišljanje, naš način življenja ter upravljanje z dobrinami tega sveta.

Prenova naših medčloveških odnosov, ki naj temelji na spoštovanju, nesebični ljubezni, solidarnosti in diakoniji, je eksistencialnega pomena za prihodnost človeštva in tega sveta. To pa je mogoče le, če obnovimo naš odnos do Boga. To je klic in zahteva reformacije, ki se zavzema za spremembo človeške biti oziroma našega značaja v pozitivnem smislu. Dajmo ji priložnost in aktivno sodelujmo pri tej spremembi na dobro z vsemi našimi močmi.