Kako dobro v resnici poznamo tolmače znakovnega jezika – kakšna znanja potrebujejo, kje jih pridobivajo, kako izgleda njihovo delo v praksi in kakšen sloves uživa ta poklic v družbi? Vsa ta vprašanja se nam odstrejo ob navedbi Združenja tolmačev slovenskega znakovnega jezika, da nam teh strokovnjakov primanjkuje: 'Za normalno kritje vseh potreb bi v mreži nujno potrebovali vsaj še 30 tolmačev', pravijo.

Kdaj smo kot gluhi, naglušni ali gluhoslepi upravičeni do tolmačenja?

Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika (ZUSZJ) navaja, da ima gluha oseba pravico do uporabe svojega jezika pri vseh postopkih javnih organov. 'V teh primerih so javne institucije tiste, ki so dolžne gluhi osebi zagotoviti tolmača (na zahtevo gluhega samega oziroma po uradni dolžnosti takoj po vpogledu v izkaznico, ki priznava pravico do tolmača) in poravnati nastale stroške', pojasnjujejo z ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Prav tako lahko gluhi uporabljajo znakovni jezik povsod drugje, kjer jih gluhota ovira pri zadovoljevanju potreb: 'To pravico lahko uveljavljajo po lastni presoji v obsegu 30 oziroma 100 ur letno. V tem primeru se storitev plača z vavčerji (1 vavčer = 1 ura tolmačenja), stroški se krijejo z državnega proračuna', še dodajajo.

Podobno kot v vseh drugih strokah se tudi izobraževanje tolmačev s pridobitvijo naziva ne konča – potrebno je stalno strokovno izpopolnjevanje, saj sta znakovni jezik in jezik gluhoslepih (kot vsi ostali jeziki) živa in se z novimi kretnjami z dneva v dan spreminjata in razvijata.

Za gluhoslepe velja podobno: tudi njim je glavni kažipot zakonska podlaga (ZUJG – Zakon o uporabi jezika gluhoslepih), ki razmejuje tolmačenje javne in zasebne narave.

Kako pa sploh priti do tolmača?

Z ministrstva razložijo, da je poti več: gluha oseba si lahko tolmača izbere (in ga naroči) sama preko liste tolmačev, ki je javno dostopna na spletu in pokriva vse slovenske regije. Vedno je na voljo tudi 'rezervni tolmač' v primeru, ko je izbran že zaseden. Obstaja še klicni center, ki deluje 24 ur na dan vse dni v letu in posebna aplikacija za direktno povezavo s klicnim centrom. 'Ko tolmač potrdi svojo udeležbo prejme vse potrebne informacije (kje, kdaj in komu). Stroške pokrije javna institucija; če gre za osebne potrebe pa gluha oseba vsako leto prejme vavčerje v višini 30 eur, s katerimi plača storitve tolmaču – izplačilo teh vavčerjev pokriva pristojno ministrstvo. Trenutna cena tolmačenja je 26,20 eur za vsako začetno uro tolmačenja'.

A gluhi, naglušni in gluhoslepi nimajo enakih potreb – torej potrebujejo tudi vsak svojega (specifičnega) tolmača

Vendar pa strokovnjaki poudarjajo, da so gluhota, naglušnost in gluhoslepota različne kategorije, tri različne vrste bolezni. 'Trenutno se dogaja, da gluhoslepim tolmačijo tolmači slovenskega znakovnega jezika (to so tolmači gluhim), kar pa je strokovno napačno', pravijo. To pa naj bi se spremenilo leta 2027, ko bodo tudi gluhoslepi dobili svojega specializiranega tolmača.

V praksi bi torej potrebovali ne le več tolmačev (po navedbah ministrstva jih je namreč trenutno registriranih 71), ampak predvsem različne vrste specializiranih tolmačev za vsako vrsto invalidnosti posebej.

In kaj je razlog, da se vse manj mladih odloča za ta poklic?

Kot pojasnjujejo z Združenja tolmačev za slovenski znakovni jezik, kjer bodoče tolmače tudi izobražujejo, je glavni razlog za manjšo privlačnost tega poklica predvsem finančni: 'Samo šolanje in končni izpit sta izredno draga, država ju ne financira. To pomeni, da posamezniki celoten proces krijejo z lastnimi sredstvi. Si pa že vrsto let prizadevamo, da bi to spremenili in da bi ta poklic postal tudi redna univerzitetna študijska smer'.
Druga in nič manjša ovira pa je zahtevnost samega poklica in potreba po predznanju znakovnega jezika: 'V procesu izobraževanja se posameznik uči le tehnik in spretnosti tolmačenja. Ni pa dovolj samo obvladati jezik, saj ga je poleg prevajanja (iz slovenskega znakovnega jezika v slovenski jezik in obratno) treba znati razlagati in pojasnjevati. To je podobno kot pri kateremkoli drugem jeziku – veliko nas danes na primer zna dobro pisati in govoriti angleško pa to še ne pomeni, da znamo tudi prevajati iz slovenščine v angleščino ter seveda obratno'.