Gašper Grobelšek, dr.med., spec. otr. in mlad. psih., terapevt medicinske hipnoze, AIT (Adolescent Identity Treatment) terapevt, stažist zakonske in družinske terapije. Današnji dan, 4. januar, je znan kot mednarodni dan hipnoze, zato smo se na ta dan pogovarjali z Gašperjem Grobelškom, terapevtom medicinske hipnoze.

Kaj je sploh medicinska hipnoza?

Vprašanje definicije hipnoze je precej frustrirajoče. Težave imajo celo tisti, ki se z njo resno ukvarjajo – terapevti medicinske hipnoze, hipnoterapevti in ulični hipnotizerji. Ni namreč vedno enostavno pojasniti tistega, česar ne moremo jasno videti. In čeprav so hipnozo kot uporabno terapevtsko sredstvo v zadnjih desetletjih sprejela vsa resna medicinska, psihološka in psihoterapevtska združenja v ZDA in Evropi, so njihove definicije naravnost hipnotične. Na primer definicija terapevtske hipnoze iz leta 2005, ki jo je v krogih akademske psihologije izdelalo in objavilo Društvo za psihološko hipnozo Ameriškega psihološkega združenja (Society for Psychological Hypnosis of American Psychological Association – APA) je tako obširna, da človek pade v trans vsaj trikrat, še preden se prebije do konca zapisa. Lahko bi rekli, da če nekdo bere zgoraj omenjeno definicijo, ima lastno izkušnjo hipnoze, še preden izve, kaj hipnoza sploh je.

Ali se vam zdi, da medicinska hipnoza zadnja leta pridobiva ali izgublja privržence?

Hipnoza v zadnjih letih pridobiva na popularnosti in čeprav je vse več ljudi, ki si z njo z veseljem pomagajo pri vsakodnevnem življenju in jo smiselno uporabljajo v različne terapevtske namene, se še vedno najdejo ekstremi. Tisti, ki bi z njo zdravili prav vse težave in oni, ki vanjo absolutno in sto odstotno ne verjamejo.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Ali lahko vsakogar hipnotiziramo kar tako?

Če bi na hipnozo kot tako gledali v najširšem smislu, bi lahko rekli, da je prav vsak vsakodnevno hipnotiziran. Ko vam z nasmehom nekdo polepša dan. Ko se zatopite v res dober pogovor s prijateljem. Ko se sprehajate po parku in z mislimi odtavate v spomine. In najbrž ima vsak izkušnjo tega, kako so se mu kot otroku kakšne besede odrasle osebe, izgovorjene povsem naključno ali pa vsaj neškodoželjno, globoko vtisnile v podzavest. Ko mami uidejo besede: “Debela si.” Samo besede, nič več. In lahko hčerki povsem spremenijo pogled nase. Ali pa preobremenjen oče zabrusi sinu, da je zguba. Samo besede. Oče jih morda pozabi isti trenutek, kot jih izgovori. V sinu pa lahko ostanejo in rastejo in vplivajo na njegovo dojemanje sebe in sveta. Seveda, nimajo vse izgovorjene besede takšnega vpliva. Prav lahko pa bi predpostavili, da imajo besede, ki so izgovorjene na pravi način in v času, ko je oseba v stanju sugestibilnosti, torej v nekem hipnotičnem stanju, hipnotične.

Torej so dovolj besede?

In če lahko besede povzročijo, da začnemo dojemati sebe in svet okoli sebe bolj negativno, potem je logično sklepati, da velja tudi obratno. Če sem lahko malo psevdofilozofski: kaj, če so vse naše težave samo hipnotski trans, ki smo se ga tako navadili, da je postal naš svet in ta je po definiciji omejen na to, kar poznamo, kar mislimo, da vemo. V tem smislu samo potrebujemo nekoga (takšnega ali drugačnega terapevta, torej), da nas odhipnotizira. Ali bolje – da nas hipnotizira v resničnost, ki je drugačna, boljša od resničnosti, ki jo poznamo zdaj.

Torej je vse odvisno od naše dojemljivosti?

Narejenih je bilo kar nekaj poskusov o tem, ali so nekateri ljudje zares rojeni pod srečno zvezdo in zato ob pravem času na pravem mestu, da se jim dogajajo “srečne” stvari. V enem od poskusov so na primer udeležencem dali navodilo, naj se sprehodijo do konca ulice, v kateri so bile skrite številne kamere. Česar jim niso povedali je to, da so povsod po ulici nastavljene različne dragocenosti. Bankovec za 100 dolarjev, na primer. Ali pa srečka z manjšim dobitkom. Večina oseb, ki se je imela za “rojene pod srečno zvezdo”, je med sprehodom po ulici opazila vsaj nekaj teh dragocenosti in si rekla: “Oh, poglej si ti to, očitno je danes moj srečen dan.” Sprehod “nesrečnih” je bil bistveno drugačen. Iste priložnosti so ostale neopažene. Najbolj dramatičen pa naj bi bil primer osebe, ki je na tleh opazila zgubano srečko, jo že skoraj pobrala, potem pa si premislila. Češ, meni se tako ali tako ne more zgoditi kaj “srečnega”.

Sreča je potemtakem vprašanje uma?

Tako je … Če je sreča samo stanje uma, potem je bistveno vprašanje to, kakšni filtri so v našem umu in ali nam omogočajo življenje, kot si ga želimo. Smo dojemljivi za pozitivne ali negativne stvari? Vidimo priložnosti ali se utapljamo v nesreči?

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste opravili kak večji nakup, na primer avtomobila? In potem naslednji dan opazili, kako veliko ljudi vozi isti avto, kot vi? Celo isto barvo? Ali ste postavili nov trend, ali pa so bili avtomobili v mestu vseskozi prisotni, le da jih niste videli, ker ste bili “hipnotizirani” v drugačno resničnost?

Kaj je sploh “hipnotski trans”?

Hipnotski trans je kot telesna mišica. Bolj ga treniramo, močnejši in učinkovitejši postajamo. Če dovolj dolgo treniramo problem, postane ta izredno močan. Kot je rekel hindujskega meniha in meditator Dandapani: “Energija je kot voda. Ko zalivamo vrt, omogočimo rast tako rožam kot plevelu. Voda ne razlikuje med njima. In podobno je z energijo. Omogoča rast in razvoj tistega, k čemur jo usmerimo.”

Seveda je veliko vzorcev nezavednih in se jih torej ne zavedamo, spet drugi so tako močni, da je sprememba izjemen izziv in proces, nikakor ne petminutna meditacija s pozitivnimi sugestijami. Ravno zato je pomembno, da se resnejša duševna in telesna stanja obravnavajo pri ustreznih strokovnjakih. Prijaznega nasmeha, ki lahko nekomu polepša dan, pa smo sposobni prav vsi, kajne?

Ali lahko hipnozo zlorabimo?

Veliko je že bilo govora o zlorabi hipnoze. Ali lahko zlorabimo psihoterapijo? Ali lahko zlorabimo medicinsko znanje? Hipnoza je vseeno nekoliko posebna kategorija, saj se med klientom in terapevtom v procesu vzpostavi vse prej kot običajen odnos.

Če govorimo o hipnozi v širšem kontekstu, to je o pogovorni hipnozi, potem je zloraba le-te pravzaprav manipulacija človeka, s katerim se pogovarjamo. Veliko takšnih “negativnih manipulatorjev” verjetno sploh ne ve, da uporabljajo hipnotične principe (saj v resnici je tudi to samo nek koncept, s katerim lažje opišemo neko dogajanje, nek pogovor, ki teče na določen način). Gre se torej za doseganje ciljev, ki si jih želimo mi in niso nujno v korist ali pa najboljša možnost za tistega, s katerim se pogovarjamo. Takšna uporaba hipnoze je sicer največkrat kratkega roka, saj se takšnim “negativnim” manipulatorjem ljudje začnejo hitro izogibati. Verjetno vsak pozna koga takšnega. Kontrast temu so ljudje, ki izžarevajo, kot temu rečemo, pozitivno energijo. Ob katerih se počutimo dobro. Katerih besede nas navdihnejo, nam dajejo samozavest in zaupanje vase. Le kdo ni rad ob človeku, ob katerem se počuti res super!

Med procesom medicinske hipnoze ali pa hipnopsihoterapije pa je potrebno in za proces bistveno medsebojno zaupanje. Večje je zaupanje, učinkovitejši je proces, saj se mu bo lahko klient bolj prepustil, hkrati pa terapevtu zaupal, da ga bo vodil po zanj varnih oziroma obvladljivih poteh, na katere je pripravljen. Zloraba hipnoze je zloraba tega vzpostavljenega zaupanja. Na primer travmatičnih spominov ne odkrivamo pri klientih, ki za to niso dali soglasja ali če nismo vešči dela z njimi. Predvsem pa ne, kadar to ni potrebno. Pri uporabi hipnoze je pomembna etičnost. Terapevtska hipnoza temelji na spoštovanju pacienta in njegove podzavesti.

Pri čem sploh priporočate medicinsko hipnozo?

Od duševnih stanj se hipnoza pogosto uporablja za zdravljenje tesnobe, ali pa kakšnih specifičnih, konkretnih strahov (na primer strah pred letenjem, pred javnim nastopanjem, …). Klasično je večanje samozavesti in samopodobe. Zelo uporabna je tudi za izboljšanje motivacije in koncentracije pri učenju ali študiju, za izboljšanje športnih uspehov in obvladovanje nespečnosti. Hipnoza je morda najbolj učinkovita metoda za odvajanje od kajenja cigaret. Vse več klientov prihaja z namenom odkrivanja samega sebe in izboljšanja splošne kvalitete življenja. Od telesnih stanj se uporablja pri zdravljenju kronične bolečine, migren in pri zdravljenju sindroma razdražljivega črevesa. Pri mlajših sta pogost vzrok za obisk hipnotizerja tudi nočno močenje postelje in tiki, kar nekaj jih pride zaradi jecljanja. Obstaja še veliko indikacij. Trend je na primer obvladovanje debelosti oz. hujšanje s hipnozo. Nikakor pa ne smem pozabiti na hipnozo v porodništvu, s katero je pri nas začel prof. dr. Marjan Pajntar, specialist ginekologije in porodništva in psiholog ter predsednik Društva za medicinsko hipnozo Slovenije.

Seveda pa priporočilo za uporabo hipnoze ni odvisno le od težave, ampak tudi od motivacije klienta za uporabo hipnoze ter terapevta – koliko neko področje, problematiko obvlada. Pri resnejših stanjih je nujen posvet s strokovnjakom iz tistega področja. Na primer bolečine ne smemo zdraviti s hipnozo, brez da bi bila prej izključena telesna stanja, ki bi se jih moralo obravnavati na drugačen način. Pri duševnih boleznih je nujen predhoden posvet s psihiatrom ali psihologom.

Hipnopsihoterapija je psihoterapija pod hipnozo, kar je spet neko drugo področje s ciljem osebnostnega predrugačenja.

Koliko ljudi se odloča za hipnozo?

Za terapijo s hipnozo se odloča vse več ljudi in večina jih je tudi ustrezno motiviranih in pripravljenih na to, da je tudi hipnoterapija proces. In da se težave, ki je nastajala vrsto let ali včasih celo življenje in je lahko posledica različnih intra- in interpsihičnih dinamik, ne da vedno razrešiti v enem ali dveh ali treh srečanjih in je potrebna dolgotrajnejša obravnava. Ki pa je hkrati tudi čudovita priložnost za spoznavanje novih vidikov sebe in svojega notranjega sveta.

Jo sami uporabljate v vsakodnevnem življenju?

Redno. Najmanj kot samohipnozo, ko si vzamem čas zase in umirim svoj um ali se pripravljam na kakšen dogodek. Pogovorne hipnoze se največkrat ne zavedamo, a se mi zdi, da bi ozavestenje tovrstnih fenomenov, zavedanje hipnoze v vsakdanjem življenju lahko zelo doprineslo k boljšemu razumevanju drug drugega in k pozitivnim medosebnim vplivom. Se mi pa vseeno zdi, da sem s časom in redno uporabo hipnoze dobil bolj “hipnotičen” pogled na svet. Če se to kako pokaže, pa je verjetno bolj vprašanje za druge.