Danes je dan spomina na mrtve, kot je uradno državno poimenovanje tega praznika. Katoliška cerkev govori o prazniku vseh svetih, po drugi svetovni vojni pa se je uveljavilo ime dan mrtvih. Zadnje poimenovanje ni ustrezno, je za naš medij opozoril priljubljeni slovenski duhovnik Martin Golob. 

Svetniki so lahko tudi preprosti ljudje, ki niso zapisani v koledarju 

Golob pojasni, da praznik vseh svetih obhajamo že več stoletij. Na ta dan se spominjamo neštetih svetnikov, ki živijo v večnem življenju. Mnogi med njimi so še danes neimenovani. "Svetniki so pogosto tudi naši dedki in babice, preprosti ljudje, ki niso zapisani v koledarju, zato imamo skupen praznik za vse. Ta praznik nam kaže naš cilj in naše hrepenenje. Ko so Mati Terezijo vprašali, kaj si misli o tem, da jo nekateri imenujejo za svetnico, je rekla, da bi moral vsak kristjan stremeti k tej svetosti. To je nekaj naravnega in nujnega."

Človek po smrti ni zares mrtev, ampak živi naprej

Po drugi svetovni vojni obhajanje cerkvenih praznikov ni bilo tako dobrodošlo, a so ljudje kljub temu čutili potrebo, da bi imeli dan, ko obiščejo grobove svojih dragih. "Takrat so govorili o »prazniku mrtvih«, danes pa ga razumemo kot praznik svetnikov, ker verjamemo, da gre človek po smrti v večno življenje."

"Človek torej ni zares mrtev, ampak živi naprej. In verjamemo, da se bomo nekoč srečali s svojimi rajnimi."

"To daje upanje in smisel tudi sedanjemu življenju. Brez te vere življenje nima globljega pomena, saj bi bilo vse omejeno le na ta svet. Vera v večnost pa daje življenju upanje in tolažbo," še pove sogovornik. 

Nekateri si svetnike predstavljajo kot nekaj oddaljenega. Zanimalo nas je, ali lahko vsak človek postane svetnik in kaj je za to potrebno. Martin Golob potrdi, da ko beremo življenjepise svetnikov, dobimo občutek, da so bili to izjemni ljudje z vrhunskimi darovi. "Imamo potem kar občutek, da sami to ne moremo nikoli biti. V resnici pa ni tako težko biti svetnik. Skupna lastnost vseh svetnikov je, da so molili, živeli zakramente in vztrajali v hoji za Kristusom. Noben svetnik ni bil popoln, brez greha. Mnogi so bili včasih celo veliki grešniki, a so se spreobrnili, iskreno zaživeli z vero in ostali zvesti Bogu. V tem je njihova veličina – in tudi vsak od nas je lahko na tej poti."

2. novembra se spominjamo vseh vernih rajnih duš v vicah 

Pomemben je tudi 2. november, ko se Cerkev spominja vseh vernih rajnih duš v vicah. To je, tako Golob, praznik, ko molimo za naše rajne. "Vera nas uči, da človek, ki umre v stanju greha, še ne pride takoj v nebesa. Duša gre najprej v kraj očiščevanja - v vice. Za te duše molimo, zato se po naših cerkvah daruje veliko svetih maš za rajne. Prosimo Boga, da se jih usmili in jih sprejme v svoje kraljestvo. Naši rajni ne potrebujejo ničesar drugega, kot da se jih spominjamo v molitvi, da jih obiščemo na pokopališču, tam kaj zmolimo in jih v plemenitem tudi posnemamo."

"Za praznik vseh svetnikov pa se mi zdi zelo lepo, da je človek doma"

Ker danes mnogi dneve okoli 1. novembra izkoristijo za izlete, skok na morje in druge aktivnosti, kar posledično pomeni, da ne morejo obiskati grobov svojih sorodnikov, smo Martina Goloba vprašali še o tem. "Res je, danes marsikdo razmišlja drugače. Meni to ni tako blizu. Sem zagovornik tega, da ni ni treba, če imamo tri dneve časa, vedno hoditi okoli. Da je lepo biti tudi doma. Lahko gremo, če živimo v bloku, tudi na sprehod v park. Za praznik vseh svetnikov pa se mi zdi zelo lepo, da je človek doma. Je zelo plemenito, da se odpravimo na pokopališče, ne da tam kažemo nove plašče, ampak zaradi rajnih."

Smrt je še vedno tabu tema

Martin Golob, ki je pred časom na Instagramu delil video, v katerem je govoril o smrti, meni, da je to med Slovenci še vedno tabu tema, o kateri neradi govorimo. "Če želiš imeti kvalitetno življenje, je dobro, da govoriš o smrti in se je zavedaš. Sam imam že napisano oporoko, saj se bom mogoče jutri ubil v avtu ali mi že danes pade kaj na glavo. To je nekaj, kar me pač čaka. Po službeni plati se tudi ogromno srečujem s smrtjo. Velikokrat sem bil zraven, mnogokrat tudi tolažim bolne in ostarele. Ker veliko o tem premišljujem, mi je to nekako postalo domače. Če bi mi zdaj zdravniki povedali, da imam še samo mesec življenja, bi me bilo seveda malo strah, ni pa to zame tabu."

Ne zdi se mu zdravo, da otrokom preprečimo, da gredo na primer na pogreb babice ali dedka in jim potem rečemo, da je babica šla na dopust. "Bolj zdravo mi je, da je otrok ob pokojniku."

Nadaljuje, da je že kdaj prišel v kakšno družbo in čisto po naključju, ker je ravno prišel od pogreba, začel govoriti o smrti: "Pa so me ljudje hitro ustavili in rekli, da danes pač ne bomo govorili o smrti. Tega so se kar ustrašili." 

Golob še opaža, da se poleg smrti ljudje bojijo tudi staranja. "Eni gospe v cerkvi, ki je spredaj skakala s kamero, sem rekel: "Mama, dajte se mal usest!" Stara je bila okoli 60, pa mi je zamerila, ker sem ji rekel mama in jo 'kao' postaral. Gospodična in deklica pa tudi ni. Pa je v resnici staranje zelo lepo, poglejte, kako lepa je jesen in koliko lepega nam da."

S pogrebom naj se nam ne mudi 

Glede pogreba Golob doda, da naj se nam z njim ne mudi. "Zdi se mi, da se danes s pogrebom zelo hiti. Zelo me je prizadelo, ko so mi svojci, ki so se poslavljali od mame, dejali, da naj hitro naredimo pogreb, ker imajo rezerviran dopust. Velikokrat, ko imam pogreb, se mi zdi, da se ga udeležili le nekaj starejših, kar se mi ne zdi prav. Takrat si moramo vzeti čas in priti. Vem, da je služba in veliko drugih obveznosti, a od človeka se lahko posloviš le enkrat v življenju. Če ti je dragocen, če ga imaš rad, le pojdi na pogreb. Zdi se mi prav to, kar so ljudje ob pokojniku počeli nekoč - da so ga eno noč 'vahtali' v mrliški vežici in se tako od njega poslovili. Zdaj pa ga pripeljejo ob enajstih, ob treh popoldne pa že pokopljejo. Pa si naši rajni zaslužijo, da smo do njih pozorni in dobri. Oni so nam gradili ta svet, v katerem živijo," zaključi.