Decembra 2025 je bilo v Sloveniji 653.376 uživalcev vseh vrst pokojnin (starostne, predčasne, delne, invalidske, družinske in vdovske), od tega 441.310 prejemnikov starostnih in delnih. Slednjih je bilo v podravski regiji 67.809, od tega v Mariboru 23.949.

Povprečna pokojnina prejemnikov starostnih in delnih pokojnin je v decembru 2025 v Sloveniji znašala 1.061.33, v Mariboru pa 1.059,68 evrov. Po mesečnem statističnem pregledu ZPIZ-a je bilo v januarju 2026 sedem odstotkov prejemnikov pokojnin (brez sorazmernih pokojnin in delnih pokojnin) do 500 evrov, 18,6 odstotkov do 700 evrov, 41,1 odstotkov do 800 evrov, do 1200 evrov pa 76,8 odstotkov. 

O tej temi smo govorili z Mariborčanko Frančiško Ćetković, ki je pred časom prevzela vodenje sveta Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, hkrati pa je tudi predsednica Sindikata upokojencev Slovenije. Zato zelo dobro pozna vsakodnevne izzive, s katerimi se soočajo starejši: od višine pokojnin do vključevanja v družbo in digitalne pismenosti. Že vse življenje živi v Mariboru, ki je, kot pravi, njeno mesto, rojena pa je bila v Prlekiji. V aktivni dobi je bila dvajset let zaposlena v tekstilni tovarni Svila Maribor -  na področju financ in računovodstva. Kot štipendistka te tovarne je končala srednjo ekonomsko šolo, nato še izredno fakulteto. 

Kakšen je položaj upokojencev v Podravju? Se srečujejo s kakšnimi posebnimi izzivi?

Maribor je v času tranzicije in nastajanja nove države utrpel veliko gospodarsko škodo. Zaprlo se je veliko tovarn, številni delavci in delavke so odšli na čakanje ali v predčasno upokojitev. Plače so bile dolga leta nizke, kar se danes odraža v višini pokojnin in življenjskem standardu upokojencev v mestu in okolici.

Zato je še toliko bolj pomembno, da se pokojnine redno usklajujejo. Kakšna je zadnja različica zakona?

Zadnja sprememba pokojninske zakonodaje določa usklajevanje pokojnin po formuli 50 odstotkov rasti plač in 50 odstotkov inflacije. Menim, da je to glede na razmere modra rešitev. Res je, da bi bila po stari formuli (60-40) uskladitev nekoliko višja, vendar razlika ni velika, le 0,3.

Pomembno pa je, da zakon omogoča tudi izredno uskladitev pokojnin, če bi se pokazalo, da redna formula ne ohranja realne vrednosti pokojnin. To vladi predlaga svet Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Če bi torej ugotovili, da so plače bistveno bolj rasle oziroma je višja inflacija in bi uskladitev 50-50 pomenila manjšo kupno moč oziroma realno vrednost pokojnin, je še vedno možna izredna uskladitev. 

Je povprečna višina pokojnin primerna za dostojno življenje?

V sindikatu upokojencev smo že lani svetu SPIZA-a predlagali pripravo širše analize socialno-ekonomskega položaja upokojencev. Pravih podatkov o tem je malo. Odločeno je bilo, da se ta analiza napravi naslednje leto, ker bo takrat že viden vpliv spremembe pokojniskega zakona. 

Podatki, ki obstajajo, pa kažejo, da velik delež upokojencev (41 odstotkov) prejema pokojnino do 800 evrov, kar je prag revščine. To ni dobra slika.

Pokojnine so pač odraz plač in vplačanih prispevkov v preteklosti, zato vedno poudarjam: boriti se je treba za dostojne plače, saj so te temelj prihodnjih pokojnin.

Je realno pričakovanje, da bi se v prihodnje odmerni odstotek za pokojnine povečal?

Mnogi smo bili popljuvani, ker smo pristali na spremembe pokojninske zakonodaje. Če pa ne bi bila sprejeta, bi nas letos ali v prihodnjih letih čakalo še kaj slabšega. Poglejte, kakšne ekonomske razmere so drugje po svetu. Če poslušamo naše vele ekonomiste, ti pravijo, da to ni reforma, da bi morale iti spremembe v drugi smeri. 

Je drugi pokojninski steber nuja?

Glede drugega pokojninskega stebra so mnenja deljena. Ob minimalnih ali nizkih plačah je težko dodatno varčevati v drugem stebru. Vztrajam pri tem, da mora prvi steber zagotoviti dostojno pokojnino. Kdor želi in zmore, lahko varčuje tudi dodatno, vendar to ne sme biti obveznost na račun slabšanja položaja upokojencev v prvem pokojninskem stebru.

Se vam zdi smiselno, za polnjenje pokojninske blagajne, podaljševanje zaposlitvene dobe?

Mnogi se jezijo na upokojitveno starost 65 let, če ni izpolnjen pogoj 40 let delovne dobe. Glede na to, v katerem obdobju se mladi zaposlujejo, bodo na koncu tako starejši od 60 oziroma celo 65 let - če bodo želeli doseči 40 let pokojninske dobe. Je pa to odvisno tudi od tega, kakšna dela kdo opravlja. Res je, da gre tehnologija naprej, da se pojavlja umetna inteligenca ... Ampak težka fizična dela bodo še vedno ostala. In od delavca, ki jih opravlja, ne moremo pričakovati, da bo še delal pri 70 letih. 

Za kaj se trenutno še zavzemate v Sindikatu upokojencev Slovenije?

Kot veste, smo uspeli z izredno uskladitvijo pokojnin v višini enega odstotka, kar pa sama sicer ne vidim kot nek poseben dosežek. To razumem kot popravo tistega, za kar nas je vlada pred tremi leti prikrajšala - ker ni spoštovala zakonske ureditve. 

Če smo to vprašanje zdaj nekako uredili, pa ostaja še veliko odprtih vprašanj, težav in problemov, zlasti na področju dolgotrajne oskrbe. Za sistemsko ureditev dolgotrajne oskrbe se borimo že dvajset let - to je splošno znano. Kot papige smo ponavljali, da je treba urediti sistem, ki bi starejšim, ki potrebujejo pomoč, omogočil izbiro: ali odhod v dom za starejše, oskrbo na domu ali pomoč družinskega oskrbovalca. Zakon je bil končno sprejet in lani se je začel tudi uveljavljati. Seveda pa se pojavlja veliko težav in začetnih zapletov.

Velik problem predstavljajo kadri. Ni dovolj delavcev, še posebej oskrbovalk in zaposlenih v domovih za starejše ter pri pomoči na domu. To je psihično in fizično zelo zahtevno delo.

Na to že dolgo opozarjamo: delavci na področju zdravstvene in socialne oskrbe ter varstva so premalo plačani. Že pred časom smo predlagali, da bi jih bilo treba, kljub reformi v javnem sektorju, dodatno nagrajevati: z različnimi spodbudami, boljšimi pogoji dela, morda tudi z reševanjem stanovanjskih vprašanj. Brez tega preprosto ne bomo imeli dovolj kadra. Lahko kdo še tako govori, da je kriv sistem ali zakon, vendar če želimo, da bodo starejši dostojno preživljali starost in imeli ustrezno pomoč, bomo morali te delavce nagrajevati drugače kot danes.

To, da so položnice za domsko varstvo zdaj nekoliko nižje, verjetno pozdravljate?

Seveda. To je velika pridobitev, pravzaprav civilizacijski dosežek, da starejšemu, ko gre v dom, ostane nekaj denarja - da ima vsaj nekaj žepnine. Dolga leta sem obiskovala domove za starejše; tam sem imela mamo, tete, sorodnike, znance. Ko te nekdo na vratih prosi za denar za kavo, se človeku skoraj zlomí srce. Že za osnovne stvari, kot so toaletne potrebščine ali kakšne manjše osebne potrebe, je potreben denar. Zato je zelo pomembno, da starejšemu nekaj ostane.

Seveda pa se zdaj pojavljajo novi problemi: tisti, ki na novo vstopajo v domove in še niso vključeni v sistem dolgotrajne oskrbe, morajo sprva plačevati precej višjo ceno nastanitve in hrane. Kolikor vem, ministrstvo pripravlja določene spremembe, da bi ta prehod olajšali - da ljudje v času, ko še niso vključeni v sistem dolgotrajne oskrbe, ne bi plačevali tako visokih zneskov oziroma bi se to kasneje poračunalo. Skratka, iščejo se rešitve.

Ob tem pa je treba omeniti še en podatek: približno 30.000 ljudi trenutno čaka na obravnavo oziroma na dodelitev statusa. To kaže, kako velika je dejanska potreba po dolgotrajni oskrbi. Prej so ljudje šli v domove ali čakali na pomoč na domu, ki je bila delno plačljiva in delno sofinancirana s strani občin. Zdaj pa se jasno vidi, kako velika je potreba. Dolga desetletja se o staranju družbe ni dovolj razmišljalo. Danes se odpirajo vprašanja, kako bomo zagotovili več sredstev in boljše pogoje za dostojno življenje starejših. A to ni samo slovenski problem - s tem se sooča tudi Evropa.

Se vam zdi prav, da tudi upokojenci plačujejo prispevek za dolgotrajno oskrbo?

Da, meni se to zdi prav. Gre za vprašanje solidarnosti. Če nekdo začne delati pri dvajsetih letih in plačuje prispevke, potem je prav, da k temu prispevamo vsi. Vem, da se mnogi s tem ne strinjajo. Tudi nekatere politične stranke napovedujejo ukinitev tega prispevka za upokojence, verjetno se z mano ne bi strinjala niti večina mojih vrstnikov. Vendar sama menim, da gre za izraz solidarnosti. Seveda bi lahko ta prispevek plačeval tudi ZPIZ, podobno kot zdaj plačuje prispevek za zdravstveno zavarovanje. Toda če bi sredstva prišla iz iste blagajne, bi za druge stvari v tej blagajni ostalo manj denarja. Tako pač deluje sistem.

Če se dotakneva še vključevanja starejših v družbo. Je Maribor prijazno mesto za ljudi v tretjem življenjskem obdobju?

Pred leti smo predlagali, da bi v mestih in občinah pri županih ustanovili svete za starejše. V Mariboru smo naleteli na zelo hiter odziv župana Aleksandra Arsenoviča, ki je idejo takoj podprl in ustanovil Svet za starejše MO Maribor. V preteklosti ga je vodila naša podpredsednica Metka Roksandić. Svet je izvedel veliko odmevnih aktivnosti in tudi danes deluje zelo aktivno ter opozarja na potrebe starejših v mestu.

Kako pa je stanovanjskimi razmerami pri starejših?

Veliko starejših živi v stanovanjih, ki so jih nekoč odkupili, ali v hišah. Pogosto ostanejo sami - zakonec umre, otroci se odselijo. Tako nastaja tiha stanovanjska revščina. Starejši nimajo sredstev za obnovo stanovanj ali hiš. Velik problem so tudi stare večnadstropne stavbe brez dvigal. Župan Arsenovič je hitro prepoznal problem in dejal, da je bolj smiselno graditi dvigala, da starejši lahko ostanejo doma, kot pa graditi nove domove za starejše, kar je še dražje.

Vendar bi si želeli več konkretnih korakov - na primer informacijsko pisarno, kjer bi stanovalci dobili nasvete o postopkih in financiranju. Borimo se tudi za možnost sofinanciranja gradnje dvigal, podobno kot se je nekoč sofinancirala obnova fasad.

Mobilnost starejših je ključna: klančina pred blokom ne pomaga veliko, če človek iz četrtega nadstropja sploh ne more priti dol.

Na podeželju pa starejši pogosto ostajajo sami v velikih hišah?

Res je. Pogosto nimajo dovolj sredstev za ogrevanje in živijo le v eni ogrevani sobi. Predlagane so bile različne rešitve - na primer oddaja hiše v najem ali selitev v manjše stanovanje. A takšne spremembe so za starejše težke, saj so navezani na okolje. Zato je treba o tem več govoriti, širiti informacije in iskati rešitve, da starejši ne bi živeli v neustreznih razmerah.

Koliko pa družba skrbi za digitalno pismenost starejših?

Veliko je aktivnosti, vendar ves čas opozarjamo, da mora pri vseh javnih storitvah, ki so nujne za življenje, ostati tudi analogni dostop. Ne more biti vse samo aplikacija. Pogosto pokličeš, pa se nihče ne oglasi, ali pa moraš slediti zapletenim avtomatskim navodilom. To je zelo neprijazno do starejših. Res je, da imajo nekateri pomoč otrok ali sosedov, vendar to pomeni, da morajo vse urejati prek njih - od zdravstvenih storitev do bančnih zadev.

Poleg tega banke zapirajo poslovalnice v manjših krajih, marsikje ni več niti pošt. Nimajo pa vsi pametnih telefonov ali drugih digitalnih orodij. Na starejše se pri tem pogosto pozablja, čeprav jih je v družbi vse več.

Kako pa ocenjujete odnos zaposlenih na uradih do starejših?

Nimam veliko negativnih informacij. Večinoma so zaposleni pripravljeni pomagati. Seveda pa imajo starejši pogosto težave tudi pri dostopu do zdravnikov. Pogosto se zgodi, da starejši kar molčijo, ker dobijo občutek, da pri njihovih letih težav nihče ne jemlje več resno.

Kakšna pa je stopnja revščine med starejšimi?

Po novih podatkih na pragu revščine živi že skoraj 290.000 ljudi. V spremembah pokojninske zakonodaje smo dosegli tudi pomembno spremembo glede pogojev do dostopa do varstvenega dodatka. Prej so morali otroci podpisati izjavo, prošnjo pa je bilo treba pogosto obnavljati - včasih celo na tri mesece. Zdaj so pogoji precej enostavnejši. Ni več potrebnega podpisa otrok, pravico pa center za socialno delo avtomatično podaljšuje, če se okoliščine ne spremenijo.

Povišal se je tudi prag upravičenosti, zato lahko ljudje z zelo nizkimi pokojninami, na primer 300, 400 ali 500 evrov, lažje pridejo do varstvenega dodatka in si vsaj nekoliko izboljšajo življenjski standard.

Pomembno pa je, da starejše o tem tudi obveščamo, saj se mnogi še vedno bojijo, da bi imeli zaradi tega kasneje kakšne obveznosti. A temu ni več tako.

Kaj bi za konec sporočili upokojencem in tudi tistim, ki se bližajo upokojitvi?

Ne glede na vse, kar se dogaja, in kljub številnim negativnim novicam, bi rada rekla, da moramo v prihodnost gledati z optimizmom. Zdi se mi, da v medijih pogosto slišimo predvsem negativne stvari, premalo pa pozitivnih. Ko se srečujemo na različnih dogodkih, vidim, da ljudje v resnici niso tako pesimistični. Zdaj prihaja pomlad, začenja se delo na vrtovih. Veliko mojih kolegov že pleza po lestvah in obrezuje drevesa - čeprav jim rečem, naj bodo previdni. Skratka, starejši še vedno živijo aktivno življenje in prav je, da ohranimo optimizem.