Mineva 40 let od hude letalske nesreče, ko se je letalo tedanjega slovenskega prevoznika Inex-Adria zaletelo v goro na Korziki, pri tem pa je umrlo vseh 180 ljudi na krovu. Letalo DC-9 McDonnel Douglas je 1. decembra 1981 zjutraj poletelo z ljubljanskega letališča na Brniku proti korziški prestolnici Ajaccio, ponesrečilo pa se je tik pred pristankom, ko je treščilo v 1365 metrov visoko goro San Pietro. Umrlo je vseh 173 potnikov in sedem članov posadke. To je bila najhujša letalska nesreča na svetu tistega leta.
FOTO: Franc Breznik
Breznik je pri zbiranju arhivskega gradiva naletel na zgodbice, ki niso bile resnične
Pri vseslovenski akciji sanacije prizorišča letalske nesreče leta 2008 je sodeloval sedanji poslanec državnega zbora Franc Breznik. Kot nam je povedal, se je vse skupaj začelo z enim izmed njegovih obiskov na Korziki, ki je bil namenjen podrobnejši raziskavi terena. “Pred tem sem se seveda pripravljal doma, zbiral arhivsko gradivo. Pri tem sem naletel na celo vrsto zgodbic, ki niso bile resnične; npr. da je v nesreči umrla deklica v reklami za Čokolešnik, kar ni bilo res, držalo ni niti, da je bil kapetan pijan, … Izdelal sem celo psihološki profil kapetana Ivana Kunovića, 56-letnega bivšega vojaškega pilota, in kopilota Franca Terglava in kopilotovega sina Tomaža Terglava, ki je bil star 11 let.”
Po pripovedovanju Breznika usodni let 1308 ni bil nič kaj posebnega: “Šlo je za enodnevni izlet, ki je bil tempiran na še zadnji podaljšan praznični vikend 29. in 30. novembra. Ker je 29. padel na nedeljo, se je prenesel na torek, 1. decembra 1981.” Med postopkom pristanka je bilo pilotoma po radijski zvezi naročeno, naj spustita letalo na minimalno višino 2.073 metrov. Vreme je bilo slabo, vidljivost skoraj nična in letalo se je spuščalo v meglo. Med spuščanjem je varnostni sistem pred bližino tal oddal zvočni signal, ki je opozoril posadko, da je letalo nevarno blizu površju in da naj poveča potisk motorjev. Po krajšem zavlačevanju je posadka le začela dvigati letalo, da bi se izognila trku. Trud pa je bil zaman, saj je levo krilo udarilo ob goro San Pietro in se odlomilo. Letalo je zatem začelo vratolomno strmoglavljati in se naposled zrušilo na drugi strani gore. Vseh 180 potnikov in članov posadke je umrlo. Čas nesreče je bil 8 in 53 minut zjutraj po lokalnem času. Nesreči je torej botrovalo predvsem slabo vreme, ko se je letalo spuščalo v meglo, pa tudi dejstvo, da letališče na Korziki ni imelo radarja. Svoje pa je dodala še nenatančna komunikacija med posadko in kontrolo leta, ki je mislila, da je letalo že nad morjem, v resnici pa je bilo še nad goratim območjem otoka.
Po tritedenski akciji so na Korziko peljali še svojce žrtev letalske nesreče
Konec leta 2007 je Breznik seznanil vodstvo Adrie Airways in Turistične agencije Kompas o svoji nameri, že pred tem pa je Jana Kobal v oddaji Preverjeno pripravila reportažo o dogodku. “Mene so vključili kot raziskovalca v civilno iniciativo, ki je vodila dogovarjanja s takratno oblastjo. Moram se zahvaliti vodstvu tedanje prve Janševa vlade, ki je projekt podprla. To je delno vplivalo na moj kasnejši vstop v politiko, saj sem pridobil zaupanje, da lahko tudi politika premakne neke večje projekte. Imel sem sestanke na ministrstvu za obrambo s pokojnim Miranom Bogatajem, tedanjim poveljnikom civilne zaščite. Januarja 2008 smo šli kot ekspertna skupina, v kateri so bili avionski mehaniki Adrie in predstavniki Kompasa, znova na Korziko, kjer smo si pogledali največje ostanke letala. Povedal sem jim, da bomo tam našli še del posmrtnih ostankov ponesrečenih potnikov. Akcija je z ukazom Vlade RS stekle prve dneve maja 2008. Tja je bilo napotenih 65 specialcev za gorsko in letalsko reševanje, tudi gasilcev z licencami za razrez večjih aluminijastih ostankov aviona. Večinoma so bili Slovenci, na Korziki se jim je priključil še del njihove reševalne ekipe. Tja sta bila napotena tudi dva helikopterja, ki sta lahko dvignila do 3.500 kilogramov tovora. Akcija je potekala približno tri tedne, zaključila se je 25. maja, 31. maja pa smo na Korziko z letalom in avtobusom peljali svojce. Takrat smo na vulkanski skali, ki jo je zadel avion, tudi otovorili spominsko ploščo, ki jo je izdelala kiparka Katja Majer.”
Identificirane žrtve so pokopane po lokalnih pokopališčih, ostale v skupnem grobišču na Žalah
Po Breznikovem pripovedovanju so na Korziki našli približno 27 ton ostankov letala, ki je imel ob nesreči 50 ton, prav tako oba motorja, največje dele krila in preko sto posmrtnih ostankov, manjših kosti, ki so jih najprej predali francoskim oblastem, nato pa prepeljali v Slovenijo in jih 31. maja leta 2009 pokopali na skupno grobišče 32-ih neidentificiranih žrtev nesreče na Korziki. “Identificirane žrtve so bile sicer po nesreči pokopane po lokalnih pokopališčih, predvsem v Mariboru, Ljubljani, Slovenj Gradcu, Kranju, 32 neidentificiranih oseb pa smo konec januarja leta 1982 pokopali na Žalah. V glavnem so bile identificirane samo žrtve iz zadnjega dela letala, in to preko zobnih protez, otroke pa so identificirali s pomočjo prstnih odtisov na igračah, ki so jih pridobili na njihovih domovih.”
“Ekipa jugoslovanskih patologov pod vodstvom akademika prof. dr. Janeza Milčinskega je drugo jutro po nesreči, 2. decembra 1981, odpotovala na Korziko, kjer so devet dni nosili vreče s posmrtnimi ostanki v tamkajšnjo vas, ob cerkvico, kjer so žrtve na grobo identificirali. 9. decembra so nato 180 krst simbolno odpeljali na Brnik, še naslednja dva meseca pa je nato potekala identifikacija posmrtnih ostankov. Na Žalah je tako pokopan le del neidentificiranih posmrtnih ostankov 32-ih žrtev ter posmrtni ostanki, ki smo jih našli leta 2008.”
Naj povem, da je bil skoraj vsak ključ upognjen, kar kaže na veliko silo (več kot 500 kilometrov na uro) ob trku v goro.
V raziskovanju na težko dostopnem planinskem pobočju Krokarjevega grebena na Korziki so odkrili tudi večje število osebnih predmetov, ki pa so jih deloma vrnili svojcem žrtev. “Šlo je za osebne dokumente, oblačila, torbice, čevlje, ključe, … ki smo jih deloma vrnili svojcem žrtev. Naj povem, da je bil skoraj vsak ključ upognjen, kar kaže na veliko silo (več kot 500 kilometrov na uro) ob trku v goro,” nam je še povedal Breznik.
