V sredo, 5. julija je minilo 45 let od smrti Maistrovega borca, v Poljčanah leta 1891 rojenega Benedikta Zeilhoferja. Ob tej priložnosti se je z vencem na pobreškem pokopališču v Mariboru poklonila njegovemu spominu delegacija Domovinskega društva generala Rudolfa Maistra Maribor pod vodstvom predsednika društva Aleša Ariha.

Zeilhofer je pred prvo svetovno vojno končal učiteljišče ter šolo za rezervne oficirje. Ob izbruhu vojne je bil poslan na rusko bojišče, nato pa na soško fronto, kjer je sodeloval pri znamenitem preboju pri Kobaridu v 12. soški bitki.

Ob razpadu Avstro-Ogrske monarhije se je v Mariboru pridružil generalu Maistru in 1. decembra 1918 vodil železniški transport 155 vojakov 6. stotnije Mariborskega pešpolka v zasedbo Obmurja z železniško povezavo Špilj (Spielfeld) – Radgona kot sta se konec novembra v demarkacijskem sporazumu dogovorila general Maister in poveljnik graške vojne komande, polkovnik Rudolf Passy. Radgono je Zeilhofer zasedel torej brez boja, še več – na železniškem kolodvoru ga je sprejela celo mestna oblast s podžupanom dr. Francem Kamnikerjem na čelu, a to resnici na ljubo bolj zato, da je lahko osebno izrazil nestrinjanje s prihodom Maistrovih enot v mesto.

Dvovladje v Radgoni in 4. februar 1919

Radgona (s tako imenovanim Radgonskim kotom) je imela pomembno geostrateško lego kar so vedeli že Turki in Huni, ki so jo v zgodovini oblegali, za novonastajajočo državo pa je pomenila naraven dostop s severnega obrobja Slovenskih goric v Prekmurje. Seveda pa se okoliški tudi gospodarsko močni Nemci, ki so v svojih rokah še vedno držali dele mestne uprave niso nameravali sprijazniti z novimi dejstvi, zato so se po razpustu Schutzwehra organizirali v t.i. Bauernkommando, ki je zbirala svoje čete v Cankovi, Korovcih in Slovenski gorici (danes Goritz pri Radgoni) pod poveljstvom Johanna Mickla. Pridružili so se jim tudi Madžari. Za branilce Radgone takšne aktivnosti niso bile neznanka zato so se na obrambo mesta dobro pripravili. Tako so iz Maribora dobili okrepitev 70 novih borcev. Zgodaj zjutraj, 4. februarja se je pričel napad nemško-madžarskih sil, ki so proti mestu prodirale v petih kolonah. Na srečo branilcev mesta je učinek presenečenja odpadel, saj so straže dobro opravljale svoje delo. Vnela se je huda bitka, ozračje je pretresalo pokanje pušk, regljanje strojnic in eksplozije ročnih granat. Poveljujoči obrambe Radgone Benedikt Zeilhofer je v svojih spominih zapisal: »Borba za Radgono je bila polna primerov požrtvovalnega junaštva«. Med junaki se znašel tudi sam: potem, ko je bil zadet mitraljezec je prevzel njegovo mesto in nadaljeval z bojem, a bil kasneje ranjen tudi sam; po oskrbi sanitete je vodil boje s slamnjače vse do jutra. Branilci so odbili šest jurišev, napadalcem pa je uspelo zasesti le zahodni del mesta od koder pa so bili še istega dne izrinjeni. Težko pričakovana pomoč iz Maribora ni prišla – hrvaški Karlovški bataljon s sedežem v Celju, ki je bil določen, da priskoči na pomoč radgonski posadki se je v Špilju uprl prevozu v Radgono in se vrnil v Celje.

Zaključek bojev za Radgono in odločitev za diplomatsko mizo

Osmega februarja sta postajno poveljstvo v Radgoni in Micklova vojska sklenila sporazumno premirje na bojišču. Zeilhofer je odšel na zdravljenje v Radence. Kljub vojaškemu uspehu pa je po določilih senžermenske pogodbe Radgona in Radgonski kot pripadel Avstriji. Tako so enote SHS 26. julija 1920 mesto zapustile. A boj za Radgono ni bil zaman, saj bi se ob februarskem vojaškem uspehu enot »Bauernkommande« na mizi pojavila tudi zahteva naj o pripadnosti Maribora, Ptuja in ozemlja med Muro in Dravo odloči plebiscit kot so teren zanj na mirovni konferenci v Parizu že pripravljali Italijani. Najbolj tragično spoznanje je, da so Avstriji Radgonski kot in mesto izborili ljudje, ki so bili po poreklu Slovenci. Nesojeni osvobojevalec Radgone Johann Mickl je svojemu priimku šele kasneje dodal črko »c« (bajeda šele v začetku leta 1920), da bi priimek deloval manj slovansko. Rodil se je namreč staršema slovenskih korenin, materin dekliški priimek je bil Dervarič. Podobna je zgodba podžupana Franca Kamnikerja in župana Oswalda Kodolitscha (kot zanimivost – ob njegovi smrti je časopis Murska straža 5. junija 1924 objavilil spravljiv in spoštljiv nekrolog). A dolgi asimilacijski pritiski, nemške šole, gospodarska moč skoncentrirana v nemških rokah ter odsotnost slovenskih narodnih organizacij so na tem področju skozi desetletja naredili svoje.

Bendedikt Zeilhofer po zaključku bojev za severno mejo

Po dodelitvi Radgone Avstriji je ostala nova južnoslovanska država brez najbolj naravnega dostopa v Prekmurje, po drugi strani pa je nekoč gospodarsko močno štajersko mesto ob Muri postalo slepo črevo nove avstrijske republike.

Benedikt Zeilhofer po okrevanju ni odložil oficirske sablje, saj se je udeležil druge koroške ofenzive, maja 1919. Po koncu bojev za severno mejo je ostal v vojski, kjer pa mu niso dali veljave, ki bi si jo glede na svojo dotedanjo vojaško kariero zaslužil.