Slovenci, ko je potrebno, znamo stopiti skupaj in si medsebojno pomagati. To dokazujejo številni prostovoljci, ki so priskočili na pomoč ljudem, ki so v katastrofalnih poplavah izgubili skoraj vse. Ekipa štirih prostovoljcev iz Dupleka, Borut Ludvik, predsednik društva Ohranimo naravo čisto ter občinski svetnik, Jan, Amanda in Sašo, so včeraj pomagali prizadetim pri sanaciji poplav v Zgornji Savinjski dolini. V roke so prijeli lopate, metle in samokolnice, to pa so storili zato, kot so povedali, ker so bili tudi sami v letu 2012, ko je bil Duplek poplavljen, deležni solidarnosti in pomoči iz cele Slovenije. Ludvik je sicer najprej na Facebooku objavil, da ekipa ponuja pomoč pri reševanju ljudi in stvari na območju reke Drave. Ker se iz teh krajev ni oglasil nihče, ki bi potreboval pomoč pri sanaciji, so so se v soboto zvečer na hitro odločili, da bodo pomagali na savinskem koncu, kamor sicer Ludvikova družina pogosto zahaja. “Zvečer ob 10. uri smo se hitro organizirali. Če bi imeli več časa, bi nas zagotovo bilo še več.”
Šele pogled v živo pokaže celotno razsežnost katastrofe
Iz Dupleka so krenili zgodaj zjutraj in se opremljeni z orodjem ter polni energije ob 9. uri ustavili pri hiši mlade družinice v Rečici ob Savinji. To je bila le ena od številnih v poplavah prizadetih družin. Borut nam pove, da so bili člani družine presenečeni, da jim je nekdo prišel pomagat, a zelo veseli. “Sam sem bil v rahlem šoku ob videnem. Ko sem dan prej gledal posnetke po televiziji in internetu, je izgledalo vse grozno, a šele pogled v živo pokaže celotno razsežnost katastrofe. Katastrofe, ki se je pričela ob treh zjutraj, ko je voda pritekla z nepredstavljivo močjo in hitrostjo ter samo v pol ure začela odnašati poslopja, zalivati hiše do višine 1,8 metra, odnašati živali, ceste, rušiti mostove in jezove. Ja, reka je živa stvar in si bo našla novo pot, novo strugo, pa naj jo še toliko zapiramo v neke okvire. Po treh urah prenašanja nanošenega lesa, “šauflanja” in odvažanja blata smo se poslovili od družine in jim zaželeli srečno.”
Ekipa se je nato z vojsko, gasilci, režijci in ostalimi prostovoljci odpravila na šolsko malico v bližnjo osnovno šolo v Rečici ob Savinji. “Juha, kos kruha in sok. Počutil sem se kot v osnovnošolskih letih. Presneto dobro je bilo ali pa sem bil jaz tako presneto lačen. Kuharici sem zabrusil čez pult: “Tako dobre juhe pa že dolgo ne”. Ponosno se je nasmejala, in to upravičeno.” Ker se je cesta za Ljubno odprla, so se poslovili od tamkajšnjih zaposlenih in se napotili proti kraju, znanem po ženskih skokih. Na poti do tja so spet videli neverjetne prizore; razdejanje struge, blato, ki je bilo vsepovsod, drevesa, razmetana po travnikih, uničene ceste in poslopja, poplavljene hiše levo, desno, naprej in nazaj. “Uf, ob opazovanju razdejanja na poti je bila v avtu skoraj ves čas tišina,” doda naš sogovornik.
Blata je bilo za dvajset, trideset centimetrov
Ko so prispeli v Ljubno, se je dupleška ekipa prostovoljcev odločila pomagati pri reševanju močno zasute hiše. Spet je šlo za mlado družino, ki jih je bila izjemno vesela. “Izmenjali smo nekaj stavkov in začeli z delom.” Ne le da jim je voda poplavila prostore v višino skoraj dva metra, s sosednjega hriba jih je s kamenjem zasul še hudournik. Samo tej družini je na dvorišče prineslo od 40 do 50 kubičnih metrov kamenja. Ko je bilo najhuje, je iz vode gledal le vrh vhodnih vrat. Voda je sicer do včeraj že odtekla, je pa za sabo pustila ogromno blata. “Blata je bilo za dvajset, trideset centimetrov. Po njem smo se komaj premikali. Ker je kraj znan po številnih žagah, so v okolici ležale deske, ki smo jih polagali na tla, da smo lahko sploh hodili. Sicer pa smo blato iz hiše potiskali z velikimi lopatami za sneg, zadaj pa čistili s sirkovimi metlami.” Po treh urah so zaključili in se ob 16. uri prijetno utrujeni odpravili proti domu.
Ljudje so srečni, da so preživeli
Borut Ludvik pravi, da je cel dan opazoval domačine. Čeprav jim je uničilo hiše, avte in druge materialne stvari, so srečni, da so preživeli. Pravijo, da je pri drugih še huje, da jim je odneslo hišo, oni pa, da imajo še vsaj streho nad glavo. “Ne vem, ali so te stvari že predelali, ali pa so še vedno v šoku. Mislim, da so se že vsi zjokali.”
Pogumni so in drži, da prihodnost pripada tistim, ki imajo pogum, da verjamejo vase, hkrati pa ne izgubijo vere v druge. “Ja, da ne izgubijo vere v druge. Kolikokrat se je že pokazalo, da znamo Slovenci stopiti skupaj, ko je najhuje. Le skupaj smo močni. Le skupaj lahko premagamo največje ovire, Zato prosim vse, ki imate možnost, zapeljite se za kak dan ali vsaj popoldne v Savinjsko dolino, na Koroško, v Kamnik, Komendo, Prekmurje, … in povprašajte pristojne, kje potrebujejo pomoč, ali pa se kar ustavite pri kakšni hiši. Kamorkoli, kjer so v teh dneh poplavljeni. Ljudje delajo že dneve, od jutra do večera, precej so utrujeni, čeprav tega ne bodo priznali niti sebi, kaj šele drugim. Odzovimo se na njihove neizrečene potrebe. Potrebujejo bagerje, tovornjake, predvsem pa vaše pridne roke, ki jim bodo dale tako potreben dodatni optimizem in novo moč. Naj tudi za njih posije sonce!” zaključuje Borut Ludvik.
