Kateri družinski vzorci se bodo prenašali iz roda v rod, sicer ni zapisano v genskem zapisu, smo pa podvrženi k temu, da nezavedno izbiramo poznano. Tako nas lahko okolje, v katerem odraščamo, močno zaznamuje. O družinskih vzorcih in kako se z njimi spopadati, smo se pogovarjali s psihoterapevtko dr. Zalo Jan in s sodelavcem Fakultete za socialno delo doc. dr. Srečom Dragošem.

Gre za splošno lastnost vseh družb

Ko govorimo o prenašanju družinskih vzorcev, nikakor ne gre za posebnost Balkana, pač pa za splošno lastnost vseh družb, vključno s tistimi, ki so modernizirane, ki imajo razvite ekonomije in ki spadajo celo med najbogatejše na svetu – med njimi je tudi Slovenija. Na splošno se države med seboj seveda razlikujejo po stopnjah neenakosti med svojimi prebivalci, ločeno od tega pa tudi po stopnji rigidnosti te neenakosti, ki jo v precejšnji meri povzročajo "podedovani" statusi, torej dolgoročna ujetost oz. stratifikacijska zacementiranost v sloj, v katerem si začel svojo poklicno (služba) ali življenjsko pot (družina) in iz katerega ne moreš izskočiti navzgor, ker ta premik ni odvisen od tebe.

"Precejšen civilizacijski škandal pa je, da imajo s "podedovanimi" statusi opraviti tudi najbogatejše demokratične države, saj bi jih zlahka odpravile, ker so dovolj bogate in razpolagajo z dovolj kakovostnimi institucijami – a jih nočejo. Hkrati pa je jasno, da je eden od glavnih kriterijev demokratičnih ureditev ravno ta, o katerem govorimo, namreč, da je materialni, biografski in karierni položaj posameznikov odvisen predvsem od meritokratskih mehanizmov, ne pa od družinskega položaja ali naključij. Ta civilizacijski škandal "podedovanih" privilegijev in hendikepov pa dobi še dodatno moč družbene erozije v tistih državah, kjer je neenakost sicer relativno majhna, kot na primer v Sloveniji," pojasni doc. dr. Srečo Dragoš.

Otroci, rojeni v družino s finančno stisko, so pogosto prikrajšani

Otroci, ki so rojeni v družino, ki ima finančno stisko, so pogosto za marsikaj prikrajšani, starši jim na primer težje omogočijo študij v drugem kraju, interesne dejavnosti, kjer bi se lahko izkazali in razvili kakšnega od svojih potencialov, ne morejo jim ponuditi odskočne deske, v smislu, da bi jim na primer pomagali pri nakupu nepremičnine. Finančna stiska pa lahko prinese tudi drugačne – psihične obremenitve, ki za otroka, pa tudi kasneje za odraslega človeka, predstavljajo težo. Tako se lahko otrok na primer čuti dolžnega finančno poskrbeti za družino, zato ne gre naprej na študij, ampak se takoj, ko je to mogoče, zaposli in v družino prinaša denar. Že pred tem, ko lahko sam zasluži, morda marsikdaj ne prosi za kaj, kar potrebuje, saj ve, da bi to za družino predstavljalo finančno breme, razloži dr. Zala Jan.

Če je finančna stiska tako velika, da niso zagotovljene osnovne fiziološke potrebe, družina težje predstavlja varno okolje, težje se v družini posvečajo pripadnosti in izkazovanju ljubezni. Težje se razvije samozavest, ki igra veliko vlogo tudi pri finančnem zaslužku posameznika in samoaktualizacija, kjer človek uresničuje lastne potenciale. "Samozavest in samoaktualizacija sta po Maslowi piramidi potreb povsem na vrhu, torej prideta na vrsto po tem, ko so izpolnjene osnovne psihološke potrebe, potreba po varnosti, potreba po pripadnosti in občutku, da si ljubljen ... S tega vidika imajo otroci iz družin s finančno stisko drugačen vstop v svet in drugačne začetne možnosti. Seveda pa to ni dokončno stanje, ki ga posameznik ne bi mogel spremeniti, le več energije potrebuje, da doseže določene stvari, ki so komu drugemu samoumevne. In tu veliko vlogo odigra karakter, marsikdaj pa tudi mentorji, pomembni drugi izven družine," še doda.

Energija se porabi za golo preživetje

Psihoterapevtska praksa kaže, da je tistim, ki jim je finančna stiska od doma dobro poznana, težje najti energijo za napredek, saj se energija sproti porabi za to, da preživiš. "Ne govorim le o fizičnem vidiku preživetja, ampak tudi o preživetju z občutki, ki jih negotovo primarno družinsko okolje prinese. To so občutki sramu, strahu, jeze, nezadostnosti, neustreznosti, da se je zgodila krivica - kot bi bila oseba kostantno na fronti, težko se sprosti, prepusti in zaupa življenju. Povsem razumljivo, saj "privilegija", da se sprosti, prepusti in zaupa življenju, ni bila nikoli deležna. Večkrat od klientov, ki izhajajo iz tovrstnih družin, slišim, da jih je strah, da bi se sprostili in uživali življenje, tudi, če se ponudi priložnost. Saj sprostiti se in uživati pomeni, da nisi dovolj na preži in pripravljen na novo preizkušnjo, ki te čaka in tudi - če se navadiš na lepo, je toliko težje »preklopiti« nazaj na stiske in težke preizkušnje. Tako se marsikdaj izognejo pozitivnim spremembam ali si nekako sami 'zrežirajo' težje situacije, saj so te zanje poznane in s tem najbolj domače, dajejo jim vsaj nekaj občutka, da imajo stvari pod nadzorom. Včasih je občutek, da bodo, če določene stiske in situacije pustijo za sabo, izdali družino, da ne bodo več pripadali v svoj družinski sistem oz. da ne bo več mesta zanje. Ampak s tem, ko ostaneš v poznanem in ponavljaš iste vzorce, si zapreš vrata za nove izkušnje in možnost, da bi nekoč bilo drugače. To ne pomeni, da si oseba ne želi, da bi bila mirna, zadovoljna in da bi ji bilo lepo. Nasprotno, to je ponavadi tista temeljnja želja, ki je izpostavljena že v prvih psihoterapevtskih srečanjih. Samo telo in psiha še ne dovolita, da bi se lahko v življenje naselila mir in zadovoljstvo, ta prostor je še zaseden s težkimi občutki," pojasni dr. Zala Jan.

Zadevo bi lahko primerjali s kastnim sistemom v Indiji

Kot pojasni Dragoš je primerjava umesna, a je to res zgolj primerjava, ne pa enačaj. Glavne razlike med indijskim kastnim sistemom in "dednostjo" statusnih neenakosti v sodobnih demokratičnih družbah so tri: indijski kastni sistem je veliko bolj totalen (vseobsegajoč), bolj družbeno sprejemljiv (tradicija) in je v temelju religijsko določen (hinduizem), medtem ko je v sodobnih družbah sporen in se kamuflira s sklicevanjem na meritokracijo.

"Če je v tvojem ožjem in širšem okolju "normalno", da živiš na določen način, lažje najdeš sredstva, da se uresničiš in najdeš zadovoljstvo znotraj tega sistema. Morda je manj primerjanja z drugimi in občutka, da si za kaj prikrajšan, da se ti dogaja krivica. Si kjer si, veš, da nekako ni izhoda in iz tega poskusiš narediti najbolje zase. Posameznik, ki je rojen v družino s finančno stisko pa je vseeno izpostavljen situacijam, kjer močno občuti, da bi lahko bilo drugače," izpostavi Jan in doda, da je za razliko od determiniranosti s kastnim sistemom, lahko drugače.

Življenje v Sloveniji je zelo neugodno

Za Slovenijo je značilno, da kljub bogati ekonomiji (smo v klubu OECD) in kljub nizki stopnji neenakosti kot tudi revščine (v primerjavi z drugimi) spadamo v najbolj neugodno skupino maloštevilnih držav, za katere je značilno, da imajo veliko statusno rigidnost tako na spodnjem kot tudi na zgornjem koncu stratifikacije. To pomeni, da je med tistimi, ki spadajo v najrevnejšo petino prebivalstva, večinski delež takšnih, ki ostajajo na dnu dolgoročno (taki sta dve tretjini), med najbogatejšo petino prebivalstva pa je krepko čez 70 % takšnih, ki se jim status tudi dolgoročno ne bo poslabšal (poročilo OECD, 2018).

V drugih državah so različne mešanice teh problemov, npr. zacementirano dno, a fleksibilni najvišji sloj ali obratno, pri nas pa prakticiramo oboje. "To je odraz slabo delujoče socialne politike (do tistih, ki so v revščini) in pa neoliberalne alergije do progresivnih obdavčitev," pojasni doc. dr. Srečo Dragoš.

Lahko se razvije zasvojenost

Ponotranjene stiske, skrbi, strah, sram, nemir in ostala čutenja, ki se v posamezniku kopičijo, če njegovo odraščanje ni bilo funkcionalno, so velika psihična obremenitev. Če posameznik ne najde učinkovitega načina, da čutenja predela in prepiše izkušnje z novimi, pozitivnejšimi, obstaja večje tveganje, da se bo razvila katera od oblik zasvojenosti. Kot pojasni dr. Zala Jan ahko gre za kemične ali nekemične zasvojenosti, vse pa so v vlogi blažilcev bolečine. So umik posameznika v svet, kjer vsaj za nekaj časa manj boli in se da zdržati z vsem, kar posameznik nosi s seboj.

Žal pa, kot večina hitrih in navidez enostavnih rešitev, tudi zasvojenosti prinesejo visok davek.

Potrebna je vse večja doza za dosego želenega učinka, teža občutij se med abstinenco še povečuje, zasvojenosti vplivajo na posameznikovo sposobnost za vsakdanje funkcioniranje in prevzemanje odgovornosti ter za vzdrževanje in poglabljanje medosebnih odnosov.

Partnerstvo in starševstvo

"Ko se zaljubimo, ima poglavitno vlogo pri tem vse tisto, kar hranimo v našem nezavednem spominu - vsa občutja, vsi strahovi, vse stiske, seveda pa tudi vse lepo, funkcionalno in prijetno, kar se je vtisnilo še pred našim prvim spominom. Revščina in 'slabi' družinski odnosi seveda prinesejo ponotranjanje večinoma bolečih, neprijetnih, težkih izkustev. Zaljublimo se v poznano, sorodno, v upanju, da bomo končno dobili novo priložnost, da v partnerstvu razrešimo, kar ni bilo razrešeno in v upanju, da bi lahko končno zaživeli drugačno, mirno in lahkotnejše življenje. Zaljubljenost je iskanje izgubljenega," razloži Jan.

Na ta način se torej zaljubita dva s podobnimi vsebinami in ponavadi z malo opreme, kako prepoznati in spremeniti poznane vzorce. Če vzamemo za primer ženske, ki izhajajo iz družine, kjer je bilo nasilje, nato pa izberejo partnerja, ki je nasilen do njih. Nikakor ne najdejo moči, da bi od njega odšle. Tudi partner je pogosto iz družine, kjer je na primer gledal, kako oče pretepa mamo, ga preziral, si neizmerno želel, da čimprej odraste in ubeži stiskam, ki jih je doživljal ob tem. Nato pa sam nadaljuje enake vzorce. Pogostokrat v družbi slišimo stavke v smislu "ji že paše, če vztraja z njim". Tu se je pomembno zavedati, da so takšni odnosi vse prej kot prijetni in da gospa zelo trpi. Na svoj način trpi tudi gospod, ki ne zna in zmore drugače. Kar pa niti slučajno ne opravičuje nasilja, za katerega je v polnosti odgovoren in je nedopustno.

Starševstvo je lahko, tako kot partnerski odnos, neverjetna arena za rast in edinstvena priložnost za prepisovanje izkušenj, lahko pa je žal tudi tisto področje, kjer se vzorci prenesejo na naslednjo generacijo in začaran krog se ponovi. 

Kako spremeniti svojo življenjsko pot?

Kot pojasni dr. Zala Jan je zelo pomembno zavedanje, da je lahko drugače in da smo kot odrasli ljudje odgovorni, da to priložnost zgrabimo in si dovolimo mirnejše in funkcionalnejše življenje. Prvi korak je, da se oseba zave, da nekaj ni v redu.

Da stiske, ki jih doživlja niso nekaj, kar ji pripada in da niso nekaj, s čimer je pač treba živeti. Da je partnerstvo lahko lepo, spoštljivo, ljubeče, izpolnjujoče. Da mir ni enako vakuum in dolgčas. Da ni potrebno, da je življenje polno adrenalina in strahu, da se počutiš živega. Da zasvojenosti niso rešitev za težave, ampak beg od njih, po katerem posegaš dokler ne znaš in zmoreš drugače ...

"Ko se vsega tega zaveš in miselno razumeš, ponavadi pomaga, da najdeš vzrok, zakaj se počutiš, kot se počutiš in zakaj se na svet odzivaš na način, kot se. Odkrit vzrok, ki ima smisel, pogosto daje občutek nadzora in pomaga osebi, da razvije sočutje do sebe, se morda razbremeni dela krivde, ki jo spremlja. Nato pa sledi ponavadi dolga pot, ko je potrebno vse, kar miselno že razumeš, tudi prečutiti in predvsem začeti vnašati spremembe v svoje življenje, prepisovati izkušnje," pokomentira.

"Ne bom rekla, da je psihoterapija edini način, da se prekinejo vzorci in, da življenje dobi nov smisel. Sem pa prepričana, da v varnem, razmejenem in sočutnem psihoterapevtskem procesu marsikdo, ko je pripravljen, najde prostor, kjer lažje, hitreje in učinkoviteje napreduje v smeri pozitivnih sprememb. Kar pogumno, spremembe so mogoče. Življenje je lahko mirnejše in zadovoljujoče, tudi s preteklostjo, ki je posameznika zelo obremenila. Vendar žal nič ne pride z danes na jutri in pot dela na sebi ni enostavna. Je pa to garanje, ki se obrestuje vse življenje," zaključi.