Kako živi oziroma kako izgleda vsakdan človeka, ki je življenje posvetil skrbi za druge? S Pedrom Opeko, argentinskim misijonarjem slovenskega rodu, ki na Madagaskarju že 50 let sirote navdaja z upanjem v boljšo prihodnost, je slovenska novinarka in popotnica Anja Kovačič preživela dvanajst dni in o večkratnem kandidatu za Nobelovo nagrado za mir napisala knjigo "Peter Opeka, ostani z nami". Za Maribor24.si pa je spregovorila o tem, kako se je sploh odločila za projekt, kaj je v tem času videla in doživela ter kaj se je ob tem naučila o življenju, pa čeprav je že predtem obredla celotno Zemljo, se v začetku pandemije covida zaradi odpovedanih letov zataknila na povsem drugem koncu sveta, Salomonovih otokih, in o tem napisala svoj knjižni prvenec "Ujeta v svobodi".
Anja, kako je sploh prišlo do odločitve, da svojo drugo knjigo napišete o Pedru Opeki?
"O Pedru Opeki predtem nisem vedela prav veliko, le osnovne stvari, ki sem jih poznala iz medijev. Potem pa sem se udeležila ene dobrodelne razstave kolegice, ki je na Madagaskarju fotografirala Opeko, tamkajšnje otroke, mesto ... Takrat me je vprašala, če grem naslednjič zraven. Takoj sem izstrelila, da ja. Celo tako suvereno, da me niti ni jemala resno. Zato se je celo zgodilo, da je ob naslednjem nakupu letalskih kart celo pozabila name, no, jaz sem potem dokupila vozovnico ... In smo šli."
In ob odhodu ste se vi osebno odločili, da to ne bo dopust, ampak iskanje navdiha za knjigo?
"Jaz sem po prvi knjigi "Ujeta v svobodi" ugotovila, da je tovrstno pisanje najbrž res kar moje poslanstvo. Preko knjig lahko sporočam, kar novinarji skozi druge medije ne moremo. Ker o Pedru Opeki sploh še ni bilo nobene knjige v slovenskem jeziku, je bila odločitev lahka. Vzpostavila sem stik z Opeko ter ga prosila za dovoljenje, če smem priti k njemu na obisk in o tem napisati knjigo. Takoj je bil za, saj se je tudi on zavedal, da knjige v izvorno slovenskem jeziku o njegovem delu ni. Povabil me je k sebi, najprej za pet, šest dni, na koncu pa se je to zavleklo na dvanajst dni."
In kako izgleda njegovo bivališče, njegova hiša? Kakšno je pravzaprav okolje, v katerem živi?
"V svoji hiši živi sam. V zgornjem nadstropju je njegovo stanovanje, v spodnjem pa pisarna, kuhinja in jedilnica oziroma skupni prostor. V tem skupnem prostoru sva denimo skupaj jedla, sicer pa sem bila nastanjena v sosednji, manjši stavbi za goste, v kateri sta dve sobi s posteljami. Okrog tega bivališča je nekakšen kompleks stavb, ki je v lasti združenja Akamasoa, ki ga vodi Opeka in ki gradi šole, hiše ...Tja prihajajo denimo otroci, sirote, ki so bili sicer dodeljeni v rejo kakšnim družinam, a da jim ne bi bili preveč v breme, jih hrani Opeka. Nekateri otroci živijo tudi v sprejemnem centru ali pri eni gospodični, ki je Opekina desna roka. Mesto Akamasoa, po katerem se je tudi poimenovalo humanitarno združenje, je le eno od osmih na Madagaskarju, kjer deluje Opeka."
Kako pa izgleda vsakdan Pedra Opeke?
"Prebuja se že ob 5. zjutraj, čemur sledita prva molitev in zajtrk. Na zajtrk sem prišla tudi sama, in čeprav je bilo to ob 6. uri ali najkasneje ob 6.30, je on dotlej zajtrk že pojedel. Seveda ne govorimo o zajtrku za polno mizo, kakršnega poznamo v Evropi, ampak o kosu prepečenca, namazanem z maslom. Po zajtrku se Opeka ponavadi usede za računalnik in odgovarja na elektronsko pošto. Pogosto ga takrat pred vrati že čakajo ljudje - učiteljski zbor, zdravniki ali zaposleni v sprejemni pisarni - za razne sestanke. Če je treba, gre vmes v kakšno sosednjo vasico preveriti, kako denimo poteka gradnja kakšne šole ali kaj podobnega. Po kosilu so njegovi opravki podobni. Kdaj tudi vodi še kak pogreb, a vedno manj, ker mu enostavno zmanjka časa. Okrog 17. ure je na sporedu popoldanska molitev v vežici, ki pa jo v celoti vodijo otroci. Opeka jih je vsega naučil, ni pa pri tem del programa. On ponavadi v tem času moli zase in se nato podruži z otroki. Po večerji pa - glede na to, da ni javne razsvetljave in da so težave z elektriko - se gre počasi spat. No, sumim, da on pred spanjem še uspe preveriti dogajanje po svetu, saj je na tekočem z čistom vsem. Mislim, da gre spat okrog 22., 23. ure, menda pa se ponoči vmes še zbuja in moli."
[[image_3_article_77653]]
Predvidevam, da se vam je s tako zanimivim človekom zgodila kakšna anekdota? Kaj vas je morda najbolj začudilo, presenetilo v času bivanja z njim?
"Ogromno stvari. Zato pa je tudi nastala knjiga (smeh). A če že moram eno izpostaviti ... Med eno od večerij mi je dejal, da mora nekam iti, nekaj urediti, skratka, da ga en čas ne bo. A komaj se je odpravil, že je pritekel nazaj. Ljudem okrog naju je v malgaškem jeziku razlagal, kaj se je zgodilo, in vsi so se nemudoma odpravili ven, jaz pa, ki nisem razumela, za kaj gre, sem pricapljala za njimi. In kaj vidim? Dojenčka pred vrati dvorišča! Nekdo ga je kar odložil tam. Opeka je hitro oddrvel v mesto po plenice, mleko v prahu in kar je še potrebno, v te pol ure pa so se ženske z ulice že uspele dogovoriti, katera bo dojenčka vzgajala! Neverjetno. Kot bi v Sloveniji denimo mimogrede zmenili, po kaj gremo v trgovino, so se tam spontano odločili, čigav otrok bo zdaj to. In medtem ko sem bila sam azaprepadena, mi je Opeka mirno odvrnil, da se to zgodi enkrat do dvakrat na teden. Kot da ni nič posebnega."
Čeprav ste obredli že ves svet, ste torej s Pedrom Opeko doživeli pravi kulturni šok?
"Ne vem, ali sem se bolj čudila samemu dogodku, torej da nekdo kar odloži novorojenčka pred vrati, ali temu, da se ljudem tam ni to zdelo nič posebnega. Mi bi se verjetno bolj ustrašili mrtve mačke pred vhodom kot so se oni živega novorojenčka. Hladnokrvno so rešili zadevo in šli mirno spat. Neverjetno."
V kakšnem čustvenem stanju se potem človek, nevajen podobnih stvari, vrača z Madagaskarja domov? Kako je vse skupaj vplivalo na vas?
"Bila sem utrujena, ampak morda bolj fizično. Tamkajšnja bolj šibka prehrana te naredi slabotnega, utrujenega, prehlajenega in izmozganega. Čustveno pa ... Kaj pa vem. Na nek način si napolnjen s pozitivno energijo, ki je pri nas ne moreš dobiti. Ko vidiš, kako ljudje, ki materialno nimajo nič, imajo s tem vse - drug drugega. Še vedno ugotavljam, da morda niti še nisem vsega podoživela. Pisati knjigo o drugih za druge vendarle ni enako, kot če bi zase pisala svojih dnevnik osebnih občutij. Je pa to bila res močna čustvena izkušnja zame."
S Pedrom Opeko sta zdaj najbrž stkala doživljenjsko prijateljsko vez?
"Zdaj ko sem ga spoznala, sem ugotovila, da bi on najraje odgovoril na vsako sporočilo, ki ga prejme, a za vse to enostavno nima dovolj časa. In to je na nek način nezaznavno breme. Tudi zato, da ga ne bi s tem obremenjevala, mu ne pišem redno. Sem se mu pa oglašala v zvezi z odzivi na knjigo. A ne samo z njim, prijateljske vezi sem stkala tudi z njegovo družino iz Podpoljan, saj sem njihove zgodbe o družini in njegovem otroštvu popisala tudi v knjigi.
Prav včeraj je predsednica Republike Slovenije Nataša Pirc Musar na službenem obisku na Madagaskarju Pedru Opeki tudi izročila fizični izvod knjige, saj ga doslej še ni imel v rokah.
Kako pogosto pa Opeka sploh uspe priti v Slovenijo?
"V bistvu sem imela veliko srečo, ker sem se z obiska pri njem vrnila novembra 2023, on pa je mesec kasneje prišel v Slovenijo, tako da sva se v enem mesecu dvakrat videla. Je pa bil to njegov zadnji obisk, prvi po osmih letih. Mislim, da ga še kar nekaj časa ne bo. On ima predvsem poti v Francijo. Vemo, da je bil Madagaskar nekoč francoska kolonija, sicer pa tudi največ donacij pridobi iz Francije."
Je pa zanimivo, da je strast tudi takšnega humanitarca, večkrat nominiranega za Nobelovo nagrado za mir, nogomet. Videli smo ga že z dresoma Maradone in Zlatka Zahovića ...
"Oba dresa oziroma nasploh vse stvari, ki jih ima, so darila. On si ničesar ne kupi. Pa tudi njegovo število oblačil je zelo omejeno, vse pač sproti pere. Sicer pa je nogomet zanj res strast. V bistvu vse, če izvzamemo njegovo osnovno poslanstvo. Spremlja vsa prvenstva, klube ... Tudi igra nogomet. No, zadnje čase menda malo manj. Pridušal se je, da ga pri 77-ih vendarle malo mučijo kolena. Seveda pa se z otroci z veseljem žoga."
