Veliko noč, ki je za kristjane največji in najpomembnejši praznik, bomo po dveh letih epidemije covida-19 letos znova lahko praznovali skoraj tako kot prej. S praznikom se spominjamo Jezusove smrti in vstajenja od mrtvih. O simboliki tega praznika smo govori z generalnim vikarjem in kanclerjem mariborske nadškofije Janezom Lesniko.

Marsikdo je zmotno prepričan, da je božič največji krščanski praznik. Zakaj je to prav velika noč?

Res je, božič je praznik, ki je na poseben način zapisan v naša srca. Rojstvo otroka – Jezusa, jaslice, pastirji, obisk modrih z vzhoda, … vse to nam je blizu že po naravi in radi tudi povemo, da je božič družinski praznik. Večkrat nas božič navda z romantiko, posebej še, če nam je dano, da ob praznovanju doživljamo toplino doma in moremo hkrati s praznovanjem potrjevati in poglabljati pristne družinske odnose. Vse to daje božiču poseben čar. Toda, središče krščanske vere je resnica o Jezusovem vstajenju. V tej resnici je pravzaprav vse Jezusovo zemeljsko življenje, njegovo učenje, tudi trpljenje in smrt dobijo svoj dokončni smisel. Jezus je s vstajenjem od mrtvih premagal trpljenje, smrt, razsvetlil je vsako bivanjsko temo, greh in za večno zasvetil v svetlobi velikonočne zarje. Z vstajenjem od mrtvih je pravzaprav Jezus dal odločilen pečat in potrdil vse svoje delovanje in učenje.

Velika noč nam sporoča, da je sprava mogoča, da Bog odpušča in pozablja človekove stranpoti, in da tudi nas uči odpuščati.

Temu še morda dodam misel, da vsi ljudje hrepenimo po miru, a se po drugi strani srečujemo tudi z zlom. Zavest krivde, vse to povzroča nemir in nas hromi. Čutimo, da je pot do miru povezana s spravo in odpuščanjem. Velika noč nam sporoča, da je sprava mogoča, da Bog odpušča in pozablja človekove stranpoti, in da tudi nas uči odpuščati. Obstaja torej možnost, da lahko človek najde mir. Jezusova molitev, na križu, preden je umrl, je bila prošnja za mučitelje: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo«. Te Jezusove besede so zgovoren smerokaz na pot do miru. Zdi se, kot da je Jezus svoj velikonočni pozdrav: »Mir vam bodi« izrekel kot odmev svoje molitve na križu, ko je molil za svoje nasprotnike in preganjalce. V vsem tem so razlogi, da je Jezusovo vstajenje jedro in osrednja resnica krščanske vere in velika noč največji krščanski praznik.

Kako bi simboliko tega praznika približali tudi nevernim oziroma tistim, ki redkeje obiskujejo cerkev?

Pravzaprav je vsebina krščanske vere odgovor na najgloblja človekova hrepenenja. Priznani slovenski psiholog dr. Anton Trstenjak je eni od svojih knjig dal naslov Človek samemu sebi. Med drugim pove, kako naj bi za kvalitetnejše življenje ljudje svoja občutja in prizadevanja za svetlejšo prihodnost, svoje delovanje čim bolj ozavestili in osmislili. Človek, ki ni na poti za smislom življenja, bi bil podoben zidarju, ki bi sicer gradil, a brez ustreznega temelja. Vsakemu lahko tudi zmanjka življenjske moči in poguma. V Svetem pismu, v Stari zavezi, pri modrem Pridigarju lahko preberemo naslednjo misel: »Ozrl sem se po vseh svojih delih, ki so jih opravile moje roke, in po trudu, ki sem ga imel pri uresničevanju: in glej, vse je nečimrnost in lovljenje vetra, ni dobička pod soncem.« Menim, da vsak človek kdaj občuti nekaj takšnega bivanjskega zeva in se sprašuje, zakaj vendar biti dober, pošten …, kje najti smisel za svoje delo, darovanje in žrtve? Bog sam nam prihaja s svojim odrešenjem, ki se ga ob veliki noči spominjamo, na pomoč, da bi ljudje lažje našli odgovor na vprašanja.

Praznik ima precej zunanjih znakov praznovanj; 40-dnevni post, cvetno nedeljo, veliki teden, sveto tridnevje, blagoslov velikonočnih jedi, velikonočni ponedeljek, ….

Jezus je pred apostoli in prvimi učenci skrivnost svojega vstajenja (velikonočno skrivnost) nekako naslonil na dogodke iz zgodovine svojih prednikov, Izraelskega ljudstva. Krščanska velika noč je zato neločljivo povezana z dogodki iz Stare zaveze, ko je Bog Izraelce rešil sužnosti v Egiptu in jih po poti skozi puščavo vodil v obljubljeno deželo, o kateri so sanjali, pa se je zanje zdela nedosegljiva. Te čudežne rešitve so se Jezusovi rojaki vsako leto s hvaležnostjo spominjali na velikonočni praznik. Jezusovo vstajenje pa je korak še naprej. Pove nam, da Bog človeka ne rešuje le v tem, zemeljskem življenju, in mu ne naklanja zgolj zemeljske sreče, ampak nas želi vodi k sreči, ki je zares izpolnjena in je večna. Povedati to veliko resnico na način, da človek lahko vsaj nekoliko dojame in sprejme, pa je velik projekt in izziv. Ljudje velikokrat ostajamo gluhi in nemi za osnovne bivanjske skrivnosti.

Morda je velikonočni praznik priložnost, da na internetnih straneh naših župnij poiščemo kakšno bolj poglobljeno razlago, kaj je na primer smisel in pomen jedil, ki jih za veliko noč nesemo k blagoslovu.

Priprava na velikonočne praznike, kot so: postni čas, veliki teden, sveto tridnevje, običaji…, vse to nam pomaga, da vsaj nekoliko dojamemo velikonočno skrivnost. V tej smeri nam spregovorijo tudi običaji, ki so se razvili in smo jih sprejeli od naših prednikov. Kakor so ti običaji nekoč prednikom, tako sedaj tudi nam govorijo o najglobljih resnicah in skrivnostih, ki zadevajo človeka kot religiozno bitje. Morda je velikonočni praznik priložnost, da na internetnih straneh naših župnij poiščemo kakšno bolj poglobljeno razlago, kaj je na primer smisel in pomen jedil, ki jih za veliko noč nesemo k blagoslovu. Koliko duhovne vsebine, modrosti in tudi smernic za naše življenje lahko odkrijemo! Pravzaprav velja to za vsak običaj, ki se je ukoreninil, in smo mu priča. Morda danes premalo razmišljamo in premalo delamo na tem, da bi naš sedanji način življenja in razmišljanja povezali z bogatim izročilom prednikov. To, kar smo prejeli kot dragoceno dediščino prednikov bi morali nenehno bogatiti, poživljati in temu dodajati svoj delež, kot prispevek sedanje generacije prihodnjim rodovom.

Kaj bi morali storiti, da vrhunec praznika ne bi šel kar mimo nas?

Ena od možnih poti je, da si bolj prizadevamo prisluhniti samemu sebi in našim najglobljim hrepenenjem. Pomembno je, da se naučimo o tem tudi pogovarjati med seboj in deliti ta svoja doživljanja vere. Vsak izmed nas je dragocen in enkraten. Zato, če bomo v sebi prebujali to našo duhovno doživljanje, bomo vedno bolj odkrivali, da ljudje nismo sami sebi namen, da nas vsaka skupnost bogati. Na poseben način pa nas bogati naša povezanost z Bogom v molitvi, ko pred njim odkrivamo sledi večnosti in pravo božjo podobo, ki je pravzaprav zasidrana v nas. Podati se na to pot, pomeni iti za svojim bistvom in iskati smisel življenja. Potrebno se je torej duhovno prebuditi in premagati pasivnost, morda nek strah pred skrivnostmi, ali morda kdaj tudi duhovno lenobo.

Kakšno je vaše velikonočno sporočilo za naše bralce?

Želim, da bi na ta največji krščanski praznik ne ostali temnih misli, morda kje v samoti, sami zase. Predvsem pa ne ostanimo v svojih mislih ujeti v zgolj pozemeljske razsežnosti našega bivanja. Velika noč nas spodbuja s klicem, ki ga slišimo pri vsaki maši, ko je rečeno: »Kvišku srca!«

Življenje je močnejše od smrti. Zlo, greh in smrt nimajo zadnje besede v bivanju človeka, sveta in vesolja.

Vsem želim, da bi doživeli pristno velikonočno veselje, ki temelji na evangeljskem sporočilu dveh Jezusovih učencev. Učenca povesta, kako sta na velikonočno jutro, ko sta pritekla h grobu, kamor so prej položili njegovo mrtvo telo, našla kamen, ki je bil odvaljen od groba, in ko sta vstopila, je bil grob prazen. Presenečena sta postopoma prišla do spoznanja, da je Jezus vstal in da je živ. Videla sta in sta verovala! To velikonočno sporočilo dveh Jezusovih učencev ostaja nenadkriljivo znamenje upanja za slehernega človeka. Velikonočni vzklik Aleluja, s katerim kristjani voščimo veselo veliko noč drug drugemu in vsemu svetu, je hkrati tudi veselo oznanilo: Življenje je močnejše od smrti. Zlo, greh in smrt nimajo zadnje besede v bivanju človeka, sveta in vesolja. Na koncu zmaguje dobro, zmaguje Bog, ki je neskončno dober, ki je Ljubezen.