Iz številnih lovskih družinah, njihovih območnih lovskih zvezah in tudi iz različnih društvih za varstvo narave in živali v teh dneh prihaja vse več javnih opozoril, da naj bodo ljudje pazljivi pri sprehajanju v naravi, kje se bodo srečevali tudi z mladežjo divjadi. Še posebej pri srnjadi, saj srne zdaj kotijo mladiče. Zato res niso odveč prošnje kmetom, za večjo previdnost pri košnji trave.

“Eno od preizkušenih pravil namreč je, da naj bi kmetje pred košnjo travnike pregledali, da bi videli, ali niso morda mlade srnice kje otrpnile ali pa so jih matere iz previdnosti pustile v visoki travi zaradi nevarnosti pred drugimi plenilci,” je za nas pojasnil dr. Marjan Toš, lovski mojster in predsednik nadzornega odbora Lovske zveze Maribor.

Dr. Marjan Toš, FOTO: Arhiv Lovske zveze Maribor, avtor: Blaž Železnik.

Kot je v nadaljevanju dodal, so mnogi kmetje neverjetno obzirni in travnike pred košnjo pregledajo, žal pa je še več tistih, ki z rotacijskimi kosilnicami uničijo ali poškodujejo srnske mladiče. Mnogi poškodovani mladički zaradi tega nato v mukah poginejo: “Tovrstni prizori so grozljivi, žalostno je gledati, kako komaj rojeno življenje ugaša pred našimi očmi, nič krivo in nič dolžno.”

Mladičev srnjadi se nikar ne dotikajte

Pri srnjadi je treba vedeti, da jih matere pogosto namerno pustijo v visoki travi, da bi jih tudi na ta način obvarovale pred plenilci, kot so na primer lisice in šakali.

“Ko srne matere iščejo hrano, mladiče odložijo v visoko travo oziroma kritje in jih poiščejo le ob dojenju. Čeprav morda mladič deluje izgubljeno in nebogljeno, je njegova mama nekje v bližini. Mladičev se ne dotikajte, sploh pa ne z golimi rokami, saj tako prenesete svoj vonj na mladiča in s tem povzročite nepopravljivo škodo.”

Srna mladiča zaradi vonja po ljudeh ne sprejme več. Zato Toš opozarja, da se teh nebogljenih živalic za nobeno ceno ne smemo dotikati, moramo jih pustiti pri miru: “Od nekdaj velja v lovski organizaciji javna prošnja, da naj se ljudje ne dotikajo mladičev srnjadi, ker njihova mama ni daleč. In res srne nikoli niso daleč od mladičev, varno pazijo na nje. Srna je tudi sicer skrbna in ljubeča mati.”

Največ mladičev srnjadi konča pod kosilnicami

Zagotovo pa je za srnske mladiče največja nevarnost strojna košnja. K sreči nekateri kmetje lovcem prijavijo, kaj se jim je pripetilo in jim tudi ni vseeno, ko spremljajo pogine poškodovanih srnic. Na ta način v lovskih družinah evidentirajo tovrstne izgube. A večji del teh izgub gre mimo uradne statistike, saj za mnoge primere lovci nikoli ne izvejo. Razen, da po košnji najdemo ostanke okostij mladičev.

Košnje z modernimi stroji so največja nevarnost za srnske mladiče, pa tudi za druge vrste divjih živali, saj se tem kosilnicam praktično ni mogoče izogniti. “Lovci kmete razumemo, delo je pač treba opraviti, a hkrati vedno znova prosimo, da bi po stari navadi vsaj občasno prehodili travnike in iz njih pregnali nebogljene srnske mladiče s srnami vred. Poznam kar nekaj takih kmetov v Slovenskih goricah in tudi na Dravskem polju. Lovci smo jim izredno hvaležni za njihov odnos do mladih življenj,” je izpostavil lovski mojster.

Mladiča, ki sta končala življenje pod kosilnico, FOTO: Arhiv Lovske zveze Maribor, avtor: Marjan Toš.

S pomočjo psov, dronov in pravo tehniko košnje lahko zmanjšamo število umrlih srnic

Ne smemo pa pozabiti tudi na zelo dobro preizkušeno prakso, zaradi katere je izgub mladičev srnjadi zaradi košenj manj. Pred košnjo je namreč zelo priporočljivo s šolanim psom preiskati travnike, v zadnjih letih jih vse več uporablja tudi drone s termo kamero. Košnjo začnemo na sredini travnika in nadaljujemo proti robu ter tako preprečimo divjadi, da bi se nagonsko pritajila na mestu. S pomočjo pokošenih šopov trave lahko mladiča srnjadi, če je to potrebno, prenesemo v primerno kritje v bližini. Pri košnji zadnjih pasov je priporočljivo zmanjšati hitrost košnje, da se lahko prostoživeče živali še pravočasno umaknejo na varno.

“In to se v praksi da narediti, kajne? Le malo dobre volje je treba in tam, kjer so odnosi med lovci in kmeti dobro urejeni se to tudi redno dogaja,” je poudaril strokovnjak.

Kaj pa z ranjenimi mladiči?

Lovski mojster ve, da je ljudem hudo, ko najdejo mladičke brez zadnjih ali prednjih nog, vendar ranjenim mladičem pomoči ni, če pa je poškodovana ena nogica in se da še pomagati, pa so na voljo veterinarji in seveda pristojni lovski čuvaji, ki ocenijo, kaj je najbolje storiti.

“Verjetno bom v tej zgodbi kritiziran in tudi napak razumljen – a rad bi jasno povedal, da divje živali sodijo v naravo in ne v zaprte ograjene površine,” je poudaril Toš in v nadaljevanju pojasnil, da mnogi ljubitelji živali ranjene mladičke odpeljejo k sebi, jim naredijo posebne ograje, jih hranijo (običjano napačno) in skrbijo za njih. Vendar to ni to. Te živali se počutijo utesnjene. Večina jih ob prvi priložnosti pobegne v naravo.

“Ljudje naj upoštevajo zakonodajo, naj se posvetujejo z lovci, z lovskimi čuvaji in z lovsko inšpekcijo. Divjadi ni dovoljeno imeti v ujetništvu … Sam nisem pristaš ‘udomačevanja’ srnjadi in nobene divje živali. Koliko srnjadi na ta način vsako leto rešimo, ne vemo, saj imajo ljudje tako rešeno srnjad običajno v ujetništvu na skrivaj, prav tako nimamo točnih evidenc, kolikšne so izgube srnjadi zaradi košenj. Majhne niso, to vam lahko iz lastnih izkušenj potrdim.”

FOTO: Arhiv Lovske zveze Maribor, avtor: Marjan Toš.

Pomembno je, da so psi na povodcu

Nepazljiva in neobzirna košnja pa ni edini problem. Lovci res vljudno prosijo tudi vse lastnike psov, da jih imajo v tem času na povodcih in pod nadzorom, sploh na odprtih travniških površinah in gozdnih robovih, kjer bi lahko prišlo do stikov z mladimi srnicami: Obzirnost v naravi, še posebej pa obzirnost do novih življenj, ki se rojevajo in prihajajo na svet, naj bo naša skupna skrb. Ne gre za nobeno romantiko, gre preprosto za resnico, ki jo moramo poznati.”

Sicer je v Zakonu o divjadi in lovstvu (ZDLov-1), natančneje v 77. členu, določena globa od 420 do 1.200 evrov, s katero se kaznuje prekršek posameznika, ki brez nadzorstva spušča psa v prosto naravo.

Lovci javno in najbolj vljudno prosijo vse, da jim v teh prizadevanjih pomagate, saj je divjad del žive narave, za katero smo odgovorni vsi: “Pa ne samo za divjad, kot nam radi očitajo naši kritiki in nasprotniki, gre za vse prostoživeče vrste divjih živali, ki so del živega stvarstva. Sam običajno rad poudarim, da smo naravo dobili v dar od naših vnukov. In zato naj za njih tudi ostane!”

Med sprehodi v naravi bodimo obzirni

Med sprehodom po gozdu se držimo označenih poti. Na našo navzočnost opozorimo z nekoliko glasnejšo hojo in govorjenjem, da se nam živali lahko umaknejo. Prostoživeče živali so v obdobju, ko polegajo mladiče, še posebej občutljive. V času, ko iščejo hrano, mladiče pustijo same.

Mladičem se ne približujemo in jih ne hranimo.

“Na Štajerskem sicer nimamo težav z medvedi (smo jih pa že imeli), a vseeno ne bo odveč opozorilo, da se medvedke običajno začnejo pariti maja in junija in v tem obdobju odženejo lanske mladiče, da jih samci ne poškodujejo,” je opozoril Toš. Mladiči se morajo znajti sami in se pri tem lahko zelo približajo človeku. Pes, ki ni na povodcu, bo ob srečanju z medvedom zbežal k gospodarju in medveda pripeljal neposredno k njemu.

Previdni naj bodo tudi kolesarji, saj so hitri in tihi, s tem pa medveda ne opozorijo nase in ga lahko presenetijo. “Ob morebitnem srečanju z medvedom se počasi in ritensko umikajte. Ta opozorila so javno objavljena tudi na spletnih straneh Lovske zveze Slovenije. Z medvedi ni šale, sploh pa ne z medvedkami,” je opozoril.

Včasih se zgodijo tudi bližnja srečanja z divjimi prašiči. Divje svinje, ki polegajo med marcem in majem, se skrivajo v gostem kritju, hranijo se ponoči, zato so možnosti, da nanje naletimo podnevi zelo majhne. V zadnjih desetih letih v Sloveniji uradno ne beležimo niti enega napada divje svinje na človeka. Napadalne bi lahko bile samo, če bi naleteli na gnezdo svinje z majhnimi mladiči. V takšnem primeru se počasi umaknemo. In to lahko hitro storimo.