Delavci, ki opravljajo delo za polovični delovni čas zaradi starševstva se počutijo izgubljeno in nemočno, saj popolnega izpada dohodka niso pričakovali, upajo, da se bodo danes v Državnem zboru spomnili tudi na njih. Objavljamo izpovedi za polovični delovnik samozaposlenih mamic.

Nika Kovač, predsednica Inštituta 8. marec, je povedala, da v zadnjih tednih prejemajo veliko zgodb ljudi z različnimi statusi, ki zaradi krize potrebujejo pomoč, vendar so iz te tako ali drugače izvzeti: »Na nas se je včeraj obrnila samozaposlena mama z majhnim otrokom, ki dela za polovični delovni čas. K takšni zaposlitvi zaradi skrbi za otroka jo je spodbudila država s plačilom polovice prispevkov. “Megazakon” ji zdaj ravno zato, ker je izkoristila to možnost, ne bo pomagal. Ostala bo brez kakršnekoli pomoči, brez plačila prispevkov in brez denarne pomoči, ki jih bodo deležni drugi samozaposleni. Pisala je o hudih stiskah, negotovosti in nemoči. Z nami je delila življenjske zgodbe drugih žensk. Nekatere izmed njih (mame samohranilke) trenutno nimajo več niti za hrano. Vsak dan je bolj očitno, da pomoči ne bodo deležne številne skupine in da se s pomanjkljivim ukrepanjem v stisko spravlja veliko skupino ljudi.«

»Na žalost nimam ne staršev, ne starih staršev, stricev, tet, nobenega sorodnika, ki bi mi lahko v tej situaciji pomagal.«

»Sem mati samohranilka, ki sem zaradi razmer v državi in prepovedi dela ostala popolnoma brez kakršnega koli dohodka,« piše ena izmed obupanih delavk. »Na žalost nimam ne staršev, ne starih staršev, stricev, tet, nobenega sorodnika, ki bi mi lahko v tej situaciji pomagal.« razloži. Delo je njen edini vir preživetja in zdaj ji je popolnoma onemogočeno. »Imam kredit, poslovni prostor v najemu, redno plačujem prispevke, vse ostale stroške tako da verjemite, da že tako ne ostane viška denarja, da bi lahko varčevala in sedaj živela z zlato rezervo,« razloži.

»A ste kdaj prebedeli noč in se spraševali, kaj otroku ponuditi za jest? To se meni dogaja sedaj vsak dan. Nisem doma, ker želim biti doma, doma sem, ker moram bit doma. Strah me je, kako naprej. Žalostna sem, da država in naše vodstvo tako pozablja na že tako ranljivo skupino, kot smo samozaposlene mamice z otroki.«

»Za samostojne podjetnice je borba za obstoj na trgu že sama po sebi velika, ki je vezana na ogromno dejavnikov, da imamo pa sedaj še prepoved do dela in nobene pravice do nadomestila, glede na to da redno prispevamo v državno blagajno, je totalen absurd.« Mama samohranilka obupano zaključi: »A ste kdaj prebedeli noč in se spraševali, kaj otroku ponuditi za jest?? To se meni dogaja sedaj vsak dan. Nisem doma, ker želim biti doma, doma sem, ker moram bit doma. Strah me je, kako naprej. Žalostna sem, da država in naše vodstvo tako pozablja na že tako ranljivo skupino, kot smo samozaposlene mamice z otroki.«

»Trudim se, da nisem breme države, potem pa nikamor ne spadam«

Naslednja obupana samozaposlena mama je zaradi starševstva zaposlena za štiri ure, v letu 2019 pa je imela porodniško. »Po dveh letih (rizična nosečnost in porodniška) sem končno začela vzpostavljat svoj biznis resnično počasi na noge. Ker se ukvarjam s frizersko dejavnostjo, sem v teh dveh letih izgubila ogromno strank, sploh stalnih, na katerih se gradi. Končno, po pol leta poslovanja, so se mi začele stranke vračati in naenkrat pride nov udarec. Covid 19. Nikakor nisem pričakovala, da bo karantena. In to pomeni zame popoln izpad prihodkov. Prispevkov, najemnine ne morem plačevati, ker sem vedno najprej delala za stroške salona, potem mi je res minimalno ostalo za stroške doma,« oriše svojo situacijo.

»Nikakor nisem pričakovala, da bo karantena. In to pomeni zame popoln izpad prihodkov. Prispevkov, najemnine ne morem plačevati, ker sem vedno najprej delala za stroške salona, potem mi je res minimalno ostalo za stroške doma.«

»Kako naj sedaj krijem dva meseca in pol vse te stroške, če ne poslujem?« se sprašuje. Ne ve niti tega, kaj se bo po karanteni zgodilo z vsemi njenimi strankami. »Glede na predlog zakona, da nikamor ne sodim, niti za plačilo prispevkov iz strani države, niti za denarno pomoč, se sprašujem, ali bi bilo bolje da zaprem s. p. in se prijavim na socialno in vlečem denar od države? Saj bi zagotovo živela boljše,« Počuti se žalostno in nemočno: »Res se počutim kot en navaden drek in drugorazredna, tako žalostna, da se trudim, da nisem breme države, potem pa nikamor ne spadam? Kako naj plačujem, če ne služim? Od kje? Tudi če bi dobila denarno pomoč, bi jo morala po 37. členu vrnit. Rajši si ne skopljem jame, iz katere bi težko zlezla. Popolnoma sem zmedena, razočarana in jezna.«

COVID 19 je virus, ki je prišel in bo odšel – Imeti ničto pomoč od države pa je nekaj, kar ne izgine

Delavka je uvodoma kritična do samoumevnosti, da imajo doma vsi tiskalnik za tiskanje delovnih listov in računalnik za izvajanje pouka od doma: »Kako? Ah, to pa nikogar ne zanima, ne kako, ne kdaj, ne s čim, ne a imate internet (Saj je logično, da ga imajo vsi, kajne?) NI LOGIČNO! Tiskalnik za tisk delovnih listov… NE NI LOGIČNO!« Pove, da računalnika in tiskalnika nimajo, dostop do interneta pa imajo zgolj preko telefona.

»Ponoči ne spim – pa ne zaradi otrok – popoldne ne grem pospraviti hiše, ki mi prinaša tedenski denar za hrano – pa ne zato ker se mi ne ljubi – zato, ker nimam otrok kam dati, nujno ni, pravijo, pa še COVID 19 … OSTANITE DOMA!« nadaljuje.

»Ta “mami” ne omogoči računalnika, ne interneta, ne zmore niti vedeti kako dolgo ne bo mogla plačati kredita. Izgubljam se v strahu, brezupu, upanju, da bi le naposled z nekaj dodatka morda uspela prevedriti to hudo neurje.«

»Ni panike, pravijo! Saj greste na čakanje in dobite 80 % nadomestila … Ja, že že … Ampak kdo? Mati treh otrok, polovični delavnik (omogoča ga država za lažjo uskladitev družinskih obveznosti), kako lepo, kajne? Pa upokojenci, pa invalidi pa … za vse bo poskrbljeno. Si s. p.? Aha, za polovični delavnik…No, tukaj pa se zaplete … Predlog zakona udari ob dva člena, ki se med seboj kontradiktorno rušita in rezultat… Kratko pojasnilo, da žal niste upravičeni.« Obupano zapiše: »Ta “mami” ne omogoči računalnika, ne interneta, ne zmore niti vedeti, kako dolgo ne bo mogla plačati kredita. Izgubljam se v strahu, brezupu, upanju, da bi le naposled z nekaj dodatka morda uspela prevedriti to hudo neurje.«

»Veste, “karantena” pomeni izolirati posameznika od družbe, ga ločiti do te mere , da se nihče ne more okužiti in ko bodo vsi zdravi, bo karantena za nas mame še kar trajala in pustila neodstranljive madeže na “vašem podmladku”, ki naj bi strumno in pogumno plačeval davke in hodil v službo,« opozori. »COVID 19  je virus, ki je prišel in bo odšel. Imeti ničto pomoč od države pa je nekaj, kar ne izgine,« zaključi samozaposlena za polovični delovni čas.