Trenutno stanje je velika preizkušnja za vse izmed nas. To se bo zagotovo odražalo tudi na duševnem zdravju posameznikov, na preizkušnji bodo tudi medsebojni odnosi. Kam se lahko obrnemo zaradi stiske in kako si pomagati smo govorili z Danijelo Mrzlekar Svetel, spec. klin. psih. iz Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca.

Pričakujemo torej lahko cel spekter duševnih in osebnostnih odzivov, drži pa, da največ tesnobnih, paničnih in podobnega.

Strah pred koronavirusom se je naselil tudi med Slovence, veliko ljudi je paničnih, kar se bo verjetno odražalo tudi na duševnem zdravju posameznikov?

Drži. Že samo neznana, negotova situacija je velik izziv, kaj šele situacija, ki v sebi nosi sporočilo o ogrožanju zdravja ali celo življenja, kot je v sedanjem primeru. Ljudje z dobrim, močnim notranjim (psihičnim) sistemom za soočanje s stresi in obremenitvami v neznanih ali celo težjih situacijah relativno hitro najdemo ustrezen in individualen način odgovora na njih – torej individualno in konstruktivno obliko delovanja in čustvovanja.

Ljudi s slabšimi psihičnimi strategijami za soočanje s stresi oz. obremenitvami pa bojazni pogosto preplavljajo: to pomeni, da ne zmorejo ustrezno delovati. Pred tem – torej v optimalnih življenjskih pogojih – še zadostni mehanizmi za ustvarjanje ravnovesja sedaj odpovedujejo.

Pri manjši skupini »krhkih« pa paradoksalno lahko dobimo obraten odziv: nekateri sicer slabše vključeni in delujoči ljudje v izrednih razmerah delujejo bolje – večinoma v pozitivni smeri: nudijo izredno požrtvovalno, morda celo tvegano pomoč, podporo. Na tem mestu pa bi le omenila, da obstajajo tudi ljudje, ki jim take razmere omogočijo razvoj družbeno škodljivih odklonskih vedenj in doživljanj. Pričakujemo torej lahko cel spekter duševnih in osebnostnih odzivov, drži pa, da največ tesnobnih, paničnih in podobnega.

Situacija je velik izziv za vse nas, kako se spopadati s strahom?

Zanimivo zastavljeno vprašanje. Ko pride do tega, da posameznik prepozna strah ali tesnobo in se vpraša, kako naj z njo ravna, naredi že prvi korak. Spopadanje ali bolje soočanje, delo z bojaznimi, je torej pravzaprav kreativno, lahko celo zanimivo delovanje.

Spet bi omenila individualnost tega početja. Da smo ujeli svoj način soočanja, vidimo po tem, da se v doživljajskem stanju daljšajo obdobja umirjenosti, ki imajo stabilne temelje. Če tega trenda ne opazimo, še nismo našli svojega načina. Iščimo dalje, ker – z gotovostjo – obstaja. Način soočanja z bojaznimi lahko torej, glede na to, kaj nas nagovori, iščemo v razponu ali kombinaciji med telesnimi oblikami sproščanja, spet razpon od joge do boksa, če karikiram, preko miselnega dela: pomemben je ustrezen vir informacij in podporni sistem naših osebnih stališč, do aktivnosti, ki bolj nagovorijo čustvovanje in socialno plat človekovega bivanja.

Kje je meja med samozaščito in pretiravanjem?

Informacijo o tem nudita tesnoba in svoboda: če način zaščite dviguje tesnobo (in ne občutka pomirjenosti, varnosti), nečesa nismo naredili pravilno. Če smo si z zaščito tako omejili svobodo, da se ob tem počutimo ujeto – nečesa nismo naredili pravilno. Zlasti če bi zaznali znake, da se ob umiritvi zadev več ne bi zmogli vrniti v sproščeno bivanje.

Da stres škoduje imunskemu odzivanju telesa, opozarjajo tudi in zlasti zdravniki. Na žalost pa ta informacija nekatere ljudi spravi v dodatni stres in težko pridejo iz začaranega kroga. V tem primeru bi vsekakor svetovala telefonski klic.

Verjetno bo največ stisk pri starejših, ki so v samoizolaciji popolnoma sami?

Da, veliko pozornosti posvečamo prav tej problematiki. Opravka imamo z več socioekonomskimi, zdravstvenimi in psihološkimi negativnimi dejavniki. Več družbenih sistemov že dela na tem področju in videti je, da družba tega problema ne bo pustila nenagovorjenega.

Opažate, da več ljudi išče pomoč?

Do sedaj smo opazili, da se je iskanje »standardne« pomoči zmanjšalo. Ljudje so pozornost usmerili v zagotavljanje »grobe« eksistence. Mi pa smo v tem času imeli priložnost formirati strokovne odgovore na stiske, ki bodo, če bo izolacija trajala in se bodo ljudje morali soočati z zdravstvenimi težavami in izgubami, gotovo pojavile.

Kam se lahko obrnejo zaradi čustvenih stisk?

Kot že omenjeno – na voljo bodo (nekatere so že) telefonske številke za klice v duševni stiski. V Mariboru npr. v okviru Centra za krepitev zdravja, podobno pa bodo nudili tudi drugi  sistemi, ki se še vzpostavljajo. Brezplačno pomoč pa bodo ponujali tudi nekateri zasebni psihološki centri.

Kako si lahko posamezniki pomagajo, kaj jim svetujete?

Kolegi in Zbornica kliničnih psihologov so na to temo že oblikovali nekaj smernic.

Naj ponovim osnovne štiri točke:

Dogajanje postavimo v perspektivo

Ogroženo zdravje naših bližnjih in nas samih nam vzbuja občutke strahu in nezaupanja, ki jim lahko sledijo tudi razdražljivost, jeza in iskanje krivca. Zato je pomembno, da se najprej umirimo, saj šele v stanju umirjenosti lahko razmišljamo o dejstvih in ukrepih. Kako se umirim?

Uporabimo zaupanja vredne vire in sledimo tem virom –

Pogovor o spremembah družinskega življenja

Uporabite lahko sledeče teme:
– Kakšni bodo izzivi družinskega življenja v tej situaciji? (Npr. običajno ne preživljamo toliko časa doma in v takšnem številu, zato bo potrebno omogočiti vsakemu članu svoj »mir«)
– Kako smo živeli do sedaj? (Npr. zakaj je pomembno skrbeti za imunost z zdravo in uravnoteženo prehrano, se ukvarjati s športom, si vzeti trenutek zase, ustvarjati?)
– V čem je vsak od družinskih članov še posebej dober in kako lahko s to prednostjo sedaj pomaga? (Npr. bolj občutljiv član družine naj skrbi za opozarjanje, ustvarjalni člani naj predlagajo aktivnosti, duhoviti člani naj poskrbijo za smeh, digitalno spretni naj ostale člane seznani z možnostjo digitalnega stika s svetom itd.)
– Kakšne so skrbi in pričakovanja ter vloge vsakega od članov? (Npr. skrbi povezane s strahom pred izgubami bližnjih, pričakovanja v povezavi s pomanjkanjem bližine prijateljev itd.)

S svojim bližnjim se pogovarjamo na ustrezen in starosti primeren način

Bodite iskreni glede svojih razmišljanj in občutkov. Samo z iskrenostjo lahko ohranimo zaupanje v odnosih. Strah lahko pomagamo obvladati tudi s tem, da osebna higiena in spremembe utečenega neprimernega vedenja (npr.: točenje goriva, plačevanje z gotovino in kartico itd.) postanejo možnost nadzorovanja okužbe. Pri otrocih uporabljamo konkretne razlage (npr. kako naj si umiva roke, kdo so ranljive skupine v bližnji okolici, slikovite razlage delovanja virusa).

Za podatke o ustreznih oblikah pomoči ali samo za podporo in pogovor se lahko obrnete tudi na telefone za pomoč v stiski:
– Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
– Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24 ur/na dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
– TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro) Klic je brezplačen.

Kako naj zapolnimo svoj čas?

Verjetno imate v mislih samoizolacijo. Ponovno bi, če se omejim na psihološki vidik, opozorila na potencial te situacije kot izziv za, pogojno rečeno, samospoznavanje – v sebi lahko izzovemo pozitivno radovednost. Veliko časa biti sam s seboj in majhno skupino ljudi je lahko strašljivo, kot Sartrov pekel, ali pa zanimivo odkrivanje nečesa, česar do sedaj še nismo imeli priložnosti spoznati.

Posebej bi pa omenila še potrebo po časovni omejitvi intenzivnih interakcij med ljudmi, ki bodo v samoizolaciji. Ne pretiravajte! Interakcije naj bodo časovno omejene, veliko časa naj bo namenjenega »osebnemu prostoru in času«.

Na preizkušnji bodo tudi medsebojni odnosi, kar bo verjetno vodilo tudi v prepire?

Drži. To sem želela poudariti s prejšnjim opozorilom. Pričakovati je, da bo marsikaj na preizkušnji. Ljudje, ki živijo skupaj, pogosto poudarjajo, da prihaja do resnih odnosnih težav zaradi preprostih, »banalnih« stvari – zaradi pospravljanja, čiščenja itd. Čeprav vsekakor ni vse v tem, da vzpostavimo trden dogovor (s soglasjem!) o »hišnem redu«, nekaj pomoči lahko poiščemo v njem. Ne pozabiti – dogovore je potrebno redno obnavljati!

V začetku bi bilo tudi dobro, če bi za preventivno »higieno« odnosov dorekli pravila o časovnih omejitvah pogovorov. Pogovor se sicer lahko spremeni v prepir ali trpinčenje. Morda bi bilo dobro razmisliti tudi o prostoru – »varnem otoku«, kamor se lahko vsak umakne in s tem pove, da potrebuje čas zase. Še enkrat – dogovore je potrebno obnavljati, a po potrebi tudi spreminjati! Iz izkušenj vemo, da še tako prijazni ljudje, dlje časa ujeti v premajhnem prostoru, lahko začnejo »gristi« drug drugega. Da to kar se da omejimo, pomaga, če zavestno krepimo lastno fleksibilnost, prilagodljivost in strpnost: lastnosti, ki nam bodo omogočile bolje preživeti ta skupni čas in ob tem še vzpostaviti boljšo samopodobo.