Na goriškem Krasu se še vedno, kljub temu, da se stanje izboljšuje, pojavljajo posamezna žarišča, ki jih s pomočjo termo kamere odkriva policijski helikopter. Za včeraj napovedanega dežja skorajda ni bilo. Je pa ponoči zagorelo še nad vasjo Šibelji v občini Komen. Požar se ob močni burji širi proti Železnim vratom. Zjutraj pa so gasilci zaznali aktivnejše žarišče tudi nad Mirnom, kamor so usmerili vse enote.

Še nekaj dni nazaj pa je bila situacija povsem drugačna, o čemer smo se pogovarjali z Jožetom Frasom, ki je že 27 let prostovoljni gasilec, v zadnjih dneh pa je na Krasu trikrat pomagal pri gašenju največjega požara v Sloveniji doslej. Prihaja iz PGD Sveta Trojica v Slovenskih goricah, od leta 2008 naprej opravlja delo poveljnika, na nivoju Gasilske zveze Lenart je namestnik poveljnika, zadnji dve leti pa je, zaradi smrti poveljnika, prevzel vse naloge v povezavi s poveljstvom.

Kar nekajkrat je po radijski zvezi slišal ukaze za umik

Vodil je približno 150 različnih intervencij, tudi nekaj večjih na območju osrednjih Slovenskih goric. “Na koliko intervencijah sem sodeloval, nisem nikoli štel. Požar na Krasu je po obsegu največji požar v zgodovini naše države, saj zajema 3200 hektarjev. Po obsežnosti se ta požar ne more primerjati z veliko drugimi velikimi požari, še manj pa intervencijami, ki so se zgodile v našem delu države. Tukaj so potrebni drugačni pristopi in nekoliko drugačna oprema, kot smo je vajeni v drugih koncih države. Potrebno je urediti dobavo velikih količin vode, zagotoviti radijske zveze, prehrano in še mnogo drugih stvari, potem pa načrtovati in uskladiti delovanje različnih služb, ki delujejo v sistemu zaščite in reševanja in na intervencijah nasploh. Seveda pa je potrebno vse to sproti prilagajati glede na razmere na terenu in na potek intervencije, ki po navadi traja več dni.”

Iz Gasilske zveze Lenart je bilo v teh dneh na Krasu v štirih izmenah približno 150 gasilcev, v vsaki izmeni je bilo okrog osem vozil. Jože se je skupaj s svojimi gasilskimi kolegi prvič na Kras odpravil preteklo sredo. “Takrat in seveda kak dan ali dva prej je bil požar na vrhuncu obsega in intenzivnosti gorenja. Eno samo ognjeno opustošenje, ki je brez milosti prečkalo ceste in požarne preseke ter se širilo proti vasem. Kar nekajkrat sem po radijski zvezi slišal ukaze za umik. Nobena slika ali posnetek ne prikažeta obsežnosti in ne dasta občutka resnične veličine tega požara. Predstavo o vsem dobiš samo, če si tam ali v bližini,” nam pove Jože, ki je kar nekaj časa preživel pri poklicnih gasilcih v Sežani in mu zato zadeve na Krasu niso bile čisto tuje. Prav tako je več njegovih kolegov iz Gasilske zveze Lenart opravilo usposabljanja za gašenje požarov v naravnem okolju in pridobilo določena znanja, res pa je, da se s kakšnimi večjimi požari niso srečali. 

“Če nam ne bo uspelo, bodo ljudje, ki živijo na že tako težkem območju, morda izgubili vse, za kar so se trudili celo življenje”

“Kar nekaj naših gasilcev je bilo v nevarnosti, ko so bili poklicani na varovanje vasi in hiš, ki se jim je približeval ogenj. Sam sem bil prvi dan na cesti, kjer se je požar širil proti Kostanjevici. Zaradi dima in pepela v zraku je postalo temno. Oglasile so se sirene za alarmiranje in evakuacijo prebivalcev iz hiš. Takrat te stisne pri srcu. Če nam ne bo uspelo, bodo ljudje, ki živijo na že tako težkem območju, morda izgubili vse, za kar so se trudili celo življenje. Sledi obračanje tovornjakov in drugih gasilskih vozil na ozki cesti v smer umika, šoferji pa na vozila prislonijo sekire, s katerimi bodo odsekali cevi, in se skušali rešiti, če bo potrebno. Med čakanjem, da pride ogenj, ki sega visoko nad drevesa do roba gozda in ga potem gasilci, ki so razporejeni po cesti, poskušajo zaustaviti, da ne prečka ceste in ne gori dalje proti hišam, se čas ustavi. Na srečo nam je uspelo.” Jože doda, da nikoli ni imel pomislekov o tem, ali pomagati pri gašenju na Krasu. Res pa je, da bilo potrebno marsikaj uskladiti in organizirati, da je življenje doma potekalo karseda normalno. “Seveda pa tukaj ne smemo pozabiti naših domačih in prijateljev, ki so priskočili na pomoč pri kakem delu doma ali postorili kako drugo delo namesto nas. Tudi oni so dodali kamenček v mozaik pri reševanju in gašenju tega požara.”

Sogovornik nam pove, da se je ogenj vasem zelo približal. Seveda pa tudi posameznim hišam izven vasi. Na srečo so jih gasilci uspeli ubraniti pred uničujočimi ognjenimi zublji. Z domačini sicer ni imel veliko stikov, saj so bile tam, kjer je bila odrejena evakuacija, hiše prazne. Tamkajšnji prebivalci so se umaknili na zbirno mesto ali so odšli k sorodnikom.

Skoraj na 15 minut se je tam, kjer je intenzivno gorelo, slišala kakšna eksplozija

Na vprašanje, kaj je pri gašenju predstavljalo največjo težavo, Fras odgovori: “Težavo je predstavljala predvsem dobava vode, po katero se je hodilo nekaj kilometrov proč. Ceste so ozke, ponekod obzidane s kamnom, in je skoraj nemogoče, da se srečata dva tovornjaka. Kar nekaj težav je bilo tudi s slabo pokritostjo GSM omrežja, zato se je posledično pojavilo nedelovanje aplikacij za navigacijo na telefonih. Veliko je cest, tudi makadamskih, ki jih gasilci od drugod ne poznajo, in nas v takih primerih lahko pripeljejo tja, kamor si najmanj želimo. V ognjeno past brez izhoda. Pri tem so nam veliko pomagali domačini in policija. Sem pa kasneje izvedel, da so za potrebe štaba in vodenje intervencije na pomoč priskočili radioamaterji, ki so vzpostavili podatkovne povezave in še pomagali urediti nekaj drugih težav, povezanih z zvezami. Velika težava in nevarnost pa so seveda tudi neeksplodirana ubojna sredstva, ki so dobesedno posejana po območju. Skoraj na 15 minut se je tam, kjer je intenzivno gorelo, slišala kakšna eksplozija, zato smo zaradi varnosti ostajali samo na cestah, v notranjost gozdov in drugih gorečih območij pa se nismo premikali.

Povezave med ekipami so preko radijskih zvez potekale zadovoljivo, saj so v zadnjih nekaj letih gasilske enote nabavile precej radijskih postaj, nekaj pa so jih gasilci dobili tudi od Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje. Gasilci so bili tako redno obveščeni o odmetu vode iz zraka in so se lahko varno umaknili.

Rojstni dan je želel praznovati drugače

V sredo, ko je Jože v družbi svojih gasilskih kolegov prvič odšel na Kras, je bil njegov rojstni dan, ki pa ga ni mogel praznovati. Budilka na njegovem pozivniku se je oglasila ob enih zjutraj. Sledilo je zbiranje celotne gasilske zveze in nato celotne podravske regije v Kidričevem, od koder so se v konvoju odpeljali do sprejemnega mesta v Šempetru, kjer so prejeli navodila in ukaze ter nato po osmi uri menjali ekipe, ki so se vračale s terena. “Sledilo je dobrih 12 ur dela v prahu, pepelu in vročini, nato pot domov. Ravno ob vrnitvi v gasilski dom sem slišal svojo budilko. Nato malo spanja, potem pa spet telefoniranje in pripravljanje novih ekip po društvih ter priprave za odhod. Tri ali štiri dni sem spal zares malo. Skupaj najbrž deset ur. K izmučenosti so veliko prispevale tudi temperature in seveda zaščitna oprema, brez katere ne moreš posredovati. Ampak nalogo je potrebno opraviti, saj smo vendar gasilci. Na koncu nam je vseeno uspelo in zdaj bo čas za malo počitka.”

“V spominu mi bo ostala hvaležnost domačinov, ki so stali ob cestah ter nam mahali in ploskali”

Ena od stvari, ki si jo bo Jože za vedno zapomnil, je neizmerna hvaležnost domačinov s Krasa. “Mislim, da take hvaležnosti še nisem občutil. Domačini so, ko se je stanje malce umirilo, zvečer skoraj do polnoči po vaseh stali ob cesti nam mahali, ko smo se z vozili premikali po lokacijah, ter po ograjah izobešali zahvale. Tu in tam se je ob cesti našla tudi kaka miza s kavo v termovkah in drugimi dobrotami in z napisom ZA GASILCE! Pričakali so nas tudi ob našem zadnjem odhodu v ponedeljek zjutraj, ko bi človek mislil, da vsi spijo ali počivajo od utrujenosti in strahu, ki so ga preživeli v zadnjih dneh. Spet so bili ob cesti in mahali. Res velika hvaležnost.”