V Mariboru se je v zadnjih desetih let razvilo precej socialnih podjetij, ki delujejo na področju trgovine, kmetijstva, gostinstva, tehnologije in turizma. Socialno podjetništvo je v Sloveniji sicer še v povojih, a ima še veliko neizkoriščenega potenciala, za kar je potrebno imeti tudi dokaj močno podporno okolje. Začetki socialnega podjetništva v štajerski prestolnici so tesno povezani z Evropsko prestolnico kulture oz. projektom Urbane brazde, kar je sovpadalo tudi s sprejetjem Zakona o socialnem podjetništvu, ki ga je Državni zbor sprejel leta 2011, in je pričel veljati naslednje leto.

»Naši začetki segajo v obdobje, ko je bilo v Sloveniji mogoče razvijati socialno podjetništvo. Na žalost pa moram reči, da Urbane brazde niso bile vzpostavljene oz. so bile zgolj manjši del programa EPK. Prvo takšno podjetje je bilo Zadruga Dobrina. Istočasno pa so neodvisno od našega projekta nastajala še preostala podjetja, kot je npr. Smetka in Društvo aktiviraj se. Urbane brazde so bile idealna priložnost za povezovanje in pridobivanje sredstev. Takrat smo prvič skušali zagnati zadruge in socialna podjetja ter se skupaj povezali v Center alternativne produkcije (CAAP),« je povedala Karolina Babič.

Podobno kot mnoge organizacije, ki želijo razvijati tovrstno dejavnost, so se tudi v CAAP-u soočali s prostorsko stisko, ki so jo želeli rešiti v dogovoru s takratno mestno oblastjo, in so se leta 2014 preselili v Tkalko, kjer so uspeli razviti okrog 60 socialnih podjetij in zadrug. Žal pa z županom Andrejem Fištravcem niso našli trajnostnega modela upravljanja stavbe, zato so se iz prostorov Tkalke izselili. »Ustvarili smo veliko podpornega okolja, a na žalost ne v tako povezani obliki, kot smo si želeli. Naš namen je bil vzpostaviti enotni center, vendar pri tem nismo bili uspešni,« je še dodala Babičeva.

Projekt EPK je omogočil pridobitev projektnih sredstev

Po stavbi, ki nosi ime Tkalka, so razvili tudi zadrugo z istim imenom. »Njena primarna naloga ni bila, da postane socialno podjetje, temveč da pravno poveže vse akterje na področju socialnega podjetništva, zadrug in nevladnih organizacij. Žal je Tkalka trenutno v postopku likvidacije, pri čemer nima nikakršnih dolgov,« je še dejala Babičeva. Toda zgodba nima povsem nesrečnega konca, saj se je nekaj podjetjem, ki so delovala pod njenim okriljem, vendarle uspelo obdržati. Eden takšnih primerov je Zadruga Dobrina, ki je leta 2011 nastala v okviru EPK-ja.

Projekt EPK nam je omogočil, da smo dobili t.i. imenovana projektna sredstva za pokrivanje plač zaposlenih, s katerimi smo angažirali in povezali kmete na območju Jurovskega dola, kasneje pa tudi širše. Projektna sredstva so nam omogočala tudi nabavo opreme, ki smo jo potrebovali za začetek delovanja. Na tem mestu bi izpostavil še, da je bila zadruga ustanovljena z vstopnimi deli njenih članov in je izključno v lastništvu pridelovalcev, ki so znotraj socialnega podjetja v enakopravnem položaju.

Kakšni so bili njeni začetki, smo vprašali direktorja zadruge Denisa Ploja: »Projekt EPK nam je omogočil, da smo dobili t.i. imenovana projektna sredstva za pokrivanje plač zaposlenih, s katerimi smo angažirali in povezali kmete na območju Jurovskega dola, kasneje pa tudi širše. Projektna sredstva so nam omogočala tudi nabavo opreme, ki smo jo potrebovali za začetek delovanja. Na tem mestu bi izpostavil še, da je bila zadruga ustanovljena z vstopnimi deli njenih članov in je izključno v lastništvu pridelovalcev, ki so znotraj socialnega podjetja v enakopravnem položaju.«

Pandemija covida-19 je zagotovo vplivala na povpraševanje po domači pridelani hrani, čeprav odgovor na to vprašanje ni enoznačen. »To je odvisno predvsem od zornega kota, iz katerega gledamo na zadevo. Velik izpad je nedvomno prineslo zaprtje javnih ustanov, v katere naša zadruga dostavlja večje količine domačih pridelkov. Za samo trgovino je zmanjšanje števila kupcev posledica ustavitve javnega življenja, saj se je mestno jedro precej izpraznilo, zato je povpraševanje po naših pridelkih v trgovini na Gosposki ulici precej upadlo.

Prav tako ni več turistov, ki so za spomin kupili kak lokalni pridelek ali izdelek. Na drugi strani pa se je precej povečalo število spletnih nakupov in dostava hrane, ki jo dostavljamo v Mariboru in Lenartu. Dostava tedenskih zabojčkov se je v prvem valu glede na obdobje pred epidemijo povečala za petkrat, v drugem valu pa v primerjavi z enakim obdobjem za dvakrat.«

Socialna podjetja so bila v PKP-jih pogosto spregledana

Zadruga Dobrina sicer deluje tudi v projektu Sociolab, ki je leta 2014 nastal na pobudo Fundacije Prizma, CAAP in Zavoda PIP. Petro Peternel iz CAAP  smo vprašali, kako je pandemija vplivala na finančno poslovanje socialnih podjetij: »V tem trenutku je to še težko reči, lahko pa zagotovim, da so se tisti, ki so vključeni v program podpore, prilagodili na nove okoliščine. Tisti, ki imajo restavracije, so pripravili brezstične točke za prevzem hrane, drugi so svojo prodajo preselili na splet oz. poskrbeli za dostavo. Zaključna poročila za preteklo leto so še v fazi priprave, zato finančnih posledic še ni mogoče dokončno oceniti. To bomo najverjetneje vedeli šele aprila.«

Zadruge s statusom socialnega podjetja so upravičene do različnih pomoči, medtem ko društva ali zavodi z omenjenim statusom do državne pomoči niso upravičeni. Ko so izenačili vse subjekte, so bili sicer do nekaterih ukrepov, kot je npr. čakanje na delo, upravičeni vsi, a posebnih ukrepov namenjenih socialnim podjetjem ni bilo. 

Socialna podjetja so bila prav tako pogosto spregledana v vladnih protikoronskih paketih: »Zadruge s statusom socialnega podjetja so upravičene do različnih pomoči, medtem ko društva ali zavodi z omenjenim statusom do državne pomoči niso upravičeni. Ko so izenačili vse subjekte, so bili sicer do nekaterih ukrepov, kot je npr. čakanje na delo, upravičeni vsi, a posebnih ukrepov namenjenih socialnim podjetjem ni bilo. Se pa soočamo tudi s težavo, da je status socialnega podjetja samo status in ne pravnoformalna oblika. To pomeni, da se ne morejo prijavljati na posamezne razpise, kar se bo najverjetneje zgodilo tudi pri ukrepih, ki bodo sprejeti  za okrevanje po pandemiji.«

Podobnega mnenja je tudi predsednik Združenja Epeka Štefan Simončič, ki je kritičen tudi do krovne organizacije socialnih podjetij v Sloveniji tj. Združenja socialna ekonomija Slovenije, ki ima prav tako sedež v Mariboru. »Imeli smo številne stroške z nakupi zaščitne opreme in ostalih sredstev, ki jih razpisi ne morejo financirati. Od PKP-jev smo imeli bore malo. Omogočeno pa nam je bilo, da nekatere kulturne aktivnosti, planirane za leto 2020, izvedemo v letu 2021. Prav tako moramo izpostaviti, da krovna organizacija socialne ekonomije v Sloveniji, v kolikor sploh obstaja, ni aktivno sodelovala na način, da bi nas vključila v PKP-je in ne naredi ničesar za napredek socialnega podjetništva. Ne smemo pozabiti, da je Maribor bil evropska prestolnica socialne ekonomije, pri čemer se je tudi tedaj odvila tipična zgodba mesta, kjer posamezniki uspejo priti do korita, javno dobro pa je zanemarjeno. Zaradi tega je stanje v Mariboru, takšno kot je, zato si v prihodnosti srčno želimo sprememb.«

Cilj socialne ekonomije je povezovanje ljudi

Glede na dejstvo, da je status socialnega podjetja v tej situaciji očitno precejšnja ovira pri pridobitvi za saniranje nastale poslovne škode, nas je zanimalo, kakšna je razlika med klasičnim in socialnim podjetjem. »Socialno podjetje je zgolj ena izmed obliki organizacij socialne ekonomije. Slednja poleg omenjenih podjetij vključuje tudi zadruge, ki nimajo nujno statusa socialnega podjetja, nevladne organizacije, invalidska podjetja in zaposlitvene organizacije. Gre za t.i. tretji sektor, ki pokriva tiste organizacije, v katere se ljudje povezujejo z namenom, da razvijajo tiste dobrine ali storitve, ki jih sami potrebujejo. To je njihov primarni motiv. Pri klasičnem podjetju pa gre za to, da investitorji vanj vložijo določen kapital, ki bo nato rastel in se plemenitil. Zato se tudi uporablja izraz kapitalizem, čeprav tudi tukaj obstajajo izjeme, kot so npr. družinska podjetja, ki ne zasledujejo zgolj količine dobička, temveč tudi zaposlitev,« je dejala Karolina Babič. Po njenem mnenju je temeljni cilj socialne ekonomije povezovanje ljudi. Socialna podjetja so tako hibrid med družbenim povezovanjem in izvajanjem gospodarske dejavnosti.

Poleg tega morajo delavci in zaposleni soupravljati podjetje, kar pomeni, da morajo imeti glasovalne pravice v skupščini, kar jih razlikuje od klasičnih gospodarskih družb. Menim, da bi vsa socialna podjetja morala imeti razvito takšno obliko ekonomske demokracije, ki je sicer preko delničarstva uveljavljena tudi v klasičnih podjetjih, vendar je tam odvisna od vložka kapitala, medtem ko gre tukaj za glasovanje po načelu en član, en glas.

»Imajo nek jasno določen družbeni cilj oz. želijo izboljšati stanje na posameznem področju, kot je npr. socialno skrbstvo. S klasičnimi podjetji so si podobni v tem, da razvijajo tržno dejavnost. Najpomembneje pa je, da razvijejo določeno obliko ekonomske demokracije. To pomeni, da morajo zaposleni biti obvezno udeleženi v delitvi dobička, v kolikor se ta deli. Poleg tega morajo delavci in zaposleni soupravljati podjetje, kar pomeni, da morajo imeti glasovalne pravice v skupščini, kar jih razlikuje od klasičnih gospodarskih družb. Menim, da bi vsa socialna podjetja morala imeti razvito takšno obliko ekonomske demokracije, ki je sicer preko delničarstva uveljavljena tudi v klasičnih podjetjih, vendar je tam odvisna od vložka kapitala, medtem ko gre tukaj za glasovanje po načelu en član, en glas,« je razliko med socialno in klasično ekonomijo opisala Babičeva.

Zadruge so najboljši model socialne ekonomije

Prej smo že omenili Zadrugo Dobrina, ki ima prav tako status socialnega podjetja. Za ta koncept podjetja lahko rečemo, da se v bistvu zgledujejo po zadrugah. »Mislim, da so zadruge najboljši model socialne ekonomije, saj so članske organizacije z močno razvito ekonomsko demokracijo. Eden takšnih primerov je zagotovo Jezikovna zadruga Soglasnik, v katero so povezani prevajalci in tolmači ter učitelji jezikov. Povezanost v zadrugo jim omogoča, da skupaj iščejo posle in se odločajo, katere bodo vzeli in katere ne. V prevajalskih agencijah pa o tem odloča lastnik,« je za Maribor24 povedala Babičeva.

V Mariboru po prej opisanih pricipih deluje kooperativa Dame, ki jo vodi mariborska podžupanja in nekdanja direktorica Term Maribor in Rimskih term, Alenka Iskra. »V socialno podjetništvo me je pripeljala predvsem želja, da se preizkusim kot podjetnica na drugačen način, kar je zame predstavljalo poseben izziv. Ekonomska demokracija je zame zelo pomembna, zato sem v socialnem podjetništvu zaznala temelje za udejanjanje njenih načel. Kooperativa Dame je nastala v času okrevanja po gospodarski krizi, ko je bila brezposelnost v Sloveniji, in še posebej v podravski regiji, zelo velika,« je na vprašanje, zakaj se je pred leti odločila, da iz klasičnega gospodarstva presedla v socialno-podjetniške vode, odgovorila Iskra.

Ob tem smo želeli razviti gostinsko ponudbo, ki vključuje lokalno in ekološko pridelano hrano. Gostilnica Pri damah je prvi in edini gostinski lokal v mestu, ki nudi ekološko certificirane jedi.

Namen ustanovitve zadruge je po besedah Iskre bil, da težje zaposljivim osebam, v tem primeru ženskam starim nad 50 let, ki imajo peto do sedmo stopnjo izobrazbe, ponudijo delo. »Ob tem smo želeli razviti gostinsko ponudbo, ki vključuje lokalno in ekološko pridelano hrano. Gostilnica Pri damah je prvi in edini gostinski lokal v mestu, ki nudi ekološko certificirane jedi,« je zapisala Iskra.

Delovni proces podoben kot v klasičnih podjetjih

Glede na dejstvo, da je Alenka Iskra delovala tako v profitno kot v socialno naravnanem podjetju, nas je zanimalo, v čem se delo v obeh razlikuje. »Samo delo se ne razlikuje, saj delovni procesi, pravice in odgovornosti niso drugačni kot v klasičnih podjetjih. Pri nas spoštujemo pravice delavk in delavcev, zato pri nas ni prekarcev in smo vsi redno zaposleni, s čimer imamo zagotovljene osnovne pravice, ki izhajajo iz delovnega razmerja, kot so pravica do tedenskega počitka, regresa, dopusta in bolniške odsotnosti. Plačo izplačujemo v skladu z delovnopravno zakonodajo, prav tako pa imajo zaposleni pravico sodelovati pri odločanju, k čemur jih tudi spodbujamo. Dobiček se ne deli, temveč se vlaga v nadaljni razvoj podjetja,« je dejala Iskra.

Pandemija covida-19 je močno vplivala na poslovanje kooperative, saj se je njihov prihodek zmanjšal v primerjavi z enakim obdobjem lani zmanjšal kar za 68%. Po Iskrinih besedah bo prihodnost pokazala, ali bodo to krizo uspešno prebrodili, pri čemer dodaja, da bo to za mnoge podjetnike brez ciljnih ukrepov vlade zelo težko.

Socialna podjetja v Sloveniji namenjena predvsem ranljivim skupinam

Eno izmed težišč slovenske politike na tem področju so bile v preteklosti predvsem ranljive skupine, med katere spadajo Romi. Klasičen primer tega je bila romska gostilna Romani Kafenava. »Zgodba Romani kafenave se je razvila na podlagi manjših projektov, ki smo jih v Epeki delali z romsko skupnostjo in predvsem preko druženja z njimi. Pri delu na terenu sem spoznal, da večina iniciativ, ki so jih takrat naslavljale ni vključevala sodobnih izobraževalnih metod, ni temeljila na učenju skozi delo in predvsem ni izkoriščala tega, kar lahko Romi ponudijo širši javnosti. Na podlagi tega in odlične hrane, ki so jo pripravljali na piknikih in ostalih druženjih, se je postopoma razvila socialno-podjetniška ideja za vzpostavitev romske gostilne kot slovenske in evropske inovacije,« je začetke nastajanja romske restavracije opisal Simončič.

Pri delu na terenu sem spoznal, da večina iniciativ, ki so jih takrat naslavljale ni vključevala sodobnih izobraževalnih metod, ni temeljila na učenju skozi delo in predvsem ni izkoriščala tega, kar lahko Romi ponudijo širši javnosti. Na podlagi tega in odlične hrane, ki so jo pripravljali na piknikih in ostalih druženjih, se je postopoma razvila socialno-podjetniška ideja za vzpostavitev romske gostilne kot slovenske in evropske inovacije.

Epeka sicer v delo romske gostilne ni več aktivno vpeta, zato v zadnjem času izvaja predvsem aktivnosti na področju osnovnih kompetenc in razvijanju znanj s področja socialnega podjetništva. »Socialnim podjetjem in podjetnikom, ki sodelujejo z nami, nudimo trajnostno podporo in jim pomagamo pri razvoju poslovnih idej. Ključno je tudi aktivno zaposlovanje oseb iz ranljivih skupin, tako Rominj in Romov, kot tudi dolgotrajno brezposelnih. Te izobražujemo z učenjem skozi delo in jih vključujemo v vsa področja delovanja organizacije, ki segajo od kulture do bolj poslovnih iniciativ, kot je na primer mini golf na Mariborskem otoku,« je o trenutni dejavnosti Epeke povedal Simončič.

Tudi v tem sektorju prisotno pomanjkanje delovnih mest za visoko izobražene

Toda strategija, da je socialno podjetništvo razumljeno kot pomoč ranljivim skupinam, ima tudi negativne posledice, saj ne more ponuditi večjega števila delovnih mest visoko izobraženim kadrom, kar kot problem prepoznava tudi Karolina Babič. »Zdi se, da se v socialnih podjetjih razvijajo predvsem delovna mesta za nižje izobražene. Toda na ravni politike je bilo socialno podjetništvo finančno podprto predvsem z vidika podpore ranljivim skupinam. Ob tem moram omeniti, da je to področje do leta 2015 sodilo pod ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, potem pa ga je Cerarjeva vlada prenesla na mininstrstvo za gospodarstvo, pri čemer so viri financiranja ostali enaki, kar pomeni, da se večina projektov financira iz sredstev Evropskega socialnega sklada in javnih sredstev. Slednja pa so namenjena predvsem ranljivim skupinam. To ni edini način za razvoj socialnega podjetništva, a so javne politike pač težile k temu. Seveda pa je to posledično pomenilo, da se je razvilo manj socialnih podjetij, ki so zaposlovala visoko izobražene kadre, kar pa ne pomeni, da ne obstajajo. Toda ta podjetja so se morala razviti predvsem s pomočjo sredstev, ki so jih pridobila na trgu.«

Ob tem moram omeniti, da je to področje do leta 2015 sodilo pod ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, potem pa ga je Cerarjeva vlada prenesla na mininstrstvo za gospodarstvo, pri čemer so viri financiranja ostali enaki, kar pomeni, da se večina projektov financira iz sredstev Evropskega socialnega sklada in javnih sredstev. Slednja pa so namenjena predvsem ranljivim skupinam. To ni edini način za razvoj socialnega podjetništva, a so javne politike pač težile k temu. Seveda pa je to posledično pomenilo, da se je razvilo manj socialnih podjetij, ki so zaposlovala visoko izobražene kadre, kar pa ne pomeni, da ne obstajajo. Toda ta podjetja so se morala razviti predvsem s pomočjo sredstev, ki so jih pridobila na trgu.

Že prej smo kot primer takšnega podjetja omenili jezikovno zadrugo Soglasnik, medtem ko je Babičeva povedala še, da imajo podobna podjetja tudi arhitekti, grafični oblikovalci in ostali poklici, ki zahtevajo visoko izobrazbo. Po podobnem principu deluje tudi CAAP, ki je prav tako socialno podjetje in kot podporno okolje zaposluje predvsem svetovalce z univerzitetno izobrazbo. »Kot socialno podjetje ponujamo svoje storitve na trgu in izvajamo različna svetovanja in raziskave. Naša želja je, da v kolikor bi dobili dovolj naročil in projektov, zaposlili še koga. Mislim, da ni nobenih sistemskih zadržkov, da se ne bi socialna ekonomija razvijala za višja delovna mesta, a je hkrati pomembno, da se razvija za vsa in da se javne politike na tem področju nekoliko uravnotežijo. To pomeni, da ne bi podpirale zgolj zaposlovanja ranljivih skupin, temveč tudi razvoj preostalih področij,« je svoje videnje problematike pomanjkanja delovnih mest z visoko dodano vrednostjo predstavila Babičeva.

 

V isti sapi je še poudarila, da se je javno dojemanje socialnega podjetništva zataknilo pri besedi socialno, kar za marsikoga pomeni, da gre za socialno podporo, razvoj socialnih programov ali programov, ki so pretežno subvencionirani, kar je zgrešeno pojmovanje. Po njenem mnenju subvencij za socialno ekonomijo ni veliko, temveč zelo malo, predvsem če jih primerjamo s sredstvi, ki se jih namenja tistim, ki želijo zagnati svoje podjetje. »Ključno je, da se ljudi ozavesti, da v kolikor želijo ustanoviti podjetje, jim ni treba iti v kapitalsko družbo, temveč se lahko povežejo z drugimi ljudmi v zadrugo. Tako v tujini poznamo novinarske in umetniške zadruge,« je še dodala.

Dober primer iz tujine je zadruga Mondragon

Če že govorimo o primerih iz tujine, je klasičen primer takšne zadruge Mondragon, ki deluje v Španiji oz. v Baskiji. Slednja obstaja že od petdesetih let 20. stoletja, pri čemer zaposleni upravljajo z milijardnim proračunom. Zadruga je tako uspela razviti svojo univerzo, šolo in vrtce ter celo sistem pokojninskega zavarovanja. Lahko rečemo, da so sami razvili mikroekonomijo, ki je upravljana na demokratičen način. To dokazuje, da gospodarskega sistema ni mogoče ločiti od družbenega, temveč se morata oba prepletati. Seveda pa bi bilo na tem mestu nekoliko preveč poenostavljeno govoriti, da se takšen model lahko enostavno prekopira v drugo okolje. Poleg tega sistem zadrug tam funkcionira na način, da če ena zadruga zaide v težave, njene zaposlene prevzame prevzame druga zadruga.

Poslovna priložnost ali skrb za skupno dobro?

Za konec se seveda zastavlja vprašanje, ali je ustanovitev socialnega podjetja poslovna priložnost ali skrb za skupno dobro. »Velikokrat me kdo vpraša, ali se mu splača ustanoviti socialno podjetje, ker bo zaradi tega dobil več subvencij. Moj odgovor je, da ne. Socialnih podjetij se ne ustanavlja zaradi lažjega preživetja ali večjih možnosti za subvencije. Nekdo, ki se odloči za poslovno pot, lahko ustanovi klasično ali socialno podjetje. Če se bo odločil za slednje, bo to naredil zaradi tega, ker želi ljudem sporočiti, da so podjetja lahko upravljana demokratično. Ta odločitev bo pomenila, da osnovni namen ni povečanje dobička, temveč skrb za družbo in okolje. Zanj to ne bo poslovna priložnost, temveč način življenja. Bo pa seveda moral razviti produkt in najti trge, na katere ga bo prodajal,« je zaključila Babičeva

Če se bo odločil za slednje, bo to naredil zaradi tega, ker želi ljudem sporočiti, da so podjetja lahko upravljana demokratično. Ta odločitev bo pomenila, da osnovni namen ni povečanje dobička, temveč skrb za družbo in okolje. Zanj to ne bo poslovna priložnost, temveč način življenja. Bo pa seveda moral razviti produkt in najti trge, na katere ga bo prodajal.

Štefan Simončič je na isto vprašanje odgovoril, da mora takšna oblika podjetja skrbeti za oboje. »Seveda je za socialno podjetje ključno, da ne ustvarja dobička, ampak je v središču poslanstva ustvarjanje družbene koristi. Tako se vsi morebitni dohodki stekajo v vsebine in storitve, ki koristijo ranljivim skupinam in tudi širši skupnosti. Ne glede na to pa mora imeti socialno podjetje, če hoče preživeti in rasti, tudi dobre in uspešne poslovne ideje, s katerimi lahko ustvari dohodke, ki jih nato usmeri v vsebine, ki so  koristne in ustvarjajo družbeno kohezijo. Na splošno pa moram priznati, da naša družba še ni na takšnem nivoju, da bi razumela prednosti socialne ekonomije za lokalno okolje, mesto, regijo in državo. Dokler bo tako, socialno podjetništvo ne bo tako velika poslovna priložnost, kot bi lahko bila,« je povedal Simončič.

Simončičeve besede potrjuje tudi dejstvo, da je v Sloveniji v tem sektorju zaposlenih zgolj okrog 2,7% , medtem ko povprečje v EU znaša 10%. Vsekakor nas na tem področju čaka še veliko dela.