Ko je bilo jasno, da bo konflikt med Rusijo in Ukrajino prerasel v vojno, so poskočile tudi cene pšenice. Kot so zapisali v Kmečkem glasu, je približno en teden pred začetkom vojne tona pšenice stala 290 evrov. Ko pa je bilo jasno, da bo prišlo do oboroženega spopada, je cena poskočila na 330 evrov na tono. Občasno se je povzpela celo na 350 evrov na tono. “Vse države, ki se oskrbujejo z žitom ali oljnicam, so zaskrbljene, zato se je celoten trg tudi zelo hitro odzval. Pričakuje se, da bo nadaljnji razvoj cen zelo turbulenten, cene bodo lahko hitro spreminjale smer gibanja,” so še zapisali v Kmečkem glasu.

Kot je za nas pojasnil Franc Küčan, podpredsednik Sindikata kmetov Slovenije, bi bila situacija s pšenico danes drugačna, če bi imeli v Sloveniji dobro politiko do pšenice in če bi v Gospodarski zbornici Slovenije bili odnosi urejeni: “V Sloveniji bi se danes lahko pogovarjali o približno 150.000 tonah pšenice, to je več kot 70 odstotkov samooskrbe. Ampak, ker se sprenevedamo, ker nam je cilj izigrati kmete, proizvajalce vse od leta 2007 oziroma 2008, ko so začeli hudi pritiski, je situacija takšna, kot je.”

Veliko pšenice pristane v krmi za živino, ostalo smo izvozili

V nadaljevanju je še pojasnil, da je bila pšenica nekoč uporabna tudi pri 9 odstotkih beljakovine ali še manj. Peki so pri svojem delu uporabljali stabilizatorje, kar ni predstavljalo problema. “Potem skozi to politiko medsebojnih odnosov, ko so peki in mlinarji zavohali, da so se slovenski kmeti pripravljeni potruditi do onemoglosti in v prvi fazi, da mlinar dobi kvalitetno pšenico, da na koncu dobi vrhunski izdelek. Zato smo mi tekom teh deset let prišli na 11,5 odstotka vrednosti beljakovin. To je tista najbolj idealna zmes.”

Posledično so kmeti pšenico z vrednostjo beljakovin od 9,5 odstotka do 12,5 odstotka dajali kot dodatek v krmo za živini. V sindikatu opažajo, da je v piščančji krmi začela koruzo nadomeščati pšenica. Ker naj bi piščančje meso bilo bolj kompaktno in okusno, “ker meso pri Perutnini Ptuj kupujejo Švicarji. Oni pač hočejo imeti tako meso in je nekaj 10.000 ton pšenice šlo v perutnino, nekaj 10.000 ton je ostalo za krmo kravam, prašičem …”

Kot je v nadaljevanju pojasnil podpredsednik sindikata, je problem pri nas tudi to, da smo se preveč tržno orientirali, kar je vplivalo na ceno pšenice. Tako smo veliko izvažali in v domačih mlinih je pristalo samo med 30.000 in 50.000 ton pšenice.

“V času pogovarjanj in ko je botrovala Direktorica Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij Tatjana Zagorc, je veljalo, da kmete treba stisniti, da se moramo obnašati tržno, da moramo spremljati trg. In ker smo prvi v Evropi in Aziji, ki žanjemo pšenico in ne bomo priznali to, kaj moramo priznati, ampak se moramo obnašati tržno, smo zmeraj tiščali ceno dol. Posledično so zadruge kot organizacije in drugi posamezniki, ki v Sloveniji zbirajo pšenico, slovensko pšenico izvažali v Italijo.”

S prestrukturiranjem sistema ne bi imeli vzroka za paniko

Ker so se v zadnjem času porajale skrbi, da bi nam zaradi vojnega stanja zmanjkalo pšenice, denimo Madžarska in Ukrajina sta že omejili izvoz le-te, je Küčan prepričan, da gre zgolj za paniko: “Minister za kmetijstvo zganja paniko. Če se pogovarjamo o slovenski pšenici in o prehranski varnosti, bi moral minister udariti po mizi in določiti, da vse, kar bomo pridelovali v Sloveniji, bomo pridelovali za Slovenijo.”

Kot je v nadaljevanju pojasnil, smo v vojnem stanju, kar pomeni, da je konec evropskega trga in da vsaka država skrbi zase, za svoje preživetje. “Zdaj mora nastopiti nacionalni interes preživetja, ne pa spoštovanje evropskega dogovora, evropskega skupnega tržnega obnašanja. Agrarne ekonomiste moramo nagnati iz kmetijstva in narediti, kar je potrebno in to kar kmetijstvo prenese,” je pojasnil ter dodal, da imamo v Sloveniji na voljo od 150.000 do 160.000 hektarjev obdelovalnih njivskih površin, poleg tega imamo še 20.000 hektarjev, ki jih lahko ob potrebi aktiviramo in usposabljamo kot rodna zemljišča.

Küčan je prepričan, da se morajo vse spodbude strogo usmeriti na proizvodnjo, da se ne bo zgodilo enako kot se je leta 2020, ko je udarila epidemija. Takrat se je pojavila panika, da Slovenci ne bomo imeli solate in druge zelenjave, zato so kmeti posadili paradižnik, solato, papriko v velikih količinah. Ko so se razmere umirile, so bili kmeti primorani preostali pridelek mulčati. “Tako smatram, če bi imel minister kaj v hlačah, bi udaril po mizi, nagnal Agencijo za varstvo konkurence in rekel, da hoče imeti slovensko pšenico na ponudbo. Od 3,5 odstotkov beljakovine vse, nič krme. Tako bi lahko rešili to paniko, ki jo sproža, ko govori o tem, kako smo odvisni od Ukrajine. Nismo odvisni, le v mali meri smo.”

Nadaljnja prestrukturacija bi po Küčanovem mnenju morala zajemati tudi zmanjšanje količine ječmena: “Ječmena pridelujemo preveč. Zato ga ne bomo pridelovali več toliko in ga bomo imeli za živinsko krmo.” Tudi količino koruze bi po njegovem mnenju morali zmanjšati za 50 odstotkov, tržne koruze, ki smo jo izvažali v Italijo, in koruzo za bioplinarne pa ne bi pridelovali. Namesto koruze in ječmena, ki ga presegamo, bi sadili krompir, ki ga po njegovi oceni potrebujemo 5.000 hektarjev, na 10.000 hektarjev bi posejali sončnic, oljne buče pa že imamo na 3.000 do 4.000 hektarjih.

“Osnovno olje v Sloveniji je sončnično, ki smo ga vozili iz Ukrajine. Zdaj ga ne bomo. Ga pa bomo pridelali v Sloveniji in oljarna Gea bo to odkupila. Lani so me kmetje klicali, in rekli, da imajo 4 do 5 ton sončnih in jih noben v Sloveniji ne kupuje. Če bi imeli pravi odnos do vsega, kar je pridelano v Sloveniji ter pridelovalne industrije in bi Gospodarska zbornica vodila pošteno politiko s svojimi člani, bi ti odnosi bili na višku in se minister ne bi žalostil in zganjal panike, da ne bomo preživeli, da bomo lačni in da bo veliko pomanjkanje.”

Dokler se zadeve v Evropi in svetu ne umirijo, je pomembna pravilna organizacija in zagotovilo kmetom s strani države, da bodo vse svoje pridelke prodali in v zameno dobili pošteno plačilo.

Denar, ki je na voljo, se mora bolj nadzorovano investirati

V Sloveniji imamo posajenih 28.000 hektarjev pšenice. Kot je v pogovoru poudaril podpredsednik sindikata, mora minister za kmetijstvo nadzorovati količino pšenice. Tako ne bi več smeli nameniti pšenice za krmo in izvoz. Kot je še dodal je druga možnost, da država kupuje pšenico in jo deli za domačo uporabo.

“Slovenci imamo potencial, imamo pridne kmete, lahko preživimo, ne pa na tak razsut način, kot smo to delali v zadnjih desetih letih.”

Poleg že navedenega bi moral biti denar, ki ga imamo na voljo v Sloveniji, bolj nadzorovano investiran: “Če gre za preživetje in imamo denar za socialo in smo druga najuspešnejša država v Evropi, potem najdemo denar. Če hočemo preživeti, bomo ene investicijske programe za eno leto ustavili. Če pa lahko brez tega preživimo pa probajmo, ampak te špekulacije je treba uničiti in imeti nadzor nad dogajanjem.”

Kot je v nadaljevanju poudaril Küčan, je problem v skupni evropski politiki. Evropska skupna politika ni in tudi v naslednjih obdobjih ne bo naravnana k tržni proizvodnji. Sredstva, ki se delijo se delijo vsem enako, solidarno. “Ene kmetije imajo tržne proizvode, ene imajo majhno proizvodnjo. Prav tako je vseeno, ali gre za gorsko kmetija ali ima kmetija živino ali ne, vseeno je ali je ob kmetiji pašnik, travnik, orna njiva, ki daje pšenico, sladkorno repo, koruzo, vsi dobimo 182 evrov, ne glede na to ali kaj pridelamo ali ne.”

Po njegovih besedah gre za najbolj zgrešeno politiko v Evropi. Ob tem je opozoril, da so v sklopu ene ameriške raziskave izračunali, da bo Evropa na ta način leta 2030 imela samo uvozno hrano, ne pa izvozne. “Mi imamo tako slabo naravnano spodbudno politiko v kmetijstvu. Denar zdrobimo, razmetamo za vse drugo, samo za direktno proizvodnjo ali uspešno kmetovanje ne,” je še dodal.

Kmeti imajo zdaj sicer odredbo, da dobijo naslednji mesec 108 evrov, zaradi podraževanja nafte, zaščitnih sredstev in umetnih gnojil. S tem so kmeti sicer nekaj malega pridobil, vendar izpada s tem ne morejo pokriti. Kot je v nadaljevanju za nas pojasnil, bo morala država, če bo želela obdržati nizki nivo izhodiščnih cen, v kmetijstvo investirati mesečno na podlagi rezultatov podražitev. “Po drugi stran pa bo država morala poseči v verigo odnosov od pridelovalca do trgovine in ta razmerja določiti. Če kmet dobi 10 odstotkov, ne more mlinar imeti 50 odstotkov, trgovec pa 100 odstotkov,” je dodal ter opozoril, da bo ta razmerja morala država nadzorovati še posebej v kriznem obdobju, “ker se nam trgovine še zmeraj neverjetno bohotijo in bogatijo”.

Cena pšenice se bliža 400 evrov na tono

Lani so slovenski kmeti pšenico prodajali za 200 do 205 evrov na tono. Vendar so že takrat opozarjali, da trendi kažejo na podražitve. Zdaj je pšenica več kot 350 evrov na tono, blizu 400 evrov na tono in tisti, ki pšenice niso kupili v Sloveniji, morajo ponudbe iskati na evropskem tržišču. “Bliže nam je bila Madžarska,” je še dodal Küčan.

Lani so krmiraši krmno pšenico hoteli imeti za 120 do 130 evrov na tono.

Z blagovnimi rezervami ne bomo preživeli v nedogled

Ker je Madžarska omejila izvoz žita iz države in so nekateri slovenski mlini uvažali prav iz te sosednje države, bodo morali mlini v prihodnje koristiti blagovne rezerve. To pa predstavlja drug problem, na katerega je opozoril Küčan. Vsi ti mlini bodo začeli mleti blagovne rezerve pod pretvezo, da na svetovnem trgu ni pšenice in je treba rezerve sprostiti. Država pa bo morala na to pristati. “Blagovne rezerve bomo zmleli. Junija, julija pa bomo gledali v luft, kaj se bo s pšenico zgodilo. To so samo špekulacije. Če bi dali 210 ali 220 evrov na tono, kot smo jih takrat prosili, pregovarjali in prepričevali o vrednosti prašnice, bi lahko bilo 30.000 do 50.000 ton pšenice več v slovenskih mlinih in danes ne bi bilo panike” je dodal.

Država ima 200.000 ton pšenice v blagovnih rezervah.

Tudi blagovne rezerve ne držijo večno in ko jih mlini porabijo, je vprašanje, kako bomo, ko ne bomo imeli v rezervah več zadosti količine pšenice. Küčan je opozoril tudi na morebitno sušo, visoko ceno gnojil in na neurja, ki bi lahko uničila pridelek. Prva žetev pa bo šele julija oziroma avgusta. “Rešitev je v vladi in ministrstvu, da ima zadeve pod nadzorom. Dokler se situacija v Evropi in svetu ne umiri in dokler se to ne bo vzpostavilo v normalne odnose, bo treba to z državnim dekretom opredeliti kot strateško pomembno.”

Posledice bodo čutili tudi končni porabniki

Celotno zgrešeno politiko, na katero je podpredsednik sindikata vedno znova opozarjal, pa se ne bo odražala le pri kmetih, ampak tudi pri končnih potrošnikih. Tako se bo naša hrana dražila. “Pšenice za 200 evrov za tono več ne bo. Kjer je gnojilo lani stalo 250 evrov, je danes 700 evrov. Gorivo bo že mogoče pred žetvijo zraslo na 2 evra. Nekdo na kmetiji bo to moral skalkulirati. Doživeli bomo dvig cen mesa, mleka, pšenice, koruze. Vse cene bodo rasle, edino če bo država začela blažiti te velike cenovne razlike.”

Poleg tega je Küčan opozoril tudi na razmerja med nabavno ceno mesa in ceno v mali prodaji. Pravi, da je razmerje že med 1 : 6 in 1 : 7 pri nabavni ceni pri kmetih in ceni pri mali prodaji. Po njegovih besedah se ta razmerja močno rušijo. Na koncu pa “trpi šibki narod z nizkimi penzijami in plačami. Trpi, eni pa se bogatijo. In trpimo mi v neposredni proizvodnji, ker nas neprestano stiskajo”.