December je dvanajsti mesec po gregorijanskem koledarju. Njegovo ime (decem-deset) sicer govori, da je bil nekoč, po starem rimskem koledarju, po katerem so Rimljani začenjali leto z marcem, to deseti mesec v letu. Za mesec december imamo Slovenci lepo staro ime gruden, grudnik, saj v tem času zemlja na polju leži v grudah. December v smislu “veselega decembra” pa je tudi najbolj prazničen mesec v vsem letu. Pa ne le zato, ker ta mesec vsebuje največ prazničnih, dela prostih dni, ampak zato, ker je zaznamovan z obdarovanjem in ker ga polnijo tudi številni prazniki in zabave. O izvoru adventa, Miklavžu, ki velja za prvega decembrskega obdarovalca, in obdarovanju smo govorili z Izo Verdel, etnologinjo in kulturno antropologinjo iz Maribora.

Z adventom, ob začetku zime, cerkev začenja svoje cerkveno leto. Adventus namreč pomeni prihod. Cerkev je advent uvedla kot čas duhovne priprave na božič, na praznik Kristusovega rojstva. Za ta čas pa so pri nas (te šege in navade prihajajo iz germanskega sveta) značilna adventni venček s štirimi svečkami in adventni koledar za otroke.

Iza Verdel: Praznovanje adventa ima korenine v predkrščanskih, poganskih časih

Kot pravi Iza Verdel, nas v adventnih, predbožičnih in novoletnih praznikih prevevajo posebna občutja, čustva, magičnost, domišljija, odprtost srca in morda spet privre na dan otroški duh. “Preprostemu arhaičnemu človeku je redno zaporedje prazničnih dogodkov v njegovem svetu dajalo občutek varnosti. Tudi moderni človek potrebuje praznike in prazničnost, saj se s tem njegova eksistenca okrepi z nečim, kar ostaja neznano, vendar stalno in trajno.”

Praznovanje adventa ima, kot pravi naša sogovornica, kakor večina krščanskih praznikov, ki jih je cerkev preoblekla in našminkala, korenine v predkrščanskih, poganskih časih. Vse je ciklično in povezano z naravo in njenimi pojavi. “Torej, še v predkrščanskem času so mnoga ljudstva častila nastop zimskega solsticija, ko se  začne sonce znova rojevati, dan se začne daljšati in s tem tudi dobro (svetlo) zmaga nad zlim (tema).”

Tako je tudi zanimivo dejstvo, da pri južnih Slovanih, kamor sodimo tudi Slovenci, beseda božič prihaja iz besede ”mali bog”, seveda predkrščanske.

“Ob zimskem sončnem obratu so stari Slovani praznovali rojstvo Svarožiča, Svarogovega sina (bog neba, stvarnik), ki je poosebljal mlado sonce. Tako je tudi zanimivo dejstvo, da pri južnih Slovanih, kamor sodimo tudi Slovenci, beseda božič prihaja iz besede ”mali bog”, seveda predkrščanske. Seveda je danes bistvo krščanskega božiča praznovanje rojstva Jezusa Kristusa.”

Prvi pride Miklavž

December je zaznamovan s tremi dobrimi možmi, sv. Miklavžem, Božičkom in dedkom Mrazom, ki, kot še pojasnjuje Verdelova, niso nikakršni zgodovinski ostanki, ampak nekaj, kar še zmeraj, sicer pri vsakomur na svoj način, živi in deluje z občutkom čarobnosti, srečnosti in polnosti.

Na večer pred svojim godom, torej zvečer 5. decembra, hodi naokrog s svojim spremstvom (angelčki-parklji/ dobro-zlo) in prinaša darila, ki so ponavadi manjše materialne vrednosti.

6.decembra pride prvi prijazni decembrski obdarovalec, sv. Miklavž oziroma sv. Nikolaj, ki velja pri nas tudi za enega najbolj priljubljenih svetnikov. Na večer pred svojim godom, torej zvečer 5. decembra, hodi naokrog s svojim spremstvom (angelčki-parklji/ dobro-zlo) in prinaša darila, ki so ponavadi manjše materialne vrednosti. Pridne otroke nagrajuje, poredne pa pusti kazni svojih spremljevalcev parkeljnov. “Sicer je ta navada pohodov, obiskov Miklavža, spremljajočih angelov in parkljev bolj pogosta za ruralna okolja in vasi, ne pa toliko za mesta. Za darila pa se ponavadi poklanja zlate ali srebrne šibe, pomaranče, mlečni kruh v obliki parklja in pa seveda čokolade v obliki miklavževih likov. Tovrstno obdarovanje se je pri nas pojavilo nekje v prehodu iz 19. v 20. stoletje.”

Iza Verdel dodaja, da se predvsem kristjani na prihod božiča pripravljajo ves december, v adventnem času, kar traja štiri adventne nedelje, kar pomeni štiri obdobja zgodovine stare zaveze. “V tem predbožičnem času se prepletajo cerkvene in posvetne šege ter navade, je pa res, kot tudi že omenjeno, da je advent z dodano krščansko vsebino prekril del poganskih šeg, povezanih z zimskim sončnim obratom.”

Miklavževa razglednica iz leta 1929/Parkelj na razglednici iz obdobja med obema vojnama (Iz knjige Trije dobri možje)

Miklavž je znan po prijaznosti in darežljivosti

Sv. Miklavž oziroma sv. Nikolaj je predvsem v večjem delu katoliške Evrope eden najbolj priljubljenih zimskih svetnikov in zelo vsestranska osebnost. O njem imamo zelo malo zanesljivih poročil, obstaja pa veliko legend, izviral pa naj bi nekje iz 3. stoletja. “Njegovi glavni lastnosti sta prijaznost in darežljivost, zato tudi Miklavževo obdarovanje. S tega piedestala ga nista uspela izriniti ne poznejši Božiček in ne dedek Mraz. Ker se je njegov lik v Evropi nekako prepletel s številnimi poganskimi šegami in verovanji, je tako tudi uspel utrditi svoj pomen (predvsem po zaslugi Nemcev in Holandcev). Tako je tudi bil prenešen v Ameriko, kjer je iz njega sčasoma nastala in se razvila nova podoba Božička (Santa Claus- Sv. Nikolaj), zelo drugačna, kot ga je bila vajena Evropa. Potem se je tukaj še vpletla Coca-Cola s svojo podobo rdeče-belega Božička in vse skupaj, na novo zapakirano in preoblečeno, se je vrnilo v Evropo in se še fino zakoreninilo v kapitalistično družbo ter ljubi vse, kar prihaja iz Amerike.”

Tako je tudi bil prenešen v Ameriko, kjer je iz njega sčasoma nastala in se razvila nova podoba Božička (Santa Claus- Sv. Nikolaj), zelo drugačna, kot ga je bila vajena Evropa.

Sv. Miklavž naj bi bil škof, zato je tudi oblečen v škofovska liturgična oblačila (čez dolgo belo obleko – albo ima oblečen mašni plašč -pluvial), na glavi nosi mitro (škofovsko kapo). Po izročilu je Miklavž visok, ima dolgo belo brado in nosi bele rokavice. V eni roki drži škofovsko palico, ki je zgoraj zavita, okrašena, v drugi roki pa ima knjigo. V njej z zlatimi črkami piše, kaj so počeli pridni otroci, in s črnimi, kaj so uganjali nepridipravi. Na knjigi nosi jabolka, ki simbolizirajo tri kepe zlata, kar izvira iz najbolj pogoste in znane legende o treh hčerah, obubožanih devicah, ki jih je obdaril z doto. Tako jih je obvaroval sramote. Legenda govori takole: obubožan plemič je, da bi zagotovil hčeram dostojno poroko, sklenil, da jih pošlje v javno hišo, kjer bi zaslužile dovolj denarja za doto. Ko je za to izvedel škof Nikolaj, jim je ponoči skozi okno vrgel tri kepe zlata in jim s tem zagotovil dostojno poroko. Zato so ta tri zlate krogle tudi atribut svetnika.

Je zavetnik otrok, devic, ministrantov, romarjev, popotnikov, odvetnikov, ladjarjev, mornanrjev, splavarjev, mlinarjev, pekov (zato so tudi velikokrat cerkve ob vodi, rekah posvečene njemu).

“Kot že rečeno, pa je blazno kompleksen svetnik in zavetnik. Je npr. mogočni zavetnik Rusije, Amsterdama, Lorene, New Yorka (prej Novega Amsterdama) in pa seveda naše ljubljanske stolnice. Je zavetnik otrok, devic, ministrantov, romarjev, popotnikov, odvetnikov, ladjarjev, mornanrjev, splavarjev, mlinarjev, pekov (zato so tudi velikokrat cerkve ob vodi, rekah posvečene njemu).”

Najprej so se obdarovali s skromnimi darovi

Nekoč so se obdarovali zgolj za sv. Miklavža. Božično obdarovanje je bolj mlad pojav, ki se je v Sloveniji pojavil šele pred kakšnimi dobrimi osemdesetimi leti, in sicer najprej v meščanskem okolju. Kot nam je povedala Iza Verdel, je navada obdarovanja prišla iz nemških dežel, kjer so to počeli že pred kakšnimi dvesto leti. “Seveda so se najprej obdarovali s skromnimi darovi, predvsem darovi narave – orehi, lešniki, jabolki, kasneje z bolj eksotičnim sadjem, mandarinami, pomarančami. Tudi to je, moramo vedeti, ostanek poganstva in davnega kulta čaščenja prednikov. No, danes decembrska darila po vrednosti in količini že velikokrat presegajo svoje meje.”

Moramo pa tudi poudariti, da praznovanje božiča, kot ga poznamo danes, v večini, po svoji obliki in ustroju, ki je absolutno potrošniško obarvan, in zanemarja krščanske vsebine in simboliko, izvira iz Amerike.

“Moramo pa tudi poudariti, da praznovanje božiča, kot ga poznamo danes, v večini, po svoji obliki in ustroju, ki je absolutno potrošniško obarvan, in zanemarja krščanske vsebine in simboliko, izvira iz Amerike. Dejansko gre za nov pojav, lahko bi mu rekli tudi ”ameriški božič”.”

“Vsebina decembrskega praznovanja je danes povezana z okrasitvijo domov in mesta, z darili, z dobro hrano in pijačo, s plesno glasbo in nasploh z zabavo. Zadnji mesec, čas ob koncu leta, je povezan z novimi upi, vse se začne znova, je čas sprememb, čas ko se odločimo, da bomo nekaj naredili zase in za naše bližnje. Pomen vsega božično novoletnega časa je prav v njegovi simboliki, v prelomu s preteklostjo in prehodu v nejasno prihodnost, ki je v ljudeh vzbujala in še vedno vzbuja strahove, upe, pričakovanja in hrepenenja. V tem času se pregleduje pretekla dejanja, pretehtajo se pretekle odločitve ter se z upanjem zre v prihodnost. Prazniki nosijo v sebi ogromno simboličnosti, saj utelešajo verske, mitološke, psihološke razsežnosti, globoka občutja in čustva ljudi.” še pravi sogovornica in dodaja: “Današnji svet in družba, ki ju močno vodi kolesje kapitalizma in potrošništva, sta na široko odprta in dovzetna za čim več praznikov, sploh tistih, katerih sestavina je obdarovanje, saj to pomeni, da bodo ljudje kupovali, zapravljali.”

Stari slovenski pregovor pravi, da če praznike opustiš, prazniki zapustijo tebe.

Iza Verdel zaključi: “December je tukaj, med nami. Za večino ljudi čudovit mesec obdarovanj in praznovanj, mesec, ko si vzamemo čas za bližnje, mesec za družino, prijatelje. Odnos do praznikov je v resnici zelo pomemben, ker odraža naš odnos do samega sebe, do soljudi in družbe nasploh. Stari slovenski pregovor pravi, da če praznike opustiš, prazniki zapustijo tebe.”