Današnji 31. oktober, dan reformacije, je dela prost dan. Z njim se spominjamo verskega, družbeno-političnega in kulturnega gibanja v 16. stoletju, s katerim Slovenci zaznamujemo tudi rojstvo slovenskega knjižnega jezika. Reformacija se je začela 31. oktobra 1517, ko je nemški menih in profesor za biblijsko teologijo Martin Luther na vrata cerkve v Wittenbergu obesil 95 tez, v katerih je zahteval prenovo Cerkve. Ena od idej reformatorjev je bila, kot poroča STA, naj bodo verske knjige v ljudskem jeziku, to pa je pomembno vplivalo na razvoj književnosti. V tem času je nastala prva knjiga v slovenskem jeziku – Katekizem, ki jo je leta 1550 napisal Primož Trubar (1508-1586) in ji nato dodal še Abecednik. Dan reformacije kot državni praznik v Sloveniji praznujemo od leta 1992. Z njim se tako spominjamo tudi obdobja, ko smo dobili prve tiskane knjige.

Po dobrih 25 letih življenja in dela čuti Maribor kot svoje mesto

O pomenu dneva reformacije smo se pogovarjali z mag. Violeto Vladimiro Mesarič, evangeličansko duhovnico in namestnico načelnika Vojaškega vikariata v Slovenski vojski. Je Radgončanka, torej Pomurka, ki jo je služba pripeljala v Maribor. Pravi, da po dobrih 25 letih življenja in dela čuti Maribor kot svoje mesto. Tako Gornja Radgona kot mesto Maribor sta z reformacijo močno povezana, čeprav se evangeličane izven Prekmurja danes omenja le še kot diasporo v diaspori. “Moji predniki, moja družina je povezana z reformacijo že od samih začetkov. Vera je del mojega življenja. O veri se doma ni samo govorilo, vero se je živelo in s tem sem jo ponotranjila tudi sama. Enako, verjamem, velja tudi za mojo sestro. Starša, oče, danes upokojeni zobozdravnik, in mami, žal je že pokojna, ki se je gibala bolj v ekonomskih in pravnih vodah, sta veliko dala na vrednote: poštenost, marljivost, iskrenost, resnicoljubnost, integriteto, spoštovanje bližnjega, pomoč sočloveku, hvaležnost. Naučila sta me ljubiti, upati in verovati.”

V Sloveniji nimamo fakultete, ki bi omogočila študij protestantske teologije

Na vprašanje, kdaj je padla odločitev za duhovništvo, odgovori: “Kljub temu da je bila najbrž pot, na katero sem se podala, vklesana že zdavnaj preden sem na njo sploh pomislila, to verjamem vedno bolj, je moja odločitev za študij teologije prišla, lahko bi se izrazila tudi tako, da rečem »kot strela z jasnega«, in to v precej viharnih časih osamosvojitvene vojne. Ob tem naj povem, da v Sloveniji nimamo fakultete, ki bi omogočila študij protestantske teologije, za mladega človeka, še posebej punco, pa je izbira tovrstnega študija v tistih časih za mnoge pomenila sila nenavadno in negotovo izbiro. Morda je prav to, poleg predsodkov, vplivalo, da nisem bila upravičena do štipendije za nadarjene, niti kakšne druge. Če me starša ne bi podprla pri izbiri te moje poti, je vprašanje, če bi uspela kvalitetno oziroma sploh zaključiti študij. Ne glede na njune pomisleke, strahove in morda tudi kakšne skrite želje, sta mi pustila svobodno stopiti na pot uresničevanja mojih načrtov, želja in ciljev in me ob tem tudi finančno podpirala.”

Za študij je izbrala Teološko fakulteto »Matija Vlačić Ilirik« v Zagrebu, v mestu, ki je bilo že od nekdaj njeno »sanjsko« in v katerem sta študirala tudi njena oče in mami.

Violeta Vladimira Mesarič se je po končani osnovni šoli vpisala na Srednješolski center tehnično pedagoške usmeritve (Naravoslovno matematična smer) v Murski Soboti. To je bilo zadnje ali predzadnje leto t.i. usmerjenega izobraževanje in prvo leto mature, ki se je v tistih časih imenovala zaključni izpit. Za študij je nato izbrala Teološko fakulteto »Matija Vlačić Ilirik« v Zagrebu, v mestu, ki je bilo že od nekdaj njeno »sanjsko« in v katerem sta študirala tudi njena oče in mami. “V Zagrebu sem imela sorodnike in tam je bila tudi evangeličanska teologija. Kljub izjemno negotovemu času vojne, je bila odločitev za izbiro fakultete lahka,” pojasni. Študij je trajal pet let. To ni bila samo priprava na poklic in na duhovniško poslanstvo, to je bila, kot pravi, tudi priprava na življenje in hkrati življenjska šola.

“S tem, da so duhovniki, duhovnice poročeni in imajo družino, ni nič narobe”

Je izjemno hvaležna in srečna mamica sinka, ki ga je rodila dokaj pozno oziroma, kot doda, v letih, kot nekateri rečejo, ko rojevajo danes »moderne ženske«. “Sama lahko rečem, da je prišel ravno ob pravem času in neizmerno razveselil oba starša!” Meni, da s tem, da so duhovniki, duhovnice poročeni in imajo družino, ni nič narobe. “Tako kot ni nič narobe, če to niso oziroma se ne odločijo za družino. Menim pa, da bi morala biti izbira prepuščena svobodni odločitvi posameznika, posameznice in sama odločitev za duhovniški poklic in delo v cerkvi ne bi smela biti pogojevana s celibatom. To ni biblično, to je zapoved institucije, ki je bila sprejeta v določenem obdobju v preteklosti, in to iz znanih razlogov. Dejstvo pa je, da ni vsak človek primeren za duhovnika, duhovnico, kot tudi ni vsak primeren za starša.”

Vojaški poklic terja pogosto odsotnost od doma in družine

V dneh pred dnevom reformacije je imela še toliko več nalog in dela. Pravi, da je njeno poslanstvo služba oziroma delo z oziroma za ljudi. Kot namestnica vikarja v Slovenski vojski opravlja svoje poslanstvo med pripadnicami in pripadniki Slovenske vojske in njihovimi družinami, hkrati pa je odgovorna za pastoralo evangeličanskih vernikom, ki spadajo v Evangeličansko cerkveno občino Maribor. “Vse, na kar pomislite, da dela nek klasični župnik na fari, se pričakuje tudi od mene kot evangeličanske duhovnice, ki delam med vojaki. Toda vojaški duhovniki/duhovnice nismo (samo) klasični župniki, ker nosimo »srce pod uniformo, srce za domovino«. Pripadniki Vojaškega vikariata smo v vseh teh letih pokazali, da koristno in dobro, predvsem pa s srcem, opravljamo svoje poslanstvo. Na nas se lahko pripadniki in njihove družine obrnejo kadarkoli: ko se praznuje rojstvo, krona ljubezen, pa tudi ko pridejo težki časi, bolezen ali smrt. Udeleženi smo pri mnogih slovesnostih, spominskih dnevih, komemoracijah. Organiziramo razne aktivnosti za pripadnike in njihove družinske člane, tj. od otroških taborov, duhovnih vikendov, razna svetovanja itd. Vojaški poklic terja pogosto odsotnost od doma in družine. Prav je, da človeka, ki je v službi domovine, naj bo to doma ali po svetu, domovina podpre tudi tako, da poskuša poskrbeti zanj/zanjo in najbližje, kolikor je to mogoče.”

Slovenski knjižni jezik dolgujemo predvsem protestantskemu duhovniku z Rašice

In zakaj je dan reformacije pomemben tudi za neevangeličane? “Naj povzamem s temi besedami: »Slovenci smo, kar smo, zaradi našega jezika. Brez slovenščine ni Slovencev.« Slovenski knjižni jezik dolgujemo predvsem protestantskemu duhovniku z Rašice, Trubarju, ki ga je utemeljil s prvo knjigo Katekizmom in dodanim Abecednikom, posvečenim vsem mladim inu preprostim Slovencem. Po Trubarjevi zaslugi in zaslugi drugih slovenskih protestantov smo narod, ki je med prvimi evropskimi narodi dobil prevod Svetega pisma »kot temelja knjižnega jezika, pristnega humanizma ter narodne in kulturne istovetnosti«. In zato praznik, čeprav je bila vera temelj reformatorjev, še zdaleč nima samo verske vsebine. Za vse Slovenke in Slovence je to praznik jezika ter temelj naše narodne in kulturne identitete. V zahtevnih časih je govorica slovenskega jezika uteha posamezniku, najodličnejše orodje kulture in vezivo naroda in države.”

Skupaj »stati inu obstati!«, to Violeta Vladimira Mesarič želi vsem ob današnjem dnevu reformacije in čestita ob prazniku.