Društvo za zaščito konj je vladi podalo predlog, ki se nanaša na ureditev prehodnih hlevov – zavetišč za inšpekcijsko odvzete rejne živali. Kot pojasnjujejo v društvu, je Slovenija ena redkih držav, če ne celo edina v Evropi, kjer inšpektorji nimajo nobene možnosti namestitve odvzete rejne živali, z izjemo kopitarjev, ki jih sprejema Društvo za zaščito konj Velenje. “Inšpektorji pogosto iščejo rešitve tako, da poskušajo te živali na licu mesta nekomu odprodati, kar pa jim vedno ne uspeva. Zaradi tega se ob odvzemih dogaja, da se živali, kljub slabemu rejnemu stanju, odpeljejo v klavnice, se evtanizirajo, pogosto pa se zgodi, da tudi breje živali končajo v klavnicah, kar je za razvito državo nesprejemljivo. Zaradi težav z namestitvijo odvzetih rejnih živali se dogaja, da se posamezni postopki vlečejo v nedogled, živali pa tudi v času postopka umirajo mučne smrti.”

“Tudi inšpektorji so obupani in prosijo za pomoč”

Natalija Nedeljko, predsednica društva, je o tej problematiki govorila že na 31. izredni seji Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano novembra lani. Kot nam je povedala, tudi v Upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin ter v veterinarski inšpekciji tovrstni predlog podpirajo, saj imajo tudi same težave z namestitvijo odvzetih rejnih živali. “Dolgoletno sodelovanje z inšpektorji pri odvzemu rejnih živali, kamor spadajo tudi kopitarji, čedalje bolj kaže na težavo, da teh odvzetih živali ni kam namestiti. Tudi sami inšpektorji so obupani, prosijo za pomoč, da se uredi vsaj enega do dva centralna prehodna hleva – zavetišča za inšpekcijsko odvzete rejne živali. Dobesedno obupani so, ker nimajo možnosti in ne vidijo izhoda, kadar pride do takšnih odvzemov. Dejansko je vse odvisno od iznajdljivosti inšpektorja in naših možnosti nastanitve teh živali. Društvo ima sicer zaenkrat dovolj kapacitet za prevzem kopitarjev, nekako smo vzpostavili tudi mrežo za nastanitev govedi in drobnice ter perjadi, še vedno pa je težava s pujsi.”

Društvo ima sicer zaenkrat dovolj kapacitet za prevzem kopitarjev, nekako smo vzpostavili tudi mrežo za nastanitev govedi in drobnice ter perjadi, še vedno pa je težava s pujsi.

Društvo za zaščito konj ima dva centra; enega v Polzeli (Rehabilitacijski center Petra v Orovi vasi), drugega v Cerkljah na Gorenjskem (Center za konje s posebnimi potrebami Alisa na Praprotni polici). “Tam imamo konje s posebnimi potrebami, torej živali, ki jih, ker so toliko poškodovane od lastnikov, ne moremo dajati v posvojitev. Vse ostalo pa namestimo v naš center v Polzeli, kjer imamo možnost nastanitve do 50 živali, več pa ne. Kapacitete za ovce in koze so v tem trenutku polno zasedene. Ob tem imamo z več kmetijami sklenjen dogovor, da lahko tudi k njim začasno prestavimo odvzete rejne živali, predvsem govedo. Vse skupaj pa je to samo začasna in ne trajna rešitev ob odvzemih, zato smo se tudi odločili, da vladi predlagamo, da za lažje delo svojih zaposlenih, to je uradnih veterinarjev – inšpektorjev in za dobrobit odvzetih rejnih živali, uredi vsaj enega do dva prehodna hleva, kamor se bodo te živali lahko nameščale in jih ne bo potrebno še naprej puščati pri lastnikih mučiteljih, jih evtanizirati ali celo breje pošiljati v klavnice. V društvu smo trdno odločeni, da bomo storili vse, da se država začne zavedati, da je Slovenija ena redkih držav, ki takšnih hlevov nima in da je to sramotno glede na to, da so tudi rejne živali čuteča bitja, ki si zaslužijo enako obravnavo kot hišne živali,” nam je pojasnila Natalija Nedeljko.

V Društvu za zaščito konj so prepričani, da je, glede na to, da je tudi tranzitni promet z živimi živalmi skozi Slovenijo ogromen, nedopustno, da država nima, v primeru prometne nezgode, možnosti namestitve teh živali, ampak se zgodi, da se jih na licu mesta lahko samo še usmrti. Terminal za živino v Luki Koper pa takim primerom ni namenjen, ampak je namenjen za za pretovor živine.

Eden najtežjih odvzemom se je zgodil v Filovcih

Natalija Nedeljko v nadaljevanju omenja primer odvzema živali v Filovcih v občini Moravske Toplice, kjer so bile na seznamu za odvzem, razen dveh psov, samo rejne živali. “Inšpektorica dejansko ni vedela, kam s temi živalmi, zato se je odločila za delni odvzem, del ostalih živali je odkupilo društvo, del pa je še vedno ostal pri lastniku, čeprav pogoji zanje in njihovo rejo ter oskrbo niso bili primerni. Bil je eden najtežjih odvzemov doslej, saj so živali živele v blatu, bile poškodovane, krvave, umirajoče, sestradane do kosti. Preveliko število živali je bilo nastanjenih v premajhnih kletkah. Bile so polne notranjih in zunanjih parazitov, nekatere brez perja. Najhuje je bila poškodovana račka z razparanim trebuhom, s popolnoma razbito glavo, v kateri pa je še vedno delalo oko. Še vedno pa sta pri lastniku ostali dve govedi in več kot 30 kuncev.”

Vedeti morate, da tudi klavcem v klavnicah ni lahko, kadar morajo zaklati brejo žival in iz njenega trebuha potegniti še živega mladiča.

“Žalostno je bilo videti 20 sestradanih leto dni starih prašičev, ki so tehtali komaj po 40 – 50 kg. Inšpekcija jih ni mogla takoj nekam namestiti in se je zaradi tega zavlekel inšpekcijski postopek tako dolgo, da so nekateri medtem poginili, druge je bilo potrebno uspavati. Izredno hudo je videti živali, ki stojijo privezane v lastnih iztrebkih do trebuha, brez možnosti, da bi se vsaj malo premikale ali ulegle. Še toliko težje je, če je teh živali več, kot se ponavadi zgodi pri govedu, prašičih in drobnici, in je potrebno odvzeti ter poskrbeti za 15, 20, 30 ali več glav živali. Če jih ne odkupijo odkupovalci ali mesarji, te živali, med njimi tudi breje, končajo v klavnicah. Vedeti morate, da tudi klavcem v klavnicah ni lahko, kadar morajo zaklati brejo žival in iz njenega trebuha potegniti še živega mladiča. Takšne situacije so izredno stresne za vse. Tako za inšpektorje kot za klavce. Zato se v društvu borimo, da država, ki je tudi rejne živali označila kot čuteča bitja, naredi nekaj, dejansko malega zato, da se tudi tem živalim ponudi čas za rehabilitacijo, čas za porod in čas za odraščanje mladičev.”

“Z minimalnimi stroški bi lahko v že obstoječih objektih uredili prehodne hleve”

“Država v Skladu kmetijskih zemljišč razpolaga z veliko zemljišči po vsej Sloveniji, ki jih sicer daje v najem za minimalna plačila, na nekaterih so tudi že objekti, ki potrebujejo manjše obnove in prenove, in bi se lahko takoj uporabili za neke vrste prehodne hleve za inšpekcijsko odvzete živali. Tako bi lahko z minimalnimi stroški v kratkem, doglednem času postavili – uredili kar nekaj prehodnih hlevov za takšne živali. Živali iz takšnih prehodnih hlevov se lahko v miru rehabilitirajo, se kasneje odprodajo, s čemer se lahko delno pokriva delovanje takšnih zavetišč. Inšpektorji pa tudi ne bi več imeli težav z namestitvijo odvzetih rejnih živali.”

Takšni hlevi bi lahko, kot so že zapisali v Društvu za zaščito konj,  služili tudi kot izobraževalne ustanove za veterinarje, za poklicno usposabljanje hlevarjev, skrbnikov živali,  za kovače, obrezovalce kopit, …

Takšni hlevi bi lahko, kot so še zapisali v Društvu za zaščito konj,  služili tudi kot izobraževalne ustanove za veterinarje, za poklicno usposabljanje hlevarjev, skrbnikov živali,  kovačev, obrezovalcev kopit, … V takšnih hlevih bi lahko brezposelni dela opravljali prek javnih del, izvajali bi družbeno koristna dela, vključili bi se lahko tudi zaporniki. “Tukaj bi se lahko opravljala tudi obvezna praksa za študente in dijake različnih profilov, saj takšna posestva potrebujejo tudi vzdrževalce, vrtnarje, razne načrtovalce, arhitekte in podobno. Tu bi se lahko organizirale tudi razne druge profitne dejavnosti (sejmi, terapije, predavanja, usposabljanja za prevoz živih živali, …), iz katerih bi se lahko delno financiralo delovanje takšnih prehodnih hlevov. Odprla bi se nova delovna mesta.”

Če se je lahko naredilo in financiralo moderno zavetišče za zapuščene pse in mačke, potem se lahko tudi za inšpekcijsko odvzete rejne živali.

“Če se je lahko naredilo in financiralo moderno zavetišče za zapuščene pse in mačke, potem se lahko tudi za inšpekcijsko odvzete rejne živali. Standarde za takšna zavetišča – prehodne hleve je že postavilo Društvo za zaščito konj v svojih dveh centrih, v Rehabilitacijskem centru Petra v Orovi vasi pri Polzeli in Centru za konje s posebnimi potrebami Alisa na Praprotni polici v Cerkljah na Gorenjskem. Od tu se lahko izhaja in nadgrajuje,” pravijo v društvu in vladi predlagajo, da sprejme predlog in takoj pristopi k ustanovitvi takšnih prehodnih hlevov.  Vsaj po enega manjšega v vsakem območnem uradu Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin ali enega do dva večja, ki bi lahko pokrivala celo Slovenijo in s tem omogoči tudi odvzetim rejnim živalim možnost za normalno rehabilitacijo in življenje.