Ker se v zimskih mesecih marsikdo sprašuje, ali je prav, da prostoživečim živalim, med njimi tudi divjadi, pomagamo z nastavljanjem hrane, smo se za pojasnila v zvezi s tem obrnili na dr. Marjana Toša, lovskega mojstra, sicer člana Nadzornega odbora Lovske zveze Maribor.
V visoki snežni odeji na Pohorju, Kozjaku in na pogorju Boča je dovoljeno zimsko krmljenje jelenjadi z voluminozno hrano
Kot nam je pojasnil, je krmljenje divjadi dovoljeno le za tiste vrste divjadi in na lokacijah, predvidenih z načrti lovsko-upravljalskih območij. Ti načrti vsebujejo tudi lokacije vseh krmišč, ki so izbrane na osnovi poznavanja gibanja divjadi po loviščih in njene koncentracije v zimskih razmerah. Krmišča se lahko uredijo v skladu s strokovnimi navodili in v soglasju z lastniki gozdnih oz. kmetijskih zemljišč. Lokacije morajo biti dostopne v vsakem letnem času, sploh pa pozimi. “V skladu s temi načrti dopolnilno zimsko krmljenje srnjadi na območju Območnega združenja upravljalcev lovišč (OZUL)Slovenske Gorice, ni dovoljeno. To pomeni, da je vsem lovcem prepovedano nastavljanje koruze ali druge hrane za srnjad na priložnostnih lokacijah za krmljenje ali celo v priročnih jaslih za srnjad. V visoki snežni odeji na Pohorju, Kozjaku in tudi na pogorju Boča je dovoljeno zimsko krmljenje jelenjadi/zlasti z voluminozno hrano, torej s senom, jabolčnimi tropinami, jabolki, sladkorno peso in s koruznim zrnjem.”
Gams preživi tudi v najtežjih razmerah, pri divjih prašičih pa gre za krmljenje na krmiščih, da ne bi povzročali škode na kmetijskih površinah.
Toš nadaljuje, da gams preživi tudi v najtežjih razmerah, pri divjih prašičih pa gre za krmljenje na krmiščih, da ne bi povzročali škode na kmetijskih površinah. “Pri tem pa naj posebej opozorim, da moramo lovci izvajati vse ukrepe za zatiranje afriške prašičje kuge (APK). Zato je na krmiščih za prostoživeče živali (jelenjad), do katerih lahko dostopajo divji prašiči, dovoljeno zimsko krmljenje s silažo, senom in okopavinami, za namene privabljanja divjih prašičev pa je dovoljeno le krmljenje s krmo neživalskega izvora. To je za lovce del obveznega navodila za zatiranje afriške prašičje kuge.”
V zimskih razmerah v Pohorskem lovsko-upravljalskem območju (POZUL) je najvažnejše dopolnilno krmljenje jelenjadi. Pozimi so namreč vplivi jelenjadi na gozdno vegetacijo zmanjšani za količino hrane, ki jo dobi na krmiščih. A mnenja strokovnjakov so okoli tega deljena, saj jelenjad na krmiščih dobi le del hrane, ostalo še vedno išče v širši okolici. To velja za vse populacije jelenjadi na Slovenskem, torej tudi za jelenjad na Pohorju in Kozjaku.
Živalim je potrebno pozimi zagotoviti predvsem mir
“A bolj kot dopolnilno krmljenje v zimah, ki za divjad ne predstavljajo posebnih razmer in težav za preživetje, je nujno potrebno zagotoviti mir divjadi, je ne preganjati in po nepotrebnem vznemirjati. To opozorilo lovcev žal malokdaj zaleže, saj se zaradi množične rekreacije, divjih voženj po naravnem okolju divjad po nepotrebnem vznemirja in preganja. S tem divjad izgublja energijo in v prekomernem preganjanju lahko tudi pogine. Zlasti srnjad. Pozimi torej divjad prvenstveno potrebuje mir. Po zakonu o divjadi in lovstvu je prepovedano divjad vznemirjati v mirnih conah, na rastiščih, gnezdiščih, polegališčih, brlogih, zimovališčih, pasiščih v gozdu in krmiščih ali jo zalezovati v neugodnih vremenskih razmerah (poplave, hud mraz, zmrzal, visok sneg). Divjad je tudi tarča potepuških psov, njihovo preganjanje divjadi, zlasti še srnjadi v visokem snegu, je v zimskih razmerah lahko toliko bolj usodno. Zato naj bodo psi pod nadzorom, če se z njimi sprehajamo v naravi,” še pojasnjuje Toš.
Tudi hranjenje male divjadi je dovoljeno le na lokacijah, predvidenih v letnem načrtu upravljanja z loviščem
Kot še dodaja naš sogovornik, je tudi dopolnilno zimsko krmljenje male divjadi – fazanov in poljskih jerebic – dovoljeno le na lokacijah, predvidenih v LNU (letnem načrtu upravljanja z loviščem). “Krma se lahko polaga izključno v krmišča, ki so določena po posameznih revirjih v okviru LNU za vsako upravljalko lovišča, torej za vsako Lovsko družino (LD). Pri izvajanju dopolnilnega zimskega krmljenja divjadi je prvenstveno treba upoštevati strokovne usmeritve, po katerih mora biti hrana kvalitetna, raznolika in čim bolj sorodna tisti, ki jo mala divjad dobi v naravnem okolju. V primeru hude zime in visoke snežne odeje so lovci v nižinskih loviščih dolžni izvajati tudi preventivne ukrepe za preprečevanje škode od poljskega zajca na območjih intenzivnih sadonosnikov in omogočiti jerebičjim kitam dostop do zelene krme. To jerebice, ki počasi izginjajo iz nižinskih slovenskih lovišč, najbolj potrebujejo.”
Fazan ob stari Pesnici
Nestrokovno dopolnilno zimsko krmljenje živali je prej škodljivo kot koristno
“Osebno me veseli spoštljiv odnos ljudi do divjih, prostoživečih živali. A skrb za njih je naloga lovcev in lovskih organizacij, saj je dopolnilno zimsko krmljenje strokovno pretehtani ukrep. Če ne sledi strokovnim usmeritvam in ne upošteva potreb posameznih vrst divjadi po raznoliki prehrani, je lahko prej škodljiv kot koristen. Enako velja za krmljenje ptic pevk – verjamem, da ljudje to počnejo srčno in z najboljšim namenom. A naj tudi ptice hranijo tako, kot veleva stroka. Raznolike hrane je dovolj, od najbolj preprostih sončničnih semen do loja za sinčke.”
Marsikje najdemo prašičje kože, ostanke drobovine, poginule piščance. To ne sodi v gozd in to ni za krmljenje lisic.
Ob tem dr. Marjan Toš opozarja, da se lovci že dolgo časa soočajo z neprijetnim pojavom – z odlaganjem ostankov kolin po gozdovih in gozdnih robovih. “Marsikje najdemo prašičje kože, ostanke drobovine, poginule piščance. To ne sodi v gozd in to ni za krmljenje lisic. Lisice brez tega mirno preživijo, odlaganje raznoraznih klavničnih odpadkov pa je onesnaževanje okolja. Upam, da to ljudje razumejo.”
Večina lovskih družin na Štajerskem se je skupnim lovom v tem času skoraj v celoti odrekla
Divje živali, divjad, oziroma prostoživeče vrste živali potrebujejo pozimi predvsem mir in ne prenesejo nobenega vznemirjanja. Zato je tudi lova nanje v tem času malo ali skoraj nič. “Kolikor ga je še ostalo, pa ga je treba izvajati v skladu z visokimi etičnimi standardi. Loviti tako, da ohranjamo. Loviti tako, da smo si dobri tovariši. Loviti tako, da bogatimo duha in telo. V tem času nam zakon sicer dovoljuje samo lov na ozimce in lanščake divjih prašičev, lov na kuno belico in zlatico do konca februarja, lov na lisico in šakala do 15. marca, lov na šoje, srake in sive vrane do 8. februarja in lov na rakunastega psa do 31. marca. V loviščih, kjer upravljajo z muflonom, pa lahko do konca februarja lovijo le še ovne. Vse ostale sicer lovne vrste divjadi imajo zdaj po zakonu lovopust. Mir in še enkrat mir, to potrebuje divjad tudi sicer, pozimi pa še toliko bolj. Naj povem, da v lovskih organizacijah dosledno spoštujemo ukrepe NIJZ zaradi epidemije s covidom-19, zato so bili že drugo let o zapored skupni lovi močno omejeni. V večini lovskih družin na Štajerskem so se jim skoraj v celoti odrekli. To velja tudi za tradicionalna druženja po skupnih lovih, saj nekdanjih »zadnjih pogonov« že drugo leto zapored ni bilo. Lovci smo izvajali predvsem naloge s področja javne službe, ki nam jih nalaga zakon. Ocenjujem, da kljub velikim omejitvam, uspešno,” je zaključil dr. Marjan Toš.
