Sociolog dr. Andrej Naterer s Filozofske fakultete v Mariboru, pravi, da si težko predstavlja, da je danes v šolah, ki razpolagajo s svetovalnimi službami, varnostniki, senzibilnimi učitelji in odvetniki, nasilja več, kot ga je bilo v šolah v letih med 1920 in 1980, ki teh mehanizmov niso imele. Kje torej iskati vzroke medvrstniškega nasilja in ali so tovrstni dogodki tudi posledica gospodarske in politične krize, pa v nadaljevanju pogovora.

Po strelskem napadu v Beogradu je jasno, da se tudi po slovenskih osnovnih in srednjih šolah v zadnjem času soočajo z vedno več nasilja. Je smiselno razpredati o odtujenosti, moči družbenih omrežij, storilnostni naravnanosti, vzgoji? Kje iskati vzroke?

“Situacija je nedvomno resna, vredna obsojanja in prepotrebne analize ter ustrezne sankcije, predpogoj pa je racionalna presoja. Kot prvo se je potrebno upreti skušnjavi in prepoznati, da gre za dogodke, ki so sicer strašni, ampak relativno izolirani in do določene mere enkratni. Mamljivo bi bilo skleniti, da je v šolah vedno več nasilja, ampak to enostavno ne drži. Težko si namreč predstavljam, da je danes v šolah, ki razpolagajo s svetovalnimi službami, varnostniki, senzibilnimi učitelji in odvetniki, nasilja več, kot ga je bilo v šolah v letih med 1920 in 1980, ki teh mehanizmov niso imele. Je pa res, da smo danes na te zadeve bolj pozorni, kar je nedvomno dobro. Sam torej ne bi govoril o odtujenosti družbe, ampak o novi socialni in kulturni senzibilnosti in sicer v situacijah, ki so za nas nove in za katere kolektivno še nismo povsem opremljeni.”

Gre za popoln upad norm, vrednot, morale med odraslimi? Otroci so navsezadnje odraz družbe.

“Norme, vrednote in morala so nekaj, kar se ne spreminja hitro. Gre namreč za jedrne elemente kulture oziroma družbe, ti pa se spreminjajo počasi, skozi generacije. Sam mislim, da ti dogodki ne kažejo na upad norm in moralnosti in za to imam dva razloga. Prvi je ta, da so dogodki bili takoj deležni družbene obsodbe, zraven tega pa so se sprožili tudi formalni kurativni in preventivni mehanizmi, kar nakazuje na sklep, da te dogodke kot družba obsojamo. Drugi razlog pa je v tem, da tovrstni dogodki spadajo v kategorijo deviantnosti, ki je skozi zgodovino relativno konstantno prisotna.”

Starši moramo prepoznati, da je svet, v katerega so se rodili naši otroci, drugačen od sveta, v katerega smo se rodili mi.

Ali so takšni dogodki tudi posledica gospodarske in politične krize? Je tudi to odsev stisk ljudi?

“Deviantnost oziroma delinkventnost v širšem zgodovinskem in socialnem smislu predstavlja konstanto, ki je nedvomno odvisna od gospodarskih in političnih dejavnikov. V času krize so dejavniki, ki delajo takšne dogodke bolj verjetne, močnejši, niso pa edini. Posamezniki smo v družbi namreč aktivno udeleženi, zato ne gre spregledati dejavnikov, kot so trenutna situacija, v kateri se posameznik znajde, njegova osebnost, odnosnost in podobno. Gre torej za kompleksen splet, ki onemogoča enoznačno pripisovanje odgovornosti za vzroke takšnih tragedij in njihovo reševanje bodisi v sfero politike, države in gospodarstva, bodisi na raven posameznika.”

Imajo slovenske šole še kaj avtoritete?

“Nedvomno imajo, vendar je ta avtoriteta izpostavljena na dveh frontah. Prva erodira avtoriteto, ki je tradicionalno sicer prisotna in formalno predpisana, se nanaša pa se na vzgojo in izobraževanje. Oba aspekta sta namreč izpostavljena pritiskom, bodisi notranjim, na primer s strani vodstva šole, drugih učiteljev, strokovnih služb, bodisi zunanjim, na primer s strani staršev, vladnih organizacij in nevladnih organizacij. Zaradi te erozije učitelji težje opravljajo funkcije vzgojne v procesih, kjer sta vzgoja in izobraževanje integralno povezana.

Težko si namreč predstavljam, da je danes v šolah, ki razpolagajo s svetovalnimi službami, varnostniki, senzibilnimi učitelji in odvetniki, nasilja več, kot ga je bilo v šolah v letih med 1920 in 1980, ki teh mehanizmov niso imele.

Druga izpostavljenost avtoritete je v nesposobnosti mobilizirati oblike avtoritete, ki bi bile potrebne kot mehanizem adaptacije šole na nove izzive, kot so na primer porast stresa, duševnih stisk, IKT in druge manifestacije družbe 21. stoletja, pri katerih pristopi 20. stoletja evidentno ne zagotavljajo željenih rezultatov.”

Celostna izkušnja

Kaj je potem naloga staršev? Nudimo starši dovolj čustvene opore? V materialnem smislu si namreč nekateri lahko privoščijo vse, mnogi pa imajo komaj za preživetje.

“Vloga staršev je ključna, ni pa ekskluzivna. Vse oblike podpore, od materialne do emocionalne so potrebne, potrebna pa je tudi vzgoja, ki mlade pripravi na svet, v katerem živimo. To zveni lažje, kot v resnici je. Starši moramo prepoznati, da je svet, v katerega so se rodili naši otroci, drugačen od sveta, v katerega smo se rodili mi. Otroke moramo torej pripraviti, da se bodo sami soočali s težavami, ki so del njihovega in ne našega sveta, in z rešitvami, ki so prikrojene za trenutne in ne pretekle probleme. Vsekakor je podpora staršev potrebna, je pa v pretirani obliki lahko škodljiva. Tisto, kar je po mojem mnenju s kolektivnega socializacijskega vidika potrebno je, da odrasla družba otrokom zagotovi celostno izkušnjo, kar v osnovi pomeni samostojno sprejemati odločitve in živeti z njihovimi posledicami. To je z zornega kot odraslih izjemno težko, sploh v primerih, ko je jasno, da bodo posledice boleče. A ljudje se učimo skozi izkušnje in zato je takšen pristop nujen.”

Glede na vaše izkušnje, kakšni so bili profesorji in študenti včasih, kakšen je bil ta odnos in kakšen je danes?

“Sam na ravni profesorjev in študentov v perspektivi ‘nekoč-danes’ ne vidim pomembnih razlik. Razlike so seveda v funkcijah in nalogah, ki jih imamo. Sodobni profesor namreč ne more biti zgolj posredovalec informacij in študent ni več zgolj sprejemnik, saj imam vsi na voljo orodja, kot so Google in ChatGPT. Danes pedagoški transfer temelji na osmišljanju in zagotavljanju razumevanja, odnosnost pa je eden od nujnih predpogojev.”