Čas epidemije novega koronavirusa smo morda na prvo žogo zaradi strahu pred okužbo in zaradi karantene resda vzeli precej negativno. A pomislimo z druge plati. Ta epidemija je v bistvu ogledalo naše družbe, ogledalo našega gospodarstva in samooskrbe. Pokazala nam je, da smo planet onesnažili do te mere, da veliko bolj umirajo v deželah, kjer je bil zrak izjemno onesnažen. Pokazala nam je, da se je virus na človeka morda prenesel prav zaradi nesanitarnih razmer kitajskih živalskih tržnic, kjer za prehranjevanje trgujejo z netopirji, sicer znanimi prenašalci zoonoz, oziroma virusov, ki se z živali prenašajo na človeka. Pokazal pa nam je predvsem, da se v primeru prehrane in medicinskega materiala ne moremo več zanašati zgolj na druge države. Potrebujemo močno lokalno gospodarstvo in lastno pridelavo hrane, s katero lahko prehranimo državljane.

Epidemija je najbolj prizadela prav Španijo in Italijo, glavni evropski izvoznici sadja in zelenjave. Kaj bi se zgodilo, če bi ti dve državi zaradi vdora virusa med pridelovalce hrane na njihovih plantažah preprosto zaprli pipico in izvoz hrane drastično zmanjšali?

Ker ni dovoljšnjega izvoza, se moramo znajti sami

V Kmetijsko gospodarski zbornici Slovenije pojasnjujejo,da bi v tem primeru morali kompenzirati z uvozom od drugod, delno pa bi morali tudi povečati domačo pridelavo. »Lahko pa bomo prišli do spoznanja, da ne bosta 365 dni na leto na voljo sleherno sadje ali zelenjava, ki obstajata. Mogoče se bomo bolj spet osvestili, da sta zimska zelenjava kislo zelje in repa, ne cvetača, bučke ali paradižnik, zimsko sadje pa jabolka in hruške, ne pa pomaranče, banane in pomelo,« pojasnjujejo pri KZS.

Sicer pa takega črnega scenarija vseeno ne pričakujemo, saj pridelava potekaj zunaj, kjer je z boleznijo manj težav, še menijo.

Precej kmetijskih zemljišč neugodnih za kmetovanje

Kmetijska samooskrba v Sloveniji je zelo ranljiva, pa četudi imamo kmetijskih površin toliko, da bi lahko prehranili tretjino Evrope. Pa vendar je potrebno opozoriti, da so kar tri četrtine kmetijskih zemljišč za kmetovanje neugodne, zato so tudi stroški pridelave večji. Problematična je neenotnost kmetij oziroma njihova razdrobljenost. Majhne parcele in majhne kmetije zgolj še povečujejo stroške, velikih industrijskih kmetijskih površin pa primanjkuje. »Te okoliščine slabijo konkurenčnost kmetijstva pri nas, zato je panoga z ekonomskega vidika manj zanimiva in zato je, kot rečeno, naša samooskrba, kar vidimo tudi v tem obdobju, na majavih nogah,« so prepričani.

Število neobdelanih ali zaraščenih kmetijskih zemljišč v močnem upadu

Po zadnji podatkih iz leta 2016 je bilo v Sloveniji kmetijskih zemljišč v zaraščanju ali neobdelanih kmetijskih zemljišč 15.052 hektarjev, in sicer v lasti 10.163 kmetijskih gospodarstev. Teh zemljišč je pravzaprav iz leta v leto manj, upad pa je razviden že od leta 2010, ko je bilo 32.659 hektarjev tovrstnih površin, torej za dobro polovico več kot 6 let poprej. V to raziskavo sicer na SURS niso všteli kmetijskih gospodarstev, ki so v opuščanju kmetijskih dejavnostih, pač pa le tista, ki še dosegajo določen prag pridelave.

»Menimo, da je eden glavnih razlogov za zmanjšanje vrednosti podatka o kmetijski površini v zaraščanju ravno zmanjšanje števila kmetijskih gospodarstev, ki so glede prag pridelave, ki je določen, ustrezna za raziskovanje. Prav kmetijska gospodarstva, ki so opustila kmetijsko dejavnost ali niso več izpolnjevala zahtevanih meril (in jih zato nismo več zajeli v to raziskovanje), so imela precejšen delež zemljišč v zaraščanju. Drugi razlog bi lahko bil, da so zemljišča, ki so v preteklih letih bila v zaraščanju, medtem postala gozdna zemljišča,« so leta 2016 zapisali v Statističnem uradu RS.

Pridelavo dodatno onemogoča pozeba

V Sloveniji imamo izrazito nizko oskrbo z zelenjavo, pridelamo jo okrog 40 odstotkov, zaradi treh večjih pozeb v zadnjih petih letih pa je tudi premalo sadja za domače potrebe. V letu 2018 smo bili pri sadju samooskrbni v le 47 odstotkih, pri krompirju pa 49 odstotkih. Primanjkuje nam tudi žit (v leti 2018 smo bili pri žitih 69-odstotni v samooskrbi), saj je v Sloveniji nizki delež njiv na ravni celotne Slovenije.

Neukrepanje države je v tem primeru precej očitno: kljub majhni reji prašičev naši lastni rejci svinjskega mesa ne morejo prodati, saj se v državo še naprej uvaža svinjsko meso od drugod.

Zaradi slabe ekonomičnosti je dolgotrajna kriza zdesetkala reje prašičev, s svinjskim mesom smo glede samooskrbe prav tako na ravni 40 odstotkov ali še kaj manj. Neukrepanje države je v tem primeru precej očitno: kljub majhni reji prašičev naši lastni rejci svinjskega mesa ne morejo prodati, saj se v državo še naprej uvaža svinjsko meso od drugod.

Po drugi strani pa imamo presežke v govedoreji, zlasti v prireji mleka, nekoliko manj v prireji govejega mesa. Presežke prav tako beležimo pri perutnini.

Zaradi novega koronavirusa prihaja do zastojev pri izvozu

V KZS so jasni: Ta trenutek zaradi epidemiološkega stanja beležimo vse večje težave in njihovo stopnjevanje v prehranskih sektorjih, in sicer pri prireji mleka, govejih pitancev, prašičev, sesnih in pitovnih jagnjet, vina. Praktično v celoti so se ustavile storitvene dejavnosti na kmetijah: turizem na kmetijah, vinotoči, šolski obiski in druga neprehranska področja, okrasno cvetje in trsne cepljenke.

Ponekod se je prodaja kmetijskih proizvodov skoraj zaustavila in prihaja tudi do padca odkupnih cen. Na drugi strani pa cene za potrošnike še naprej ostajajo nespremenjene.

Glavni razlog je upad povpraševanja na tujih trgih (zastoj pri izvozu), manjša domača poraba, bistveno manjše je tudi povpraševanje javnih zavodov. Ponekod se je prodaja kmetijskih proizvodov skoraj zaustavila in prihaja tudi do padca odkupnih cen. Na drugi strani pa cene za potrošnike še naprej ostajajo nespremenjene. Beležijo tudi naraščanje cen repromaterialov; zadruge so za zdaj še dobro založene in nimajo zastojev pri dobavi repromateriala, a drugi ponudniki že izkoriščajo razmere.

Presežki povsod, prodati ne more nihče

»Na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije (KGZS) se resno sprašujemo, ali bo zaradi ustavitve turistične in gostinske dejavnosti na vseh ključnih turističnih trgih, vključno z domačim, sploh možno plasiranje proizvodov.« Nam bližnji trgi se ravno tako srečujejo s presežki posameznih skupin živil, protekcionizem za zavarovanje lastnega sektorja bo postal vse večji, ukrepi na EU ravni znajo zamujati. Domača potrošnja ne nadomešča izpada potrošnje v turistični panogi.

Glede na navedeno je Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije (KGZS) za blažitev posledic podala naslednje predloge, nekatere izmed njih je Vlada že upoštevala, za nekatere se še usklajujemo:

  • Likvidnost za ohranjanje pridelave in vzpostavljanje proizvodnje, vključno z zmanjšanjem določenih stroškov (najemnine sklada, povračilo trošarin, povečanje subvencioniranja zavarovanja kmetijskih pridelkov in živali, …)
  • Povečanje blagovnih rezerv
  • Interventni odkup
  • Pomoč pri izvozu
  • Okrepljene promocijske aktivnosti za slovensko hrano
  • Dogovor v agroživilski verigi za pogodbene količine in oblikovanje pogojev dobav vsaj do konca leta, da bo možno načrtovanje obsega, saj se ni več mogoče zanesti na tradicionalne trge
  • Posebna ponudba (akcije) v živilskih trgovinah za posamezne skupine artiklov
  • Podpora zmanjševanju obsega proizvodnje v panogah s presežki
  • Financiranje proizvodnje v panogah, kjer je potencial za rast

V Sloveniji vse več suš, potrebna bo prilagoditev kmetijstva

Vsekakor pa podnebne spremembe, ki kažejo na dvig povprečnih temperatur in s tem povezanih bolj suhih poletij, usmerjajo na pridelavo rastlin, ki so bolj odporne na sušo. Po eni so to različne sorte ali hibridi znotraj posameznih poljščin, po drugi pa so to poljščine ali krmne rastline, ki bolje prenašajo sušo (sirek, lucerna, sudanska trava.

Mladi v kmetijstvu – nova tržna niša?

»Na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije že dolgo časa opozarjamo, da če želimo imeti večjo samooskrbo, potem mora postati kmetijstvo bolj tržno privlačno. Da bodo predvsem mladi prepoznali kmetijstvo kot poslovno priložnost, ki bo lahko zagotovila obstoj in razvoj marsikateri družini ter ponudila nekaj delovnih mest,« so jasni. Kot dodajajo, pa je za to potrebno tudi povečati odkupne cene in bolje ovrednotiti kmetovo delo.  Manjši del k temu lahko prispevajo kmetje sami, za preostanek pa bi morali biti sprejeti ustrezne sistemski ukrepi.

“Če želimo imeti večjo samooskrbo, potem mora postati kmetijstvo bolj tržno privlačno. Da bodo predvsem mladi prepoznali kmetijstvo kot poslovno priložnost.”

Četudi se čez noč veliko mladih odloči za kmetovanje, bodisi na podedovani bodisi na kupljeni ali najeti zemlji, pa je seveda v prvi fazi problem v znanju. Potrebno je kar nekaj volje, da se lahko tisti, ki niso vešči dela z zemljo ali živino, naučijo kmetovati. Sploh takšni, ki si želijo industrijskega kmetovanja, za katerega so potrebni veliki in dragi stroji, precej delovnih rok in tako naprej. Seveda pa lahko slehernik danes že skorajda povsod dobi napotke za domačo pridelavo zelenjave, a treba je pohiteti, saj je sezona že pred vrati.

»Marsikje po Sloveniji so opuščene kmetije in z voljo, znanjem in izvirnimi idejami, prijemi, si je tako možno pridelati hrano ali celo ustvariti delovno mesto. Številni zgledi po Sloveniji to samo potrjujejo,« so prepričani pri KGZS.