DNEVNA: Kako rešiti več sto mačk, Mariborčanki to dobro uspeva

Mariborčanka Nadja Kananović, ki se je sicer pred devetimi leti preselila na obalo, je ena izmed tistih, zaradi katerih, preživijo mnoge muce, ki bi jih sicer čakal nesrečen konec. Mačke so ji bile, kot nam pove, dobesedno položene v zibelko. Odkar pomni, jih obožuje. »Nekoč se pri nas doma ni posvečalo dosti pozornosti veterinarski oskrbi, kot je to v navadi danes. Pred 20 leti je bila splošna mentaliteta glede odgovornega lastništva živali čisto drugačna. Ni se jih vozilo k veterinarju. Kastracija in sterilizacija sta bila čisto nepoznana pojma večini ljudi,« pove. Sama je skozi leta spoznala, da je treba postopati drugače in se začela izobraževati v tej smeri.

Prva muca, ki jo je sprejela, je imela neozdravljivega raka in tedaj se je odločila, da ostane pri njej dokler ne pride čas za slovo.

Sama je na področju reševanja živali aktivna že dolga leta: »Najbolj pa, odkar sodelujem z Obalnim društvom proti mučenju živali pod vodstvom moje vzornice Andreje Bogataj. Vsi člani društva smo prostovoljci in se s tem ukvarjamo v svojem “prostem” času, oziroma je to že dejansko naš način življenja.« Sodelovanje z društvom, ki je sicer eno izmed najstarejših društev v Sloveniji, registrirano že 50 let, se je pričelo spontano. Članica društva jo je tedaj prosila, ali lahko za kakšen teden namesti doma prostoživečo odraslo mucko. Potrebovala je bivanje na topem, da je prebolela pljučnico.

Tinka je bila ključna za začetek mojega rednega sodelovanja z društvom. Zato mi je še toliko bolj poseben spomin nanjo.

»Kasneje se je izkazalo, da ima ta muca neozdravljivega raka in sem se odločila, da ostane pri meni, dokler ne pride njen čas za slovo. Poimenovala sem jo Tinka. Tinka je bila ključna za začetek mojega rednega sodelovanja z društvom. Zato mi je še toliko bolj poseben spomin nanjo. Po njeni smrti sem najprej jemala v oskrbo v glavnem dudarčke – mačje mladičke, ki se hranijo po steklenički z nadomestno mlečno formulo in nato še druge, bolne mladičke,« opiše Nadja.

Njihovo društvo nima svojega zavetišča, zato imajo člani muce pri sebi doma. Vsi imajo prilagojene prostore. Na vprašanje, za koliko mačk trenutno skrbi, pa odgovori: »Iskreno lahko rečem, da sem pri številki 15 nehala sproti šteti. Doma imamo sedem lastniških mačk. Skupaj z »rešenčki« se število giblje v povprečju okoli 20, kadar ni gneče. V poletni sezoni, ko je zavrženih mladičev največ, je ta številka precej višja.« Veliko muc potrebnih pomoči je nameščenih pri ostalih prostovoljcih. V oskrbi imajo tudi rešene pse, a sama za njih ne skrbi, saj doma nima primernih pogojev.

Nadja sicer svoje »rešenčke« redno objavlja na družabnih omrežjih, prav tako terenske akcije, ki pa velikokrat niso enostavne. Z mucami je pogosto po veterinarskih klinikah, zato se pošalimo, da je najverjetneje tam že »domača«. »Lahko bi se tako reklo. Odkar so me na veterini prvič spustili na njihovo stranišče, sem se tam hitro udomačila. Kot društvo dobro sodelujemo z več veterinarskimi postajami. Kar nekaj zelo dobrih veterinarjev imamo na obali. Cenim jih predvsem zaradi tega, ker naše nujne primere sprejmejo takoj in obravnavajo strokovno in prioritetno, kot si te nikogaršnje mucke tudi zaslužijo.« Žal pa ima izkušnje tudi s takšnimi veterinarji, ki po njenih besedah, prostoživeče mačke obravnavajo kot drugorazredne paciente: »Kot da so manjvredne, ker niso v lasti ljudi z debelimi denarnicami.«

Čez leta je spoznala način dela različnih veterinarjev po Sloveniji. »V mojem primeru, ko imam opravka v glavnem z divjimi prostoživečimi mačkami in hudo bolnimi mladiči, pa osebno najbolj zaupam Dr. Maji Bogataj iz veterine Mačja Hiša v Kopru. Najbolj me je fascinirala s svojo trmo in vztrajnostjo pri zdravljenju mačk, od katerih bi nekateri drugi veterinarji že dvignili roke in obupali. Če je kak muc zelo kritičen, ga kar sama vzame k sebi domov v intenzivno nego. Malo je takšnih. Naučila me je ogromno stvari, ki jih moram obvladati ko imam v oskrbi hudo bolne, recimo kako lahko sama zdravim nekatera bolezenska stanja, pravilne pristope obvladovanja in obravnave divjih in agresivnih mačk, dobro poučila glede nege hudo bolnih in kužnih mačk, predvsem najšibkejših mladičev, ki večinoma pridejo k nam v zelo slabem stanju. Z vsemi zaposlenimi na tej veterini smo postali dobro utečena ekipa, kar je zelo pomembno za dobro in kvalitetno delovanje društva,« opisuje.

Velikokrat za stroške prostovoljci porabljajo svoj denar

Stroške v večji meri pokrivajo s pomočjo donacij. Ker pa to pogosto ni dovolj, za stroške porabijo veliko svojega denarja. »Vsi imamo službe, svoje stroške in družine. Zato je včasih kar težko zagotoviti dovolj financ za kvalitetno oskrbo mačk. Največji finančni strošek predstavljajo veterinarski računi. Vsako mačko takoj cepimo proti kužnim boleznim, dobi sredstva proti parazitom, pred oddajo jih kastriramo in steriliziramo. Ker je večina bolnih, so tukaj še stroški raznih terapij in operacij.«

»Tukaj ni prostora za očitke ljudem. Treba je pomagati, če se le da.«

Veliko denarja namenijo sterilizaciji in kastraciji prostoživečih mačk, ker samo tako lahko preprečujejo prekomerno razmnoževanje. Po posegu odrasle mačke spustijo nazaj na lokacijo, mladički in bolne mačke pa ostanejo v njihovi oskrbi. »Pogosto se na nas obrnejo ljudje, ki res nimajo denarja za svoje muce. Ko je potreba, uredimo tudi lastniške mačke. Večino donirane hrane nižje kvalitete namenimo za hranjenje prostoživečih muc. Na obali jih trenutno hranimo okoli 100, nekaj pa tudi za lastniške, saj se pogosto srečujemo s primeri, ko ljudje še zase nimajo, kaj šele za mucke. Tako da redno zalagamo kar nekaj ljudi s hrano. Žal vsem ne znese prehraniti vseh svojih mačk. Tukaj ni prostora za očitke ljudem. Treba je pomagati, če se le da.«

Večkrat dobim od mojih Štajercev kakšen paket mačje hrane po pošti, za kar sem zelo hvaležna. Dober občutek je, ko veš, da imaš veliko podporo iz svojega rojstnega kraja. Štajerci smo tako in tako legende. Tudi, če nimamo ogromno, damo. Ti naši »ludi« še vedno nekaj »porihtajo« za nahranit naše živalce.

Mačke k njim prihajajo večinoma zelo bolne. Nadja na tem mestu poudari, da se lahko hitro zgodi, da ena bolna okuži vse ostale. Zato je potrebna velika previdnost. Posledično je stroškov več, saj dajo razkužilom, pesku in podlagam, velik pomen. »Večkrat dobim od mojih Štajercev kakšen paket mačje hrane po pošti, za kar sem zelo hvaležna. Dober občutek je, ko veš, da imaš veliko podporo iz svojega rojstnega kraja. Štajerci smo tako in tako legende. Tudi, če nimamo ogromno, damo Ti naši »ludi« še vedno nekaj »porihtajo« za nahranit naše živalce,« z nasmehom na obrazu pove.

Kratkodlake tigraste in črne mačke se težje oddajo v posvojitev

Zanimalo nas je tudi, ali je težko iskati nove, primerne domove. »Glede posvojitev muck moram reči, da nam glede na visoko število sprejetih mačk gre kar dobro. K nam prihajajo posvojitelji iz vseh koncev Slovenije. Zelo pomembno je redno objavljanje našega dela na družabnih omrežjih, da ljudje spoznajo naše delo, da vidijo, kaj počnemo. Posledično nam veliko ljudi tudi zaupa.« Društva so po njenih besedah med seboj različna, vsi pa delujejo za isti cilj – reševanje problematike prostoživečih in zavrženih mačk. A vsa društva se srečujejo s primeri mačk, ki jih težje oddajo v posvojitev To so predvsem kratkodlake tigraste in črne mačke, ki so ljudem vizualno najmanj zanimive.

Ljudje se včasih naveličajo in mačko vrnejo nazaj

»Ko društva objavimo na primer belo ali sivo mucko, sploh če je dolgodlaka, se ljudje skoraj stepejo zanjo. Naenkrat so vsi največji ljubitelji muck in oh in sploh najboljši primerki idealnih posvojiteljev. Ti isti ljudje ‘navadne’ tigrice ne bi niti povohali, čeprav bi se mogoče karakterno boljše ujeli.« V teh primerih so še posebej previdni, ker je večinoma to zgolj trenutno navdušenje, dokler mačka ne odraste ali zboli. Včasih kakšno mucko celo dobijo nazaj. Vsem povedo, da mačko v primeru, če se življenjska situacija obrne tako, da mački več ne morejo nuditi dobrega doma, vzamejo nazaj: »Pogosto se ljudje enostavno naveličajo. Z vsakim posvojiteljem se najprej pogovorimo. Pa tudi vsaka mačka ni primerna za vsak dom.«

Anja Ivakič iz Mačje hiše nam je pojasnila, da je pri prostoživečih mačkah je najbolj pomembno, da se jih najprej veterinarsko uredi – sterilizira oz. kastrira, da se omeji širjenje mačje kolonije.

»Za pomoč naj se posameznik obrne na pristojno zavetišče ali lokalno društvo, ki pomaga mačkam. Pri iskanju pomoči za muce naj bo vztrajen. Ko so mačke sterilizirane oz. kastrirani, je pomembno, da jim zagotavljamo reden vir hrane, pozimi naj bo to hrana, ki ji nizke temperature ne pridejo do živega, vodo je potrebno večkrat menjati, da ne zmrzne.«

Ubožca smo danes rešili “zacementiranega” plašča dlake. Ubogo bitje, kako je moralo trpeti 🙁
Pod njim je dehidrirano…

Objavil/a Mačja hiša dne Četrtek, 12. november 2020

 

Če je možno, se mucam postavi tudi izolirane hiške. Poceni se jih lahko naredi iz stiropornih škatel, ali omogoči kakšno drugo zavetje pred mrazom in vlago – dostop v kletne prostore, na senik ipd.

Več informacij o prostoživečih mačkah in skrbi zanje najdete v tej knjižici, dostopni tudi na spletu TUKAJ.

Pogosto se najdejo ljudje, ki želijo mucko kot igračo za otroke

Barva mačke po njenem mnenju ne igra vloge. Bolj pomembno je, da mački glede na njene značajske lastnosti najdejo primeren dom: »Ne pa da ljudje izbirajo mačko, ki se jim barvno ujema z zavesami in preprogo. Ja, tudi takšne primere smo imeli.« Pogosto se najdejo tudi ljudje, ki želijo mucko kot igračo za otroke. Tudi tukaj je posebej previdna, vedno želi te otroke osebno spoznati. »Če presodim, da otroci nimajo občutka za ravnanje z živalmi in starši nimajo interesa, da jih podučijo o tem, jih zavrnem. Živali niso igrače in niso darila! Lepo je da otroci odraščajo z živalmi, ampak starši so tisti ki morajo biti odgovorni.«

»K našemu delu spada tudi soočanje s smrtjo«

Opazili smo, da se Nadja velikokrat sreča tudi s takšnimi primeri, ko so poškodbe prehude ali pa je bolezen napredovala. Vprašali smo jo, kako se sooča s tem. »Žal včasih ne moremo narediti čudeža, ne glede na ves trud. K našemu delu spada tudi soočanje s smrtjo. Še posebej hudo je pri mladičkih, ki so tako občutljivi, da se jim lahko v samo nekaj urah stanje poslabša tako drastično, da ni več rešitve.«

Rabila sem nekaj dni, da se sestavim, ker me je smrt tako nedolžnega bitja prizadela, kot da mi je umrl družinski član.

Prvič, ko je peljala mladička na evtanazijo, se je v solzah sesula po tleh takoj, ko je prišla iz ambulante. »Rabila sem nekaj dni, da se sestavim, ker me je smrt tako nedolžnega bitja prizadela, kot da mi je umrl družinski član. Po tem sem se še večkrat soočila z evtanazijami, kjer sem vsakič žalostna. Je pa res, da sem se nekako navadila na to. Težko je razložiti, a sčasoma človek to nekako sprejme. To ne pomeni, da ni težko, vedno je, samo lažje sprejemaš to kot del naše poti.«

Pomembno je, da umirajoče bitje ni samo

Na tem mestu poudari, da je pomembno, da umirajoče bitje ni samo. Vedno je zraven ob evtanazijah, kar vsaka žival takrat potrebuje prisotnost človeka. »Težko je. Vedno jočemo Vsaka smrt nas osebno prizadene. In občutek krivde. Ko se sprašujemo, če smo res naredili vse, da bi mucko rešili. Seveda smo čustveni ob tem, saj brez čustev ne moreš opravljati tega poslanstva,« pove in doda, da si takrat reče, da mora nazaj domov, kjer jo čakajo mucki, ki pa še imajo možnost preživetja in se jim mora posvetiti.

»Ob podpori drugih članov društva sem se naučila preklopiti iz žalosti v efektivno delo za še žive muce. Najbolj so se me ob smrti enega mladička dotaknile besede vodje Zavoda Mačja Hiša. Da glede na to, v kakšnem stanju prihajajo mucke k nam, imamo zelo visok procent preživelih in da nam gre zelo dobro kljub vsemu,« pove.

Zavetišča pokajo po šivih

Nadja ob koncu pove, da je mačk preveč. Domov zanje pa žal premalo: »Edina rešitev je, da ljudje poskrbijo za sterilizacijo in kastracijo svojih mačk. Samo tako lahko zmanjšamo njihovo število, ker društva in zavetišča pokamo po šivih. Nekateri ljudje še vedno mislijo, da mora imeti mačka vsaj enkrat mladiče, ne pomislijo pa na to, kako samica med gonitvijo trpi, medtem ko jo naskoči več samcev zaporedoma. Sliši se kruto, a realnost je takšna in res je kruta. Mačke se ne parijo iz užitka, ampak zaradi nagona. Ne uživajo v tem, sploh pa ne, ko samicam po kotitvi odvzamejo mladiče, jih zavržejo, mama mačka pa praviloma vedno dobi mastitis in trpi hude bolečine. Vsaka ženska ki je po porodu dobila mastitis lahko primerja to bolečino.«

»Mačke trpijo in to malokdo vidi in razume«

Poudarja, da tudi mačke trpijo in to malokdo vidi in razume. »Pomembno je ozaveščanje ljudi o tej problematiki, pomagati, če je potrebno in predvsem to, da se ljudje ne obrnejo stran, ko vidijo bolno ali zapuščeno žival. Večina si reče, da bo že kdo drug pomagal. Včasih pa je ta človek edini, ki je videl žival.«

Pomagate lahko tudi vi

Če želite pomagate tudi vi lahko pošljete SMS donacijo v vrednosti 5 evrov s ključno besedo ZIVALI5 na 1919. Denar lahko nakažete na:

Obalno društvo proti mučenju živali
Benčičeva 2c, 600p Koper
Sberbank Koper
SI 56 3000 0000 4486 674

Pomagate lahko tudi z nakupom hrane in peska za mucke. »Hvaležni smo za vsako še najmanjšo donacijo. Ena konzerva bo nasitila vsaj eno mucko za en dan, pa čeprav jih hranimo veliko. Težki časi so zaradi covid situacije, ogromno ljudi niti zase nima denarja, posledično je tudi donacij manj. Mi pa še vedno vsak dan sprejemamo nove in nove mucke v oskrbo, stroški se kopičijo in včasih se sprašujemo s čim bomo preskrbeli vse te mucke. Zato pozivam vse dobre ljudi, ki bi nam želeli pomagati na kakršen koli način, da to storijo in nam skupaj pomagajo pisati zgodbe s srečnim koncem,« zaključi Nadja.