Danes praznujemo Marijino vnebovzetje ali veliki šmaren, ki je od leta 1992 tudi dela prost dan. Gre za največji cerkveni Marijin praznik, za katerega so značilna množična romanja v Marijina svetišča po vsej Sloveniji, kjer potekajo procesije in slovesna bogoslužja. Mariji je sicer pri nas posvečenih veliko župnijskih, podružničnih, zlasti pa božjepotnih cerkva in kapelic, zato je Marijino vnebovzetje v verskem izročilu globoko zakoreninjeno. Slovensko Marijino narodno svetišče je Bazilika Marije Pomagaj na Brezjah, ki je obenem škofijsko svetišče nadškofije Ljubljana. Na Brezjah so v prvem letu samostojnosti države, leta 1992, slovenski narod posvetili Mariji.

O tem, kako Slovenci doživljamo današnji praznik, o posledicah, ki jih je na versko življenje pustila epidemija covid-19 ter ali na odnos ljudi do Cerkve vpliva tudi nazorska usmeritev vlade, ki je na oblasti, smo govorili z dr. Ivanom Štuhecem, enim najbolj znanih teologov pri nas, sicer rektorjem vikariata Zavoda Antona Martina Slomška.

FOTO: Svetišče Brezje (FB)

Vsaj na zunaj se zdi, da današnji praznik izgublja na pomenu oziroma da se marsikdo več ne zaveda njegove prave sporočilnosti. Kaj menite vi?

V sekularizirani in potrošniški družbi vsi cerkveni in krščanski prazniki izgubljajo svoje bistvo. To velja za božič, veliko noč in tudi Marijino vnebovzetje ni izjema. Ima pa zadnji praznik eno prednost in srečo. Z njim niso povezane praktično nobene folklorne in etno zgodbe. Na Marijin praznik se roma k Marijinim svetiščem. Romanje ali potovanje na te kraje ni povezano s kakšnim posebnim veseljačenjem, pojedinami in popivanjem. Kdor danes roma k Marijinim svetiščem, roma zaradi praznika in verske motivacije. Da pa mnogi izkoristijo to kot dela prost dan in počnejo vse drugo, nič verskega, pa je seveda odvisno od vsesplošne klime, ki veri ni naklonjena.

Lahko rečemo, da ima starejša generacija do verskih praznikov pristnejši odnos kot mlajša?

To bi težko rekel. Starejša generacija ima pogosto tudi zgolj tradicionalen odnos, mlajša pa se mora za to, da praznuje Marijin praznik, bolj zavestno odločiti. Pristnost je lahko pri enih in drugih in obratno, pri nobenih.

Se vam zdi, da bi lahko tudi Cerkev naredila še kaj več, da takšne in podobne praznike bolj približa ljudem, zlasti mlajšim?

Vedno bi v Cerkvi lahko naredili več, o tem ni dvoma. Vendar danes ni Cerkev tista in tudi družina ne, ki oblikuje javno mnenje. To se oblikuje preko vseh vrst medijev. Mediji ustvarjajo sodobne kultne osebnosti, med katerimi pa Marije zagotovo ni.

V preteklih dveh letih so na obisk Marijinih svetišč vplivale covidne razmere. Kakšna, če sploh, je “dolgoročna škoda”, ki jo jo covid-19 prinesel Cerkvi v smislu obiskovanja bogoslužij, romanj, …?

Covid je vsekakor povzročil določen strah, predvsem pri starejših ljudeh, pred tesnejšimi stiki z drugimi ljudmi. Hkrati je tudi covid preko družbenih omrežij prinesel bogoslužje v domačo hišo, na ekran in na računalnik. Ta nadomestna rešitev je za mnoge postala stalna rešitev. V tem je problem. Obhajanje evharistije, maše, zadnje večerje mora biti v živo, če je to le mogoče. Samo živo občestvo lahko tudi posreduje vero naprej. On line občestva so zanimiva varianta za skupno molitev, v tem ne vidim velikega problema.

Obhajanje evharistije, maše, zadnje večerje mora biti v živo, če je to le mogoče.

Ko pa gre za nedeljsko obhajanje evharistije ali na praznike, kot je 15. avgust, pa je živa prisotnost pomembna. Jezus se nam daje v telesni podobi, mi pa bi se naj zadovoljili z on line prisotnostjo, to ne gre. To lahko vodi v popolnoma zgrešeno podobo o krščanskem Bogu, ki je učlovečeni Bog – Jezus Kristus!

Ali lahko tudi nazorska usmeritev vlade (sedaj levo-, prej desnosredinska) vpliva na odnos ljudi do Cerkve oziroma praznikov?

Vsak oblast lahko vpliva na to, kaj se v javnem mnenju misli, piše in govori o veri, Cerkvi, krščanstvu in Bogu. Že sama udeležba politikov na pomembnih verskih in drugih dogodkih, kot je romanje k Marijinim svetiščem, pove nekaj o njihovi kulturi in o njihovem odnosu do verske dimenzije. Mislim pa, da to za ljudi ni odločilno, za vero v Boga pa tudi ne usodno.