Slovenija se je s krizo, ki jo je prinesla pandemija, začela spopadati podobno kot druge evropske države, naše ravnanje v nadaljevanju pa je bilo manj spretno. Zastavlja se vprašanje, ali bi se tako obnašali tudi, če bi bili direktorji velikega podjetja, se sprašuje prof. dr. Rasto Ovin, ekonomist, dolga leta redni profesor za področje ekonomske teorije in ekonomske politike na Ekonomsko poslovni fakulteti Univerze v Mariboru, kjer je bil med leti 2003 in 2007 tudi dekan, od leta 2014 pa je dekan DOBA Fakultete, kjer je nosilec predmetov s področja makroekonomije.

Kako ocenjujete trenutno gospodarsko situacijo v Sloveniji?

V prvem obdobju, do tretjega vala epidemije, to je nekje od novega leta, se Slovenija praktično ni razlikovala od drugih držav. Vse vlade so v strahu pred epidemijo hitro odprle blagajne, pri čemer je med ekonomisti močno završalo in pojavile so se dokaj neugodne ocene za prihodnost. Številni, tudi zelo ugledni ekonomisti, so zdaj priznali, da so se zmotili, saj so za leto 2020 napovedali velik upad bruto domačega proizvoda, kar pa se ni zgodilo. Prvo popravljanje napovedi je bilo lani poleti, ko so napovedovalci videli, da ni tako hudo, drugo pa na začetku pomladi letos. Popravljanja so šla zmeraj navzgor, čeprav je kriza, ki jo je povzročil covid, velikanska. Tako je bil Mednarodni denarni sklad prvi, ki je ocenil, da je v tej epidemiji prišlo do večje izgube bruto domačega proizvoda kot v veliki krizi leta 1929. Je pa res, da so napovedovalci premalo upoštevali, da ekonomija niso samo vladini ukrepi, finančni trgi in poročila podjetij, ki so v teh časih, ko jim gre za nohte, lahko bolj kritična od dejanskega stanja, ampak je pri tem pomembno tudi ravnanje ljudi. Ljudje, pa seveda tudi podjetja, so znali bolje poskrbeti zase, kot je pričakovala država in strokovna javnost.

Številni, tudi zelo ugledni ekonomisti, so zdaj priznali, da so se zmotili, saj so za leto 2020 napovedali velik upad bruto domačega proizvoda, kar pa se ni zgodilo. Prvo popravljanje napovedi je bilo lani poleti, ko so napovedovalci videli, da ni tako hudo, drugo pa na začetku pomladi letos.

Vzemimo za primer turizem. Ta je doživel velik padec, zdaj ko pa ta dejavnost počasi okreva, pa v tej panogi ni več toliko ljudi kot pred krizo. Najboljši kuharji, hotelirji, … niso ždeli doma, ampak so poskrbeli zase in se zaposlitveno preselili nekam drugam. To skupino ljudi so podcenjevali tudi naši ekonomisti, ki so bili prepričani, da bodo zaposleni, tako kot se je to dogajalo v 70-ih in 80-ih letih, zgolj koristili državno pomoč in ostali pasivni. Danes pa imamo, hvala bogu, tržno gospodarstvo in odprti trg, ki pomeni priložnost. Ne govorim samo o trgovini na drobno, ki je v teh časih zelo dobičkonosna, ampak tudi o vrsto drugih dejavnostih (digitalizacija, tehnologija, …) pri katerih odprti trg deluje. Za najboljše je tam zmeraj prostor. Drugi, ki pa so manj prilagojeni za spremembe, pa so praviloma ostali doma in zanje mora poskrbeti država.

Vzemimo za primer turizem. Ta je doživel velik padec, zdaj ko pa ta dejavnost počasi okreva, pa v tej panogi ni več toliko ljudi kot pred krizo. Najboljši kuharji, hotelirji, … niso ždeli doma, ampak so poskrbeli zase in se zaposlitveno preselili nekam drugam. To skupino ljudi so podcenjevali tudi naši ekonomisti, ki so bili prepričani, da bodo zaposleni, tako kot se je to dogajalo v 70-ih in 80-ih letih, zgolj koristili državno pomoč in ostali pasivni.

Kot naslednji primer lahko izpostavimo avtomobilsko industrijo, kjer so razmere katastrofalne. Na takšno stanje smo ekonomisti opozarjali že v času Donalda Trumpa, ki se je odločil za gospodarsko vojno, ni pa bil politično dovolj zrel, da bi vedel, da je takšni vojni doslej velikokrat sledila tudi prava. Sicer pa to velja za vse, ki gojijo tako imenovani sovražni govor v politiki. Osebno politično nisem opredeljen, menim, da vsi delajo napake. Morda so prejšnji delali še večje, da so potem lahko prišli sedanji. Morali bi vedeti, da bosta Trumpova aktivnost in zatem še covid zmanjšala naš ekonomski prostor in da bo prišlo do neke vrste regionalizacije v smislu Evrope. S tem pa so evropski dobavitelji postali pomembnejši. Podjetja, tudi tista v avtomobilski industriji, so se prilagodila trenutnim »trendom« in so, tista, ki so lahko sledila zeleni tehnologiji, utrpela manjši upad proizvodnje. Del te industrije se je torej hitro prilagodil novim razmeram.

Kdaj je bilo potrebno naslednje »popravljanje« gospodarskih napovedi?

Drugič so napovedovalci v svojih napovedih zgrešili okoli novega leta in so nato morali napovedi gospodarske aktivnosti znova popravljati navzgor. Čeprav na dolgoročne učinke še čakamo: Lahko bi dejali, da so se glede krokodiljega gobca zmotili, glede repa pa še ne vemo. Če vzamemo za primer cev, v kateri npr. teče neka masa, je Covid-19 povzročil, da je v enem obdobju manj te mase oziroma se po njenem delu pomika zdaj zrak. Ko se bodo iztekle državne pomoči (nekateri jih bodo deloma morali tudi vračati), bo iz te cevi puhnil ta zrak in ne masa, ki jo želimo transportirati.

V Sloveniji nimamo velikega gospodarstva, niso možni ukrepi, kot denimo v Aziji, z disciplino glede mask in cepljenja se doslej ne moremo ravno pohvaliti in če dodamo še kakšno napako vlade, ne moremo biti presenečeni, da se po številnih kazalcih primerjalno nismo dobro odrezali.

Ker pa je bilo na strani držav, predvsem pa podjetij, narejenih toliko ukrepov, kar so sicer vsi po vrsti podcenjevali, na našem inštitutu sicer ne, se pričakovanja za naprej kar naprej popravljajo. Nekatera velika gospodarstva so sicer čutila močen udarec, ampak so se hitro prilagodila. Razlogi za to so bodisi njihova gospodarska moč, odločnost vlad ali pa te, kot na primer na Kitajskem, lahko posežejo po hitrih in ostrejših ukrepih – kar se tiče mask, cepljenja in discipline sploh. V Sloveniji nimamo velikega gospodarstva, niso možni ukrepi, kot denimo v Aziji, z disciplino glede mask in cepljenja se doslej ne moremo ravno pohvaliti in če dodamo še kakšno napako vlade, ne moremo biti presenečeni, da se po številnih kazalcih primerjalno nismo dobro odrezali.

Kakšne so napovedi za leti 2021 in 2022?

Pri napovedih za leti 2021 in 2022, ko bi, če ponazorim s prejšnjim primerom, lahko ta zračna luknja izbruhnila iz cevovoda, je Slovenija primerjalno v slabšem položaju. Ko se bodo ob vseh minusih, ki smo si jih nabrali, ukinile državne pomoči, se bo pokazalo, kaj je v času te krize kdo delal. Običajno je prednost majhnih držav, da se lažje uskladijo glede strategije in lahko na pomembnih področjih delujejo bolj korporativno. Vrhunski politik bi se moral zavedati, da je kot predsednik vlade, ko prestopi državno mejo, hkrati tudi zunanji, gospodarski in še kakšen minister. Ko je v tujini zunanji minister, je za majhno državo pomembno, da se hkrati obnaša kot gospodarski minister in obratno. V korporativnem smislu hkrati predstavljajo tudi blagovno znamko svoje države, kar se še kako pozna na konkurenčnosti. V Sloveniji pa je več kot očitno, da smo preveč tega časa namenili za izločevanje, prepire, nasprotovanja, …

Vrhunski politik bi se moral zavedati, da je kot predsednik vlade, ko prestopi državno mejo, hkrati tudi zunanji, gospodarski in še kakšen minister.

Za majhne države je pomembno, da gredo v korak z glavnim tokom. Pa kaj potem, če nismo popolnoma zadovoljni s smerjo, v katero trenutno gresta ZDA in Evropska unija! Mi smo, da ponazorim, majhen listek, ki plava v tem toku, in nimamo izbire, da bi pristali na enem ali drugem bregu, kadar se nam to zahoče. Si predstavljate podjetje, v katerem bi direktor javno govoril: »Moj kadrovski je nesposoben, tiste v servisni dejavnosti bo potrebno zamenjati, …« Vsaka vlada ima svetovalce, gotovo jih ima tudi ta, vprašanje pa je, če jih poslušajo oziroma, če imajo ti svetovalci ustrezno znanje. Napačno je gledanje, da smo mi dovolj in velika pomembna država, da bomo delali tisto, kar nam trenutno pade na pamet, da nas bodo morali veliki v vsem upoštevati. Glede na velikost našega bruto domačega proizvoda že v EU nismo več statistična napaka.

Iz tega potem izhajajo za leti 2021/2022 slabša pričakovanja za Slovenijo, ko naj bi rast našega bruto domačega proizvoda po nekaterih predvidevanjih zaostajala za vsemi razen za Nemčijo.

Vsak od nas, kogarkoli že zastopa – podjetje, organizacijo, ministrstvo ali celo državo, mora biti zunaj meja manager. Mora imeti in izražati zaupanje do svojih sodelavcev, saj nas partnerji še kako sodijo prav po tem. Torej je treba glede Slovenije kot majhne države v tujini ravnati kot s korporacijo. Mi nimamo možnosti vseh struktur kadrovsko zapolniti, kot lahko to stori npr. Nemčija. Če imamo mi izbor med dvema osebama, ki bi lahko bila najboljša zunanja ministra, ima Nemčija ta izbor 40-krat večji. Iz tega potem izhajajo za leti 2021/2022 slabša pričakovanja za Slovenijo, ko naj bi rast našega bruto domačega proizvoda po nekaterih predvidevanjih zaostajala za vsemi razen za Nemčijo. Ta pa je velika, močna in ta pričakovan zastoj v gospodarski rasti se v njenem sistemu absorbira popolnoma drugače. Sicer pa imajo boljše napovedi od nas države Evropske unije oziroma evro območja in tudi višegrajske države.

Sam sem proti temu, da se linearno kritizira politike, še posebej pa vodje držav. Vedeti moramo namreč, da imamo demokracijo in da so lahko imeli pogledi, kot jih je recimo imel Trump, zadostno podporo na političnem trgu.

To, da ta čas slabše izkoriščamo kot drugi, je v bistvu nenavadno. Majhna država bi morala biti bolj fleksibilna, morala bi imeti skupno strategijo, pa je nima. Tukaj govoriti za ali proti eni ali drugi politični opciji je vse prej kot produktivno. Poglejmo, kdaj se je prejšnji predsednik vlade odločil, da bo odstopil. Imel je veliko smolo, da se je potem takoj začela pandemija. Sam sem proti temu, da se linearno kritizira politike, še posebej pa vodje držav. Vedeti moramo namreč, da imamo demokracijo in da so lahko imeli pogledi, kot jih je recimo imel Trump, zadostno podporo na političnem trgu. Zakaj pa je ta podpora, pa naj se vprašajo tiste stranke, ki so imele prej oblast. Kaj so pa one delale z volivci, da so ti dejali, mi pa tega tako imenovanega establishmenta ne bomo več podpirali in bomo dali priložnost našemu kandidatu, ki »pove tako, kot je«. To pa za ostale pomeni tudi srečanje s politiko sovražnega govora in alternativnih dejstev. Tudi pri nas se ve, in to je popolnoma legitimno in legalno, katera stranka ima tradicionalno največ pristašev, ki zaupajo v svoje vodstvo. Enako priložnost imajo tudi drugi. Celoten političen spekter je dodobra udeležen pri korupciji, prav tako so vse vlade pri nas na vse možne položaje pridno postavljale svoje ljudi. V šali rad povem, da ima vsaka naslednja vlada večji talent, kje in koliko ljudi bo zamenjala. Ta vlada dela isto kot prejšnje.

Zakaj pa se pri tej vladi toliko bolj oglašajo njeni nasprotniki in opozarjajo na njena ravnanja?

Slovenija je bila nekoč najbolj razvita socialistična država na vsem svetu. Osebno sem bil pristaš hitrejše tranzicije in sprememb zakonov. Veliko mojih kolegov pa je dejalo, da se zmagovalnega konja ne menjava, saj nam gre tako ali tako dobro. Govorim o sistemskih spremembah. Čehi so imeli lustracijo in nekateri pravijo, da jim je to zelo pomagalo. Dejstvo pa je, da smo potrebovali veliko časa, preden je prišlo do sistemskih sprememb. Kar so spregledali številni moji kolegi je to, da so medtem podjetja in prebivalstvo vlagali v obstoječ sistem – torej v sistem nejasnih pravil, sodne neučinkovitosti itd. Tak sistem je danes še zmeraj tukaj in se ga brez neke res reformske vlade (doslej je nismo imeli) še dolgo ne bomo znebili, ali pa bo popustil šele pod pritiski Unije ali volilnega telesa, ki bo spoznalo, da dosedanji stili politike vodijo v zaostajanje življenjske ravni.

Kar so spregledali številni moji kolegi je to, da so medtem podjetja in prebivalstvo vlagali v obstoječ sistem – torej v sistem nejasnih pravil, sodne neučinkovitosti itd. Tak sistem je danes še zmeraj tukaj in se ga brez neke res reformske vlade (doslej je nismo imeli) še dolgo ne bomo znebili, ali pa bo popustil šele pod pritiski Unije ali volilnega telesa, ki bo spoznalo, da dosedanji stili politike vodijo v zaostajanje življenjske ravni.

V bistvu je bila pozornost do »družbenega miru« alibi za odsotnost politične volje za spremembe. S tem so začeli že pri zakonu o privatizaciji, ko so trdili, da mora ta potekati zelo počasi. Posledica tega je, da smo morali ali moramo zdaj poceni prodajati naša podjetja in banke. Ob tem, da so nam te banke pustile še velikansko luknjo v proračunu. Koliko milijard smo dali za to, da smo sanirali nekaj, kar zdaj praktično ni več naše. Na Češkem pa so denimo banke restrukturirali, čemu so se nekateri moji kolegi posmehovali, in jih potem prodali tujcem. In te banke so, tudi v času krize, nudile servis podjetjem in prebivalstvu. Naše banke so pri tem zaostajale, poleg tega smo jih morali podpirati, na koncu pa še ceneje prodati. Že 30 let govorim, da tako imenovano »čuvanje delovnih mest« ni smiselno. Če bi to počeli ves čas, bi danes imeli kurjače na lokomotivah, kočijaže, telefonistke, izvoščke, strojepiske in podobno. Ljudem je potrebno omogočati in jih ves čas spodbujati, da se prilagajajo spremembam, ki so nujne.

Je torej vsake toliko časa potrebna desna vlada, da naredi ta preskok?

Ne bi rekel desna, raje bi to imenoval konservativna vlada. Mi konservativne strani v političnem spektru pravzaprav nimamo. Tudi Janševa vlada je v svojem mandatu 2004 – 2008 želela delovati v smislu konservativne vlade, a je predvsem govorila o stvareh, kot so enotna davčna stopnja in socialna kapica ali privatizacija bank, na koncu pa ni uspela v ničemer od tega. Ko si namreč na oblasti, pa čeprav te imajo za desnega, vendarle vidiš posledice svojega ukrepanja za svojo izvolitev na prihodnjih volitvah. In če ljudje in podjetja zavračajo četudi smiselne spremembe in nimaš podpore pri izobražencih in v stroki, boš takšno stanje, če hočeš biti ponovno izvoljen, le ohranjal. Mi torej konservativne vlade še nismo imeli. Poglejte, kdaj smo začeli privatizirati naše banke oziroma jih odklapljati od financiranja s pomočjo prebivalstva in na hrbtu naše prihodnosti.

Ko si namreč na oblasti, pa čeprav te imajo za desnega, vendarle vidiš posledice svojega ukrepanja za svojo izvolitev na prihodnjih volitvah. In če ljudje in podjetja zavračajo četudi smiselne spremembe in nimaš podpore pri izobražencih in v stroki, boš takšno stanje, če hočeš biti ponovno izvoljen, le ohranjal.

Bančništvo nekoč je pomenilo le to, da se je pritegovalo vloge, nato pa se je ta denar posojalo in se je živelo od obresti. Dejansko pa se je od takrat bančništvo spremenilo že do neprepoznavnosti – predvsem pa tukaj muzika igra v angleško govorečih državah in mogoče še v Frankfurtu. Nekoč sem nekega slovenskega predsednika uprave vprašal, koliko mladih ambicioznih ljudi ima zunaj Slovenije na tujih uveljavljenih bankah, pa mi je odgovoril nobenega. To je pomenilo, da se je mladi kader učil od starega, ki pozna le prejšnji sistem. Generaciji okoli 40 let je prevečkrat pomembna kakovost življenja, ki je narava pri nas res ponuja obilno. To je lepo, a kje so tisti, ki nameravajo resno delati kariero v bančništvu? Oboje pač ne gre. Potem pa pridejo tujci, ki se dogovarjajo za prodajo neke banke, pri tem še najamejo specializirano agencijo, in pojavi se vprašanje, kdo se bo z njimi pogajal o dostojnih pogojih. Nihče nima tega znanja.

Kakšne so napovedi za proračunski leti 2021 in 2022?

V tem kontekstu lahko omenim kritike fiskalnega sveta, ki pravi, da sta naša proračuna za prihodnji dve leti bistveno preveč optimistična. Predvidevata premajhne izdatke in tudi sam menim, da bo, ko se bo iz te prej omenjene cevi pojavil zrak, torej primanjkljaj, potrebno še nadaljevati s financiranjem. Tega proračuna ne predvidevata, predvidevata pa veliko sredstev iz evropskih skladov, zlasti sklada za okrevanje, pri čemer pa smo slabše pripravljeni od drugih. Moramo se dogovoriti za določne projekte in investicije, kar pa je težko, saj želi po eni strani vodilna politika spremeniti vse tisto, kar so prejšnji naredili. Tukaj pa so še vrste organov in nevladnih organizacij, ki ovirajo večje projekte.

V tem kontekstu lahko omenim kritike fiskalnega sveta, ki pravi, da sta naša proračuna za prihodnji dve leti bistveno preveč optimistična. Predvidevata premajhne izdatke in tudi sam menim, da bo, ko se bo iz te prej omenjene cevi pojavil zrak, torej primanjkljaj, potrebno še nadaljevati s financiranjem.

Pri vladnih organih neredko srečamo zavlačevanje – ne verjamem, da je to zaradi nedela ali zaradi nesposobnosti. Sistem odločanja je tako zapleten in s toliko premikajočimi se nadzornimi točkami, da so uradniki brez zanesljive podpore za svoje odločitve in se zaradi svoje varnosti raje ne odločijo za potrditev neke vloge in čakajo, kdaj jih bo lahko sprejel celoten sistem nadzora. Glede na našo velikost je bolje, da preverjamo svoje ravnanje z merili, ki so podobna tistim v korporacijah. Na političnem trgu pa se bo pritisk na odgovornejšo politiko pokazal takrat, ko bodo ljudje začeli brati tudi tuje časopise, spremljati tuje televizije, ne pa predvsem domače resničnostne showe, v katerih se pojavljajo posamezniki, ki v življenju niso naredili nič. Če bomo gradili na tem, potem se nam nič dobrega ne piše.

Ni res, da nam bodo tujci to pobrali, sami jim bomo dali. Je pa to očitno edini način, da se določene kapacitete ohranijo.

Da bomo sploh preživeli, bo nato odvisno od tega, kako naklonjeni nam bodo tisti, ki bodo pokupili naša podjetja, banke, … kar se sedaj masovno dogaja. Potem pa beremo o tem, koliko »uspešnih« prodaj domačih družinskih podjetij je bilo opravljenih s tujci. Vzemimo za primer skupino ljudi ali družino v Sloveniji, ki je neko podjetje popeljala do milijonskih vrednosti. V časopisju nato beremo zgodbo, kako je bilo takšno podjetje uspešno, za veliko vrednost, prodano tujemu kupcu. Kaj pa njihovi otroci? Najprej pomislimo na njih, čeprav gre tudi za vprašanje, koliko in kakšnih mladih kadrov so vzgojili starejši voditelji v podjetju. Kaj počnejo? Vozijo se s ferrariji in jahtami, se fotografirajo na Maldivih, … In potem tisti, ki so opravili ogromno delo in nas postavili na svetovni zemljevid, tudi na področju tehnologij, nimajo pravih naslednikov in to prodajo, kar je zanje očitno najbolj varno. Ni res, da nam bodo tujci to pobrali, sami jim bomo dali. Je pa to očitno edini način, da se določene kapacitete ohranijo. Kaj pa tujci radi naredijo? Pograbijo naš trg in tehnologijo, potem pa kaj hitro vidijo naše »posebnosti« glede kolektivnih pogodb in drugih varovalk ter znanje in vredne stvari odpeljejo ven, ljudi pa zapustijo sociali.

Kako bi torej moral ravnati predsednik vlade?

Majhnost države je lahko velika prednost, če pa z njo ne gospodariš dobro, če jo preslabo razumeš korporacijsko, pa lahko prinaša težave. Posledično si odvisen od drugih, ki pa imajo dobre kadre. Zdaj vsi govorijo o prodaji NKBM. Že pred leti smo vedeli, da jo bo ameriški sklad Apollo, ki jo je kupil, okrepil in povečal, kar se je s pripojitvijo Abanke tudi zgodilo. Na tak način ji je močno povečal vrednost, zdaj pa jo prodaja. S tem, da smo v banko prebivalci kot prelisičeni kupci delnic in kot davkoplačevalci vložili ogromno denarja. Med drugim sem tudi sam kot član Univerze v Mariboru kupil njihove delnice, ne iz špekulativnih razlogov, pač pa, da bi ji pomagal pri lokalni podpori, na koncu pa smo vsi izpadli bedaki.

Potrebno je, če prav razumem, razlikovati med makroekonomijo in ekonomsko politiko?

Naša glavna težava je, da se, čeprav smo majhna država, ne znamo dogovoriti za pot, ki bi bila najboljša za vse. Ni potrebno, da se imamo ne vem kako radi in da smo prijatelji, moramo pa se tako organizirati, da bomo šli skozi te viharne čase skupaj na rešilnem čolnu. Tu pač ni prostora za tiste, ki zato, da bi škodili drugim, ki jih ne marajo, odgrnejo plahto, da jih morje namaka ali celo dajo pesek v motor na tisti strani, kjer niso njihovi goreči podporniki. Veliko čezoceanko bo vihar sicer malo zazibal, naš mali čolniček pa bo premetavalo ali ga celo prevrnilo. Če že tisti, ki imajo odgovornost v državi, tega ne vidijo, se sprašujem, kje so njihovi svetovalci. Makroekonomije so polni učbeniki in na tem področju imamo sijajne ekonomiste, ekonomska politika je pa umetnost možnega in tukaj ne vem, če se lahko pohvalimo s čem. Glede odnosa med strokovnjaki in politiko se mi zdi učinkovita ponazoritev razmer v Formuli 1. Inženirji v garaži vedo o avtu čisto vse, o tem, kako bo pa avtomobil uspel preživeti v konkurenci, od česar je odvisno tudi financiranje moštva, pa je odvisno od tistega, ki sedi v avtu. Ta mora imeti podporo inženirjev, hkrati pa sem mora sam hitro odločati v korist svojega tima. Ne sme pa reči, jaz inženirjev, ki nameščajo gume, ne maram, pa bom zdaj zanalašč nekajkrat odrsal v ovinku, da mi bodo gume prej popustile in oni bodo izgubili službo.

Svetovalci – makroekonomisti so v redu, kje pa je kdo, ki bi vodilne v državi prepričal, da se ne moremo obnašati tako, kot to počnejo velike države, da se ne moremo in ne smemo posluževati nekih robinhoodovskih delitev dohodka vsevprek.

Svetovalci – makroekonomisti so v redu, kje pa je kdo, ki bi vodilne v državi prepričal, da se ne moremo obnašati tako, kot to počnejo velike države, da se ne moremo in ne smemo posluževati nekih robinhoodovskih delitev dohodka vsevprek. Pač pa je potrebno ljudi, ki so odgovorni za stanje v državi, ki imajo za to politični mandat, usmerjati tako, da bodo to premostili. In na tem področju manjka cel kup nekih navodil. Nekdo, ki se spozna na poslovni svet, bi moral reči: »Ti kot predsednik vlade, države moraš biti hkrati na nek način tudi poslovnež. Znamka Slovenije se izboljšuje na ta in ta način, slabša pa se na ta in ta način.« Da pa bi bila jeza do nasprotnika tako velika, da bi kdo vzel za talca celo državo?! Upam, da nihče tako ne razmišlja.

Znamka Slovenije namreč ni kar nekaj, pač pa določa sprejemljivost, zaupanje in cenovne pogoje, ki jih lahko v tujini doseže vsako še tako majhno podjetje.

Znamka Slovenije namreč ni kar nekaj, pač pa določa sprejemljivost, zaupanje in cenovne pogoje, ki jih lahko v tujini doseže vsako še tako majhno podjetje. Pred dnevi sem se pogovarjal z gospo, ki se ukvarja z evropskimi projekti. Mednarodni tim je pripravil projekt, ki je v prvi fazi dobil dobre ocene, ko pa ga je bilo treba prijaviti, so se tuji partnerji odločili, da bodo imeli boljše možnosti, če med sabo ne bodo imeli slovenskega partnerja. Svojo odločitev so pojasnjevali nekako tako, da zanje politični odnos med Slovenijo in Evropsko unijo deluje nestabilno in da se počutijo močnejši, če Slovenije ni zraven. Ni pomembno ali poznajo vse podrobnosti in argumente, očitno so bile le novice, v katerih se pojavljamo, dovolj, da so ravnali, kot so. Tako, da bi bilo pošteno, da se vsak politik vpraša, koliko prispeva k izgradnji medsebojnega zaupanja.