Kadar omenimo besedo lov, nas velika večina najprej pomisli na lovca, puško, lovsko opremo, skratka na “moško zadevo”. Po zadnjih podatkih imamo v Sloveniji nekaj več kot 20 tisoč 300 pripadnikov tako imenovane zelene bratovščine, med katerimi pa je v zadnjih letih vse več žensk, lovk. Teh, žena in deklet, je trenutno v lovskih vodah natanko 592, med njimi 54 pripravnic in 3 častne članice. Marjan Toš, predsednik nadzornega odbora Lovske zveze Maribor, pravi, da je letos v mariborski lovski zvezi, ki je z 2100 člani največja območna lovska zveza v Sloveniji, opravilo lovski izpit 6 mladih lovk.

Urška Repolusk: Že kot majhna deklica sem z očetom, ki je bil več kot 40 let lovec in član Lovske družine Ruše, hodila na lov

Med lovskimi pripravnicami je tudi županja občine Ruše Urška Repolusk, ki je članica Lovske družine Ruše. Zaupala nam je svojo zgodbo, ki govori o tem, zakaj se je odločila za vstop v lovske vode: “Že kot majhna deklica sem z očetom, ki je bil več kot 40 let lovec in član Lovske družine Ruše, hodila na lov, obiskovala naš pohorski gozd, spoznavala njegove lepote in opazovala živali ter preživela z njim v lovišču veliko dni mojega brezskrbnega otroštva. Oče me je učil, kako moram biti spoštljiva do narave, do gozda, ki je dom mnogih živali, kako moram vanj vstopati v tišini, da ne zmotim njegovih prebivalcev, me učil o sledeh, ki jih živali puščajo v snegu ali drugem mehkem terenu, doma na piščalih in kasneje v naravi predstavljal zvoke posameznih prebivalcev gozda, me učil o lovskih šegah in običajih, vzgajal v duhu skrbi za živali in me nemalokrat vodil na krmišča, kjer sva hranila divjad z jabolki in senom. Stara zgolj nekaj let, sem s težavo osvojila visoko lovsko prežo in potem na njej poslušala tišino narave, zvok čebel ob medenju hojke, opazovala mogočne pohorske živali in tako bila vse do pubertete očetova spremljevalka na njegovih lovskih pustolovščinah. Kasneje so bile moje prioritete drugačne. V ospredju je bilo šolanje, potem družina. Zdaj sem v življenjskem obdobju, ko lahko ponovno več časa namenim sebi in temu, kaj me veseli. Vrednote, ljubezen do narave in živali, družinska tradicija in nenazadnje tudi očetova želja, da ima svojega lovskega naslednika, so razlogi, zaradi katerih sem konec leta 2020 oddala vlogo za vstop v Lovsko družino Ruše, z željo postati lovska pripravnica in živeti s srcem za naravo.”

Vrednote, ljubezen do narave in živali, družinska tradicija in nenazadnje tudi očetova želja, da ima svojega lovskega naslednika, so razlogi, zaradi katerih sem konec leta 2020 oddala vlogo za vstop v Lovsko družino Ruše, z željo postati lovska pripravnica in živeti s srcem za naravo.

Repoluskova pravi, da trenutno kot lovska pripravnica spoznava lovišče, znanja in lovske veščine. “O svojih pripravniških aktivnostih vodim tudi Dnevnik dela lovskega pripravnika. Po končanem praktičnem izobraževanju bom morala opraviti še praktični del izpita. Predavanja, za opravljanje teoretičnega dela lovskega izpita, še nisem obiskovala.”

Lovske trofeje še nima, so pa jo kolegi lovci v domači lovski družini zelo lepo sprejeli v zeleno bratovščino. “Zelo dolgo je veljalo, da je lov šport, v katerem so zastopani predvsem moški. Zadnja leta pa se jim pridružuje vse več žensk. Ženske imamo na večino zadev v življenju drugačen pogled od moških kolegov, pa naj bo to v poslu ali pa v športu. Demokratična zastopanost vseh spolov lahko koristno vpliva na odnos do določene zadeve, tudi lova.”

Vloga lovca je, da deluje v skladu z etičnimi standardi, da prenaša znanje o naravi, odnosu in skrbi zanjo ter šege in navade, ki so del narodne identitete, na mlajše generacije, da je zaščitnik in skrbnik narave in divjadi, da pomaga ohranjati gozdove, vzdržuje ravnotežje v naravi in s tem ohranja trajnostno rabo le-te.

In kako ruška županja odgovarja na pomisleke nekaterih, da je lov v osnovi neetičen in nepotreben? “V sodobni družbi so mnenja o lovu nasprotujoča in velikokrat zmedena. Ljudje smo se s časom precej oddaljili od narave in je več dobro ne razumemo. Vloga lovca je, da deluje v skladu z etičnimi standardi, da prenaša znanje o naravi, odnosu in skrbi zanjo ter šege in navade, ki so del narodne identitete, na mlajše generacije, da je zaščitnik in skrbnik narave in divjadi, da pomaga ohranjati gozdove, vzdržuje ravnotežje v naravi in s tem ohranja trajnostno rabo le-te.”

Milica Simonič Steiner: Sedenje na preži in opazovanje narave ter živali je trenutek popolnega odklopa in sprostitve

Še ena izmed uspešnih lovk, ki jo sicer bolj poznamo kot občinsko funkcionarko, je tudi Milica Simonič Steiner, univerzitetna diplomirana pravnica, ki je od leta 2019 naprej direktorica občinske uprave v Pesnici. Ima večletne izkušnje z vodenjem občinskih uprav in delom v državni upravi na področju lokalne samouprave. Marsikdo pa ne ve, da je že vrsto let članica Lovske družine Voličina. Povedala nam je, da so jo člani lovske družine zelo lepo sprejeli in bili veseli, da se je včlanila. “Nikoli nisem čutila, da bi me kdo od njih podcenjeval ali gledal name drugače, ker sem ženska. Med njimi se zelo dobro počutim in smo res prava družina. Sicer pa danes naša družina šteje že tri članice.”

V tem času sem spoznala nekatere druge člane te lovske družine in videla, da so srčni in dobri ljudje.

Simonič Steinerjeva pravi, da je njen najstarejši brat Jože nekaj let pred njo postal aktiven član Lovske družine Voličina. “Ko mi je čas dopuščal, sem šla z njim v gozd in z navdušenjem poslušala o navadah divjadi ter o nalogah, ki jih izvaja slovenski lovec. V tem času sem spoznala nekatere druge člane te lovske družine in videla, da so srčni in dobri ljudje. Tako je sčasoma dozorela odločitev, da zaprosim za članstvo in tako sem sedaj članica že dobrih 12 let. Član iste lovske družine je tudi mož.”

Sedenje na preži in opazovanje narave ter živali pa trenutek popolnega odklopa in sprostitve. Tako si v bistvu napolnim baterije za delo, ki ga nikoli ne zmanjka.

Naša sogovornica dodaja, da v lovski družini sedaj že drugi mandat opravlja delo tajnice. “Zaradi službenih obveznosti in dela doma je lovstvo sicer v podrejenem položaju. Mi pa veliko pomeni, če se lahko udeležim skupne delovne akcije, ker je veliko smeha in dobre volje. Sedenje na preži in opazovanje narave ter živali pa trenutek popolnega odklopa in sprostitve. Tako si v bistvu napolnim baterije za delo, ki ga nikoli ne zmanjka.”