V Glasgowu se zaključuje tako imenovani podnebni vrh, na katerem naj bi svetovni voditelji  poskusili zbližati stališča in doseči soglasje okoli ključnih vprašanj, povezanih s podnebnimi spremembami. Predsedniki držav in vlad so sicer podnebno konferenco zagnali z vrhom, na katerem so se med drugim številne države zavezale h koncu krčenja gozdov in zmanjševanju izpustov metana. Nato so se oči uprle v pogajalce, ki morajo zlasti dokončati knjigo pravil za uresničevanje pariškega sporazuma. Le jasna pravila bodo namreč zagotovila, da bodo cilji, h katerim se bodo zavezale države, v celoti doseženi. Da je svet še vedno daleč od uspešnega spopadanja s podnebnimi spremembami, je sicer delegatom sporočilo na tisoče protestnikov v Glasgowu in širše po svetu.

V skladu s pariškim sporazumom naj bi pogodbenice globalno segrevanje ozračja do konca stoletja omejile na precej pod dve stopinji Celzija v primerjavi s predindustrijsko ravnjo in si prizadevale za njegovo omejitev na 1,5 stopinje. Za komentar tega, kot menijo nekateri, najpomembnejšega letošnjega multilateralnega srečanja smo prosili eno vodilnih slovenskih klimatologinj Lučko Kajfež Bogataj, sicer redno profesorico na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, predstojnico Katedre za agrometeorologijo in članico Medvladnega foruma za podnebne spremembe (IPCC) v Ženevi in soprejemnico Nobelove nagrade za mir 2007.

FOTO: Boris Bogataj

V kakšni meri je bil tokratni podnebni vrh uspešen? So bile po vašem mnenju sprejete ustrezne zaveze?

Vrha seveda še ni konec, ampak verjetno ne bo prinesel želenega preboja. Glede na to da so lani pogajanja zaradi covid pandemije odpadla, so bila pričakovanja še toliko večja. A očitno svetovni politiki ne morejo iz svoje kože – radi govorijo velike besede, pred kamerami kažejo zaskrbljene obraze in zelo na splošno pozivajo k spremembam. Razen EU se ne dotaknejo bistvenega vprašanja, ki je bilo ves čas v ospredju – kaj bodo države naredile do leta 2030. Kar bi morale je: znižati izpuste za več kot polovico. EU cilj ta hip je znižati jih za 55 odstotkov. Žal pa so cilji držav postavljeni v leto 2050 ali celo v 2060. Pred temi časovnimi mejniki pa bi izpuste nekatere države v razvoju celo povečevale. Ocenjuje se, da smo po Glasgowu pred več možnimi scenariji ogrevanja. Naj/najbolj optimističen, a žal tudi najmanj verjeten, kjer bi države v celoti izpolnile vse dane obljube zmanjšanja in dosledno uresničevale Pariški sporazum, vodi v ogrevanje za 1.8 stopinje C. Če pa gledamo realno stanje ta hip, pa vse kaže, da bodo izpusti leta 2030 dvakrat večji kot bi smeli biti za cilj 1,5 stopinje C. To pomeni, da drvimo proti najmanj 2,7 stopinj C ogrevanja.

Kako komentirate potezo Kitajske, ki se vrha sploh ni udeležila?

Tokrat so se v zelo slabi luči pokazale ne le Kitajska, ampak tudi Rusija, Brazilija in Avstralija. Gre za same velike in vplivne države, njihova pripravljenost za zavezujoče znižanje izpustov že do leta 2030 pa je minimalna. Kitajska dobro ve, da brez nje pravih dogovorov ne bo in tudi ne doseženega cilja, da bi omejiti segrevanje planeta na 1,5 stopinje Celzija. Verjetno želi iztržiti prej kaj v zameno na drugih področjih, zlasti na trgovinskem. Na primer status, ki ga je že imela pred carinskimi spori z ZDA.

Kaj menite o pobudi, ki jo je podprla tudi Slovenija, glede zmanjšanja izpustov metana za 30 odstotkov?

Pobuda je zelo dobra in s stališča podnebja tudi nujna. Pa morda tudi lažje izvedljiva, kot pa zmanjšanje izpustov CO2. Izpuste metana se da omejiti z boljšim upravljanjem z rudniki premoga, smetišči, z preprečevanjem puščanja plinovodov, z izboljšanim gojenjem riža in pa seveda z manj živinoreje oz. izboljšano prehrano živine. Vendar pa samo znižanje izpustov metana nikakor ne zagotavlja, da bomo dosegli cilj še varnega segrevanja.

Pohorje pozimi – Koča Luka v prihodnosti / VIR: Umanotera

V kateri smeri bi morali po vaše potekati vsebinski dogovori?

Časa je izjemno malo in najhitreje bi dosegli zmanjšanje izpustov s finančnimi ukrepi. Skratka, s sistemsko, torej globalno obdavčitvijo ogljika. Za kaj takega bi v bistvu morali za isto mizo sesti ZDA in Kitajska. Cinično gledano morda sploh ni potrebno, da se leto za letom pogaja več kot 180 držav. Drugi vsebinski del pa bi se moral nanašati na prilagajanje že neizogibnim podnebnim spremembam. Gre seveda za finančno in pa tudi tehnološko pomoč razvitih držav, ki so zgodovinsko gledano bolj krive za nastale spremembe.

Kakšna je tukaj vloga Slovenije? Koliko smo uspešni pri zmanjševanju toplogrednih plinov?

Slovenija je ta hip država, ki predseduje svetu EU, zato se zdi naša vloga izpostavljena. Ne smemo pa si domišljati, da kreiramo evropsko podnebno politiko. Ta je dosti bolj ambiciozna, kot pa so naša podnebna prizadevanja. Dokler nam deluje TEŠ 6 in dokler v prometu ni nobenih vidnih sprememb, capljamo na mestu. Prav tako nismo sposobni prestrukturirati industrije, ki je največji porabnik električne energije. Da ne omenim državnih subvencij prav tistim podjetjem, ki imajo največje izpuste. Slovenija, verjeli ali ne, tako več subvencij nameni za fosilne vire energije kot pa za obnovljive vire energije. Letnica slovenskega izstopa iz premoga še vedno ni znana. V tem trenutku smo poleg Poljske in Češke edina EU članica brez sprejete Nacionalne strategije za izstop iz premoga.

Podpirate prizadevanja, da nuklearna energija pridobi status zelenega vira?

Ideje, da naravnemu plinu in jedrski energiji podelimo status zelenega vira so poslovno prozorne, s stališča okolja pa že absurdne. Res je, da pri obeh teh virih izpusti niso tako veliki kot pri premogu ali nafti, ampak to še ni zeleno. To je lep primer, da bi energetski lobi naredil vse, da se dokoplje do evropskega denarja za zeleni prehod. In če EU to dejansko dovoli, potem bodo s tem zavrte vse investicije v resnično zelene vire energije. Absurdno je sploh uporabiti besedo zeleno, saj so bila zgodovinsko gledano vsa zelena gibanja in stranke utemeljene ravno na nasprotovanju jedrski energiji. Vendar pa ta hip tudi ni smiselno zapirati jedrskih energetskih kapacitet, saj je ta elektrika nizkoogljična, okoljska škoda pa itak že storjena. Na vrat na nos načrtovati nove kapacitete pa žal tudi ni rešitev za podnebno krizo.