Da bi se nesrečam čim bolj izognili, moramo zimske pohode še posebej načrtovati, spremljati vremensko napoved in se na pot odpraviti dobro opremljeni, poudarja naša sogovornica Katja Črešnik Rac, načelnica Gorske reševalne službe Maribor. Do intervencij v zimskem času pride predvsem zato, ker ljudje podcenjujejo razmere.

»Če je Pohorje poleti prijeten sprehod, so pozimi razmere drugačne. Zapadlo je več snega, hladno je in potrebne je več kondicije, da premagaš isto pot kot poleti.« o trenutnih razmerah pove Črešnik Racova.

K sreči v preteklih letih ni bilo potrebno velikokrat posredovati. »Smo ena manj obremenjenih gorskih reševalnih postaj, zato v preteklih letih beležimo razmeroma malo intervencij«, je komentirala.

V celotnem lanskem letu so imeli mariborski gorski reševalci 6 intervencij, leto poprej 11, zaskrbljujoč pa je podatek, da so letos v dobrem mesecu dni imeli že 4 intervencije.

Katja Črešnik Rac, foto: osebni arhiv

»Letos smo imeli prvo intervencijo že 1.1., potem so se kar kopičile. V večini primerov je šlo za podcenjevanje razmer,« je povedala o razmeroma velikem številu intervencij.

Pohod načrtujte

»Če se na Pohorju kaj zgodi, morajo ljudje vedeti, da mi prihajamo od doma. Tam se razporedimo po skupinah, ampak tudi v najboljšem primeru preteče 45 minut, preden lahko začnemo z akcijo. Če smo v službi, je treba z delodajalcem doreči, če sploh smemo iz delovnega mesta in do izhodiščne točke torej preteče tričetrt ure. Ljudje se morajo zavedat, da na kraju ne bomo v petih minutah. Če so torej ponesrečeni ali oboleli, čakajo, to pa predstavlja nevarnost podhladitve,« opozori Črešnik Racova.

Prav zato je v zimskih dneh še pomembneje, da pot načrtujemo. Ko se pozimi odpravljate na pohod, je priporočljivo spremljati tudi vremensko napoved in snežne razmere, denimo na Arso.

Če se na Pohorju kaj zgodi, morajo ljudje vedeti, da mi prihajamo od doma. Tam se razporedimo po skupinah, ampak tudi v najboljšem primeru preteče 45 minut, preden lahko začnemo z akcijo. Če smo v službi, je treba z delodajalcem doreči, če sploh smemo iz delovnega mesta in do izhodiščne točke torej preteče tričetrt ure. Ljudje se morajo zavedat, da na kraju ne bomo v petih minutah. Če so torej ponesrečeni ali oboleli, čakajo, to pa predstavlja nevarnost podhladitve.

»Ljudje morajo biti na razmere pripravljeni, s seboj naj imajo toplo pijačo, več plasti oblačil in čelno lučko, če se pohod zavleče. V prvi pomoči naj imajo astrofolijo, da ne bi prišlo do podhladitve,« je povedala Črešnik Racova.

Med dejavnike, na katere ne moremo vplivati, je pa nanje treba biti pozoren, sodi vreme. »Vreme se pozimi hitro spremeni. Megla je lahko kriva, da zgubimo orientacijo, morda ne vidimo oznak. Orientacijske točke, ki jih poznamo, nam naenkrat niso vidne in imamo občutek, da smo čisto na drugem kraju,« je še povedala.

Pozimi pohorske poti niso posebej označene, zato je potrebno biti pozoren na utrjeno gaz in orientacijske točke.

Na Pohorju ne zapade toliko snega, da bi označevali z zimskimi markacijami, zato je treba upoštevati Knafeljčeve markacije na drevju. Če je snega veliko, se včasih oprime tudi dreves in se lahko slabše vidijo, zato je pomembno, da sledimo gazi tistega, ki je hodil prvi.

»Na Pohorju ne zapade toliko snega, da bi označevali z zimskimi markacijami, zato je treba upoštevati Knafeljčeve markacije na drevju. Če je snega veliko, se včasih oprime tudi dreves in se lahko slabše vidijo, zato je pomembno, da sledimo gazi tistega, ki je hodil prvi,« pove Črešnik Racova.

V visokogorje z znanjem in s previdnostjo

Izkušeni pohodniki se tudi v zimskem času radi odpravijo tudi v visokogorje, sploh zdaj, ko je prehod med občinami in regijami sproščen, je zato več obiskovalcev pričakovati tudi v visokogorju. Podcenjevanje razmer v ekstremnejših razmerah ima v visokogorju lahko še višjo ceno kot je podhladitev. Zimsko gorništvo je lahko izredno nevarno sploh za manj izkušene planince. Letos so v gorah na intervenciji posredovali že 52 krat.

Za komentar nedavne nesreče na Storžiču, kjer so življenja izgubili trije alpinisti, smo prosili Gorsko reševalno zvezo Slovenije.

Jani Bele, alpinistični inštruktor ter gorski reševalec je pojasnil: »Letošnja zima je po mnogih letih bogata s snegom. V gorah so ga zapadle velike količine in to v različnih obdobjih. Plasti snega se niso preobrazile in sprijele s spodnjimi plastmi, poleg tega je velikokrat ob sneženju pihal močan veter, ki je tvoril klože in to ne samo pod običajnimi mesti pod grebeni ampak tudi v grapah. Klože se po navadi splazijo pod obremenitvijo človeka in to je bil verjeten vzrok nesreče.«

Reševalci svetujejo stalno spremljanje vremenskih aplikacij, vendar ob tem planince opozarjajo, da aplikacije, ki bi opozarjala na točno lokacijo nevarnosti, ni.
Zimskega gorništva se obiskovalci visokogorja sicer lotevajo bolje opremljeni. To pa ni dovolj.

Jani Bele, vir fotografije: splet

»Ni dovolj, da se recimo opremiš z lavinskim trojčkom. Torej sonda, žolna in lavinska lopata niso dovolj. Dereze, čelado in cepin je treba znati tudi uporabljati. Kadar se ljudje na novo lotijo zimskega gorništva, bi svetovala, da se vpišejo v planinsko društvo, kjer jih bodo to opremo naučili uporabljati,« opozarja Črešnik Racova.

Kadar se ljudje na novo lotijo zimskega gorništva, bi svetovala, da se vpišejo v planinsko društvo, kjer jih bodo to opremo naučili uporabljati.

Kaj torej lahko storimo, da bo zimski obisk gora čim bolj varen? Jani Bele pojasni: »V zimskem času sta dve največji nevarnosti: plazovi in zdrsi. Zato je pri hoji v zasnežene gore potrebno kompleksno znanje o obeh nevarnostih in predvsem o uporabi opreme, s katero preprečimo oziroma se rešimo nevarnosti.
Seveda ne obstajajo nikakršni hitri postopki, da bi to dosegli. Pred prvim obiskom svetujemo udeležbo na kakšnem tečaju (raje dveh, treh), in spremstvo izkušenega alpinista oziroma vzpon v okviru planinskega društva. Za skupino priporočamo najem gorskega vodnika, ki bo za vas pripravil kakšen vikend tečaj.«

Subjektivnim nevarnostim gora se da vsaj delno izogniti

Na podvig se torej velja odpraviti preudarno in z veliko znanja. Le ustrezen kader vam lahko ponudi dovolj znanja, da se v gore podate varneje. Informacije o tečajih najdete na Facebooku in spletnih straneh alpinističnih klubov, odcepov. »Če opremo le kupiš v trgovini, ti to ne zagotavlja varnosti. Če prebereš navodila, to še ni dovolj. Potrebna je praksa, držati se je treba protokolov. K derezam sodita tudi cepin in čelada. Zaustavljanje s cepinom je treba trenirati. Nekdo, ki bo iz trgovine prinesel dereze in cepin, ju ne bo znal uporabiti.«

Če opremo le kupiš v trgovini, ti to ne zagotavlja varnosti. Če prebereš navodila, to še ni dovolj. Potrebna je praksa, držati se je treba protokolov. K derezam sodita tudi cepin in čelada. Zaustavljanje s cepinom je treba trenirati, Nekdo, ki bo iz trgovine prinesel dereze in cepin, ju ne bo znal uporabiti.

»Objektivne nevarnosti seveda še vedno obstajajo, če imamo dovolj znanja, pa se lahko delno izognemo vsaj subjektivnim!«

Ko se snežne razmere ustalijo, gorski reševalci pričakujejo večji obisk gora, kar zal pomeni tudi več dela zanje. Reševanja se vedno lotevajo po ustaljenem načrtu in imajo dovolj reševalcev. kadar je obiska in potrebe po pomoči veliko, k sodelovanju pokličejo reševalce sosednjih postaj. Objektivne nevarnosti obstajajo in le velika mera previdnosti in izkušenj lahko poskrbi, da je subjektivnih nevarnosti čim manj.

Bele o nesrečah pove: »Poročilo o delovni nesreči se ponavadi začne na dva načina: Do nesreče je prišlo zaradi neizkušenosti ponesrečenega ali pa do nesreče je prišlo kljub izkušenosti ponesrečenega. Isto velja tudi za hribe. Največja nevarnost pri neizkušenih je, da bolj redko zahajajo v hribe in si zaradi tega tudi ne nabavijo potrebne opreme ali se zadovoljijo z neprimerno. Pri tem je treba izpostaviti predvsem male derezice, ki so primerne za hojo do gozdne meje. Ljudje, ki uporabljajo te derezice tudi za vzpone višje, po pravilih tudi nimajo cepina, če ga že imajo, pa ga ne znajo uporabljati.«

Največja nevarnost pri neizkušenih je, da bolj redko zahajajo v hribe in si zaradi tega tudi ne nabavijo potrebne opreme ali se zadovoljijo z neprimerno. Pri tem je treba izpostaviti predvsem male derezice, ki so primerne za hojo do gozdne meje. Ljudje, ki uporabljajo te derezice tudi za vzpone višje, po pravilih tudi nimajo cepina, če ga že imajo, pa ga ne znajo uporabljati.

V alpinistični šoli gornike naučijo tudi kje spremljati razmere, kako se sneg po sneženju preobrazi in kdaj je sploh primeren čas, da se pozimi podamo v gore.

»Ko sem sama začela hoditi v hribe, sem si pozimi rekla, glej kako je lepo, sneg je. Ko pa se začneš s tem ukvarjati in spoznaš, kaj vse se lahko zgodi, razmere drugače dojemaš, morda si tudi prej rečeš, tukaj danes ne bom šel, ker ni vredno. Gora bo počakala,« je o upoštevanju razmer zaključila Črešnik Racova.