Koronavirus predstavlja veliko preizkušnjo, ne le za naše zdravje, temveč tudi za odnose. Naporen vsakdan, ko se je družina le redko videla, je sedaj postal popolno nasprotje. Veliko družin je namreč skupaj dan in noč. Govorili smo z zakonskima in družinskima terapevtkama mag. Kornelijo Ferčak Folnovič iz Družinskega centra mir – zavod za pomoč družinam v stiski in mag. zdš. Romano Čolić – Psihoterapija Pot.

Kaj se je v teh mesecih najbolj spremenilo? Kako se spreminjajo odnosi v družinah?

Kornelija Ferčak Folnovič: Spremenilo se je predvsem to, da je preizkušnja epidemije osvetlila naše odnose. Bolj vidno je postalo vse, kar je vsakdanjemu ritmu, polnemu različnih obveznosti, ob pomanjkanju skupnega časa, skrito ali postavljeno v ozadje. Več, kot smo skupaj, več stvari se razkrije, postane lahko motečih. Zdaj lahko vidimo, spoznavamo, v kakšnih odnosih, družinah živimo.

Epidemija in z njo povezani ukrepi niso spremenili in preoblikovali odnose v družini iz dobrih v težavne. Zgodilo se je to, da smo zaradi več skupnega časa lahko opazili, začutili, kaj lepega ali slabega imamo v odnosih.

V družini, kjer so prej bili konflikti, jih je zdaj lahko še več. Tam, kjer je med partnerjema bila odtujenost, jo lahko zdaj čutita še močneje. Je pa epidemija marsikomu prinesla težave eksistencialne narave – izgubo službe, finančne težave, ki prinašajo negotovost, nepredvidljivost, nemoč, stisko, strah za osnovno preživetje, kar težave v družini poveča. Nekateri starši doživljajo stres, izčrpanost, ker morajo poleg naporne službe usklajevati varstvo in šolske obveznosti otrok. So pa družine, kjer so družinski člani veseli, da so lahko več časa skupaj. Ne veselijo se krize in težav, ki jih danes razmere prinašajo. Hvaležni so, da imajo zdaj več časa drug za drugega, za pogovor…

Romana Čolić: Res je, vsi smo postavljeni pred preizkušnjo. Jaz pravim, da je vsakemu izmed nas postavljeno ogledalo in s tem priložnost, da se sooči s stvarmi, ki so bile prisotne že prej, a jih je močno odrival od sebe, morda že dalj časa. Od vsakega izmed nas pa je odvisno ali je sposoben ozreti sliko v ogledali ali ne. Kaj je sposoben zaznati, sprejeti in s čim se je pripravljen soočiti.

To stanje je, verjamem, da od vsakega od nas zahtevalo neko spremembo. Vsak se je moral od nečesa ločiti in nekaj novega sprejeti, ali je to način dela, način funkcioniranja in sobivanja, način ohranjanja kondicije in skrbi za lastno zdravje, način opravljanja hobijev in dela. Vsak se je prilagodil na svoj način.

Verjamem, da so nekateri zelo dobro izkoristili ta položaj in se povzpeli, spet drugim žal to ni uspelo in ja v praksi je opaziti tudi odnose in posameznike, kjer se stiske poglabljajo in povečujejo.

Pri teh je iz tedna v teden slabše. Tako se povečuje tesnoba, depresija, krepijo se simptomi obsesivno kompulzivnih motenj, povečuje se število paničnih napadov, povečuje se socialna izključenost in še bi lahko naštevala. Soočeni smo s tem, da se soočimo z novim načinom življenja, predvsem zaradi omejenosti z gibanjem in dejstva, da ne vemo, do kdaj bomo morali živeti na tak način. In občutki nemoči so zelo močni. Sama si želim, da bi vsak zmogel pogledati vase in kolikor je v njegovi moči, spoznal kaj je tisto, kar je njemu pomembno, kaj je tisto kar lahko naredi sam zase ne glede na razmere v katerih smo.

Vsak situacijo doživlja po svoje. Vsak posameznik je postavljen pred svoje vrste spremembe. Prav tako se vsaka družina srečuje s svojskimi spremembami, kajti odvisno je, ali govorimo o družini z vrtčevskimi otroki, osnovnošolskimi otroki, družino z mladostnikom, družino z enim, tremi, štirimi otroki in pa seveda je tudi zelo velika razlika ali starša lahko normalno opravljata svoje delo, sta na čakanju, delata od doma. Izzivov je veliko. Za nekatere je sprememba, da so ostali doma in so 24 ur skupaj. Drugi so zdaj bolj zaposleni in že trpijo zaradi utrujenosti in prekomernega dela, spet tretji, se soočajo s poglobljenimi stiskami. Tukaj so še bolni – tisti, ki se soočajo s prebolevanjem covida, in vsi ostali bolni posamezniki, ki morda trenutno ne dobijo oskrbe, ki bi jim pripadala. Menim, da se je spremenilo veliko: svet in način funkcioniranja, ki smo ga poznali prej, ga zdaj več ni.

Problem so odnosi in družine, kjer čustvene varnosti že od prej ni, kjer je že v osnovi obrambni mehanizem beg, kjer je že od prej prisoten konflikt, kjer že od prej ni trdnega temelja.

Poznamo družine, kjer je harmonija že vzpostavljena od prej, saj je vzpostavljen sistem komunikacije, partnerja sta čustveno in intimno povezana oziroma je družina čustveno povezana, kar pomeni, da je prisoten občutek varnosti, ljubljenosti in takšni odnosi sedaj lažje rešujejo stiske in težave. Problem so odnosi in družine, kjer te čustvene varnosti že od prej ni, kjer je že v osnovi obrambni mehanizem beg, kjer je že od prej prisoten konflikt, kjer že od prej ni trdnega temelja. Takšni odnosi zdaj doživljajo še več stiske, ki pa se kažejo v raznih psihosomatskih obolenjih. So pa v takšnih odnosih tri možnosti. Prva možnost je zavedanje situacije in želja po spremembi, torej delo na sebi, odnosu. Druga možnost je, da gredo stvari še na slabše, da se posledično marsikje poveča tudi nasilje, kar vsekakor ni prijetno in pa tretja možnost, spoznanje, da tako ne želimo več naprej. In ker ni moči za spremembo sledi razhod, kar pa ni vedno slabo.

Več je nasilja, stisk, depresij, kaj pa vse to dolgoročno pomeni za nas?

Kornelija Ferčak Folnovič: Pomeni lahko več stvari. Predvsem se bodo morale zgoditi spremembe na različnih ravneh: na ravni družbenega življenja glede ozaveščanja skrbi za duševno zdravje, na ravni medsebojnih odnosov glede spremembe vrednot, čemu bomo dajali prednost, kako bomo živeli svoje odnose, in na ravni osebnega življenja, kako bomo poskrbeli zase, za svoje fizično, a tudi duševno zdravje, ki je zelo pomembno za to, da lahko ustvarjamo, spreminjamo svoj položaj, situacijo, se soočamo in rešujemo izzive, težave.

Še naprej bo treba delati na preprečevanju nasilja in ničelni toleranci do nasilja. Kljub ozaveščanju in različnim oblikam pomoči je žal v družinah, partnerskih odnosih prisotno še vedno veliko nasilja.

Romana Čolić:  Zbiranje stisk na zalogo vsekakor ne pomeni ničesar dobrega za nas. Menim, da bomo duševne posledice stisk obravnavali še kar nekaj časa. Kot že rečeno, prihaja do psihosomatskih obolenj, depresije, paničnih napadov, tesnobnih napadov, povečanih in bolj izrazitih simptomov obsesivno kompulzivnih motenj. Stiske, ki so bile že prej npr. motnje prehranjevanja in podobno so se zdaj pri določenih poglobile. Je pa opaziti tudi povečano uporabo alkohola in drugih prepovedanih substanc.

Ogromno je občutka nemoči in obupa. Ne vemo, kdaj bo tega konec. Ne moremo se pripraviti na to, kdaj bo drugače. Samo čakamo v napetosti kakšna navodila bomo dobili. To stanje stalne pripravljenosti in napetosti pa je izčrpno in naporno. In ne le to, da čakamo in smo napeti, ob vsem tem moramo iskani nove vire moči, nove načine funkcioniranja in delovanja, kar prav tako zahteva veliko energije in samodiscipline ter samomotivacije.

Se sploh znamo kakovostno posvečati en drugemu?

Kornelija Ferčak Folnovič: Zelo različno. Nekateri bolj, drugi dosti manj. Veliko ljudi odnose vzame kot samoumevne in se jim zdi, da se ni potrebno posebej truditi za odnose, se posvečati drugemu, dokler ne pride do težav. Biti v odnosu zahteva naše delo, vlaganje časa, čustev v odnos. Truditi se je potrebno za medsebojno sodelovanje, razumevanje, spoštovanje. To je mogoče le, če se pogovarjamo, sproti rešujemo nesporazume, izražamo svoje želje, hrepenenja… Kakovostno posvečati čas drugemu je mogoče, če drugega poznam in če si lahko povemo, kaj si želimo v odnosu.

Romana Čolić: To je izziv za vse nas tudi, ko ni koronavirusa. Najprej se moramo vprašati kaj prav za prav pomeni kakovostno posvečanje časa drug drugemu? Po mojem mnenju to najprej zahteva spoznati sebe, kaj mi je všeč, kaj potrebujem, kaj si v odnosu želim, kaj lahko v odnosu dam, kaj toleriram in česa ne. Seveda so to kompleksna vprašanja, ki na prvi pogled morda ne izgledajo tako, a verjemite, so. Poleg spoznavanja samega sebe je tukaj nato ključno, koliko si posameznik dovoli spoznati. V odnosu morata torej oba najprej čez lastni proces, nato morata biti sposobna to komunicirati in šele nato menim, da lahko govorimo o kakovostno preživetem času skupaj.

Kaj svetujete družinam?

Kornelija Ferčak Folnovič: Družinam svetujem, da poskušajo v preizkušnjah videti priložnost za učenje in nove izzive. To je tudi priložnost, da se  bolj povežemo med seboj. Preizkušnje in težave nas lahko oddaljijo, lahko pa povežejo. Mi se odločamo, kaj od tega se bo zgodilo v naših odnosih, družinah.

Lahko obupamo ali spremenimo nekaj na boljše. Seveda, ni vedno enostavno. So naporni dnevi, ki jih je potrebno samo preživeti in si reči: “jutri je nov dan”.

Se mi pa zdi, da nam velikokrat zmanjka zdravega optimizma in pozitivne naravnanosti. Ne mislim, da moramo biti naivni, ohraniti upanje in pozitiven pogled v odnosih, življenju, pa je pomembno.

Romana Čolić:  Da v kolikor se še niso, naj se čimprej vpeljejo sistem, da bodo imeli neko rutino. Torej da je rutina za opravljanje šolskih obveznosti (od kdaj do kdaj se dela za šolo), da se ve kdaj kdo dela od doma, kdaj se opravljajo hišna opravila in kdaj je čas za zabavo, sproščeno druženje, ter zelo pomembno, da se tudi ve in se dovoljuje čas zase.

Vsak namreč potrebuje svoj mir, potrebuje svoj prostor in sprostitev. Torej če poenostavim, dobro je imeti skupno rutino, lastno rutino in delovati v dobro drug drugega. Predvsem pa je pomembno, da odrasli stojijo ob strani svojim otrokom in mladostnikom, saj je zanje ta situacije še toliko bolj zahtevna, zato je prav, da jim dovolite, da imajo čas in prostor zase in da se takrat sprostijo na način, ki je njim v redu. Ne bodite vi tisti, ki jim boste narekovali, kako naj se sprostijo.

Opažate, da se družine odločijo poiskati pomoč, ali je to še vedno tabu?

Kornelija Ferčak Folnovič: Vse več družin, parov in posameznikov se odloči poiskati pomoč. Če je še pred nekaj leti bil to kar precej velik tabu, je moč opaziti spremembe. Ljudje vse bolj doživljajo terapevtsko pomoč kot nekaj, kar bo pripomoglo izboljšati njihove odnose, komunikacijo, kvaliteto njihovega življenja in prineslo spremembe na različne ravni življenja.

Vse manj je predsodkov, da je terapija namenjena šibkim ljudem, ljudem s katerimi je nekaj »narobe«.

Za odnose, družino se je vredno truditi, saj bi to moral biti prostor, kjer smo najbolj ljubljeni, sprejeti.  Vsaka družina se sooča s težavami, konflikti, preizkušnjami. To je naravno in del odnosov. Popolne družine ni. Pomembno pa je, kako se družina sooča s težavami in kako rešuje konflikte. So dobri, manj dobri in nedopustni načini (npr. nasilje).

Težave je dobro reševati sproti, ne takrat, ko jih je že ogromno. Različne oblike nasilja, zasvojenosti najbolj ranijo in porušijo odnose. Če ne zmoremo sami na konstruktiven način reševati težav, je pomembno, da poiščemo strokovno pomoč, drugače se težave poglabljajo, odnosi rušijo.

Romana Čolić: Ja nekateri se, nekateri pa ne tako kot prej. Za nekatere je to še vedno tabu, za druge priložnost za rast in spremembo. Trenutna situacija v vsakem izmed nas prebuja mnoge občutke, a verjamem, da bo to minilo. Ne bom rekla, da bo vse, kot smo bili vajeni prej, saj vsak boj spremeni človeka.

Upam, da se nas bo večina spremenila na bolje. Vsakemu želim, da bi zmogel poskrbeti zase, da bi zmogel izhajati iz sebe in svojih potreb, ter bi zmogel prepoznati, kje imam moč, da stvari spreminja in kje te moči nima. Pomembno je namreč, kam vlagamo svojo energijo.