DNEVNA: Akcija, ki je povezala vso Slovenijo: »Pogodba pripravljena na podpis«

Dober mesec je tega, kar je stekla akcija za odkup hiše, v kateri bivata mamica samohranilka in sin s posebnimi potrebami. Živita v majhni hiši na obrobju Ptuja. Mamica Vanja se je želela z banko pogoditi glede možnosti najema hiše, vendar so ponudili odkup po ceni 36.700 evrov, znesku, ki je sicer enak, kot so hišo tudi sami kupili na dražbi.

»Jočem. Od sreče, ganjenosti in preplavlja me hvaležnost.«

»Z Vidom sporočava, da ste zbrali dovolj denarja za najino hiško. Jočem. Od sreče, ganjenosti in preplavlja me hvaležnost. Iskreno? Nekaterim izmed občutkov sploh ne poznam imena,« je zapisala mamica Vanja zgolj štiri dni po začetku akcije. Odziv je bil neverjeten. Danes bo izveden podpis pogodbe.

Bila je spisana neverjetno srčna zgodba iz katere se lahko vsi skupaj nekaj naučimo. Predvsem to, da skupaj zmoremo vse.

Mamica nam pove: »In to se je zgodilo v obdobju, ki za nikogar od nas ni lahko. Bila je spisana neverjetno srčna zgodba iz katere se lahko vsi skupaj nekaj naučimo. Predvsem to, da skupaj zmoremo vse.« Z njo smo poklepetali o občutkih, pa tudi o tem, kako poteka njun vsakdan.

Pred mesecem dni ste se bali, da boste izgubili dom. Danes ste na varnem. Že sploh dojemate?

Ja, res je. Minili so štirje tedni, odkar je bila sprožena dobrodelna akcija. Dojemam počasi, malo se stvari umirjajo, nekako mi je postaja jasno, da je to resničnost in da bo življenje odslej znatno lažje. Sem zagovornik tistega reka »ni vse v denarju«, a ko postane življenje na nek način drugačno, takrat spoznaš, kako pomemben je pravzaprav denar.

Je že vse formalno urejeno?

Ne. Pogodba je pripravljena na podpis. Ko jo podpišem, to se bo zgodilo danes, roma še k davčnim organom in nato bo izvedeno plačilo ter dan predlog za vpis v zemljiško knjigo. Čaka nas še nekaj uradnih postopkov.

Ste mislili, da bomo Slovenci tako hitro stopili skupaj?

Če povem iskreno, sem bila precej prepričana o tem, da bomo stopili skupaj in uspeli. Verjamem v ljudi. Od nekdaj. A da bo to tako hitro, v zgolj štirih dneh, ne, tega pa nisem pričakovala. Rok banke je bil 31. marec 2021. Upala ter želela sem si, da bi bilo do novega leta- torej nekaj pozitivnega v letu 2020.

Je bilo težko javno prositi za pomoč?

Če povem res iskreno. Da. Bilo je zelo težko. Nastopanje v javnosti mi ni tuje. Tudi v medijih ne. To zdaj je bilo povsem nekaj drugega. Nisem vajena prositi pomoči. Od nekdaj sem na vprašanje, pred recimo stopnicami, kjer sem bila z vozičkom: »Ali pomagam?« odgovorila: »Ne.« A ko ne vidiš izhoda, ko so stvari tik pred polomom, imaš vedno dve možnosti. Ali obupaš, ali pogledaš, če je še kje kakšna rešitev. Odločila sem se za slednje, našla rešitev in poskusila.

Ni bilo zagotovila, da bo uspelo. Kljub dobro zasnovani akciji sem poskusila in to je pomembno, da ne obupaš. Res si želim, da sem s tem tudi koga opogumila in bo iskal rešitve, tudi takrat, ko izgleda, da jih več ni.

Ni bilo zagotovila, da bo uspelo. Kljub dobro zasnovani akciji sem poskusila in to je pomembno, da ne obupaš. Res si želim, da sem s tem tudi koga opogumila in bo iskal rešitve, tudi takrat, ko izgleda, da jih več ni.

Je morda že znano, koliko denarja se je skupno zbralo? Če ga je več, zakaj ga boste porabili?

Končni znesek še ni znan, saj operaterji od doniranja s SMS sporočili, kjer se je zbralo največ denarja, nakažejo sredstva šele takrat, ko so plačani računi uporabnikov mobilnih storitev. Torej bo to v decembru. Je pa številka presegla 100.000 evrov. Res sem šokirana nad vsem.

Ves denar bo porabljen za namen, za katerega je bil doniran. Torej Vidu in za Vida. Do zdaj sva poravnala nekaj zapadlih obveznosti, naročila kurilno olje, kupila nekaj oblačil in obutve, naročila sva tudi nov invalidski voziček za Vida. Pogodba in s tem plačilo hiše je tik pred realizacijo. Glede na zbran znesek bo Vid dobil prizidek in v njem svojo kopalnico ter sobo, prilagojeno za odraslega invalida na vozičku.

Kako ste se sprijaznili, da bo vaše življenje težje, kot ste si predstavljali?

Kaj pa vem. Moje življenje tudi pred Vidom ni bilo nič kaj »normalno«. Na »biti drugačen« sem navajena že od malega, saj sem bila v osnovni šoli, ki sem jo obiskovala na vasi, ena redkih, ki takrat recimo ni hodila k verouku. S tem sem bila zelo drugačna. V srednjo šolo sem hodila tja, kjer je bil oče profesor. Spet drugačna od večine.

Pridem do točke, ko si rečem »ne grem se več« ali včasih »ne bi se šla več«, a to mine. Pride nov dan, nova priložnost, da se odločimo drugače. Iskreno verjamem, da si izbiramo počutje in razpoloženje sami.

Rojstvo Vida je samo nadaljevanje tradicije. Je pa res, da včasih vmes postane skoraj nevzdržno. Pridem do točke, ko si rečem »ne grem se več« ali včasih »ne bi se šla več«, a to mine. Pride nov dan, nova priložnost, da se odločimo drugače. Iskreno verjamem, da si izbiramo počutje in razpoloženje sami. Verjamem v to, da ni univerzalne resničnosti. Moj svet je takšen, kot ga jaz vidim in jaz mojega ne vidim kot katastrofo, sebe ne kot žrtev in Vida ne kot nekaj, kar je šlo narobe. Vid je zdrav, vesel fant. Zdaj najstnik z vsemi muhami, ki spadajo zraven.

Videti je, da se maksimalno trudite, da polno preživite čas s sinom. Kaj vse počneta v teh dneh?

Vid ni bil nikoli enostaven. Nikoli se ni kaj dosti »zamotil« sam. Vedno potrebuje akcijo. Ja, počneva veliko vsega, od kuhanja do sprehodov, jahanja, kolesarjenja. Rad gre v kino, gledališče na lutke, plavat, plesati. Ni dolgčas, tudi zdaj ne, ko so možnosti omejene. Uporabim pač več domišljije.

Vid potrebuje 24-urno nego in skrb. Pa si vzamete kdaj čas le zase? Kaj vas sprošča, kje dobivate energijo?

Vid je služba za polni delovni čas in to ne osemurnik. To drži, a z dobro organizacijo, se da marsikaj. Zadnjih pet let, odkar sem ločena, sta moja dneva tista, ki jih Vid preživi z atijem. Sem pa vedno skrbela za to, da sem vsaj pol svojega prostega časa in aktivnosti preživela zunaj »posebnih potreb«. Veliko berem, včasih tudi kaj napišem in ljudje, ki so moje zapise brali, me kar prosijo, naj napišem knjigo. Mogoče, pa res kdaj. Imam tudi psa. Je sicer obveznost, a je tudi prijetna sprostitev in res odlična družba.

Kako pa je s terapijami?

Vid je bil takoj po rojstvu napoten na fizioterapijo v ZD Ptuj. Dobila sva eno obravnavo tedensko, 45 minut. To je absolutno premalo. Skoraj nič. Pri cerebralni paralizi gre za poškodbo enega dela možganov. Zdrav del lahko prevzame določene funkcije poškodovanega dela, če ga to seveda naučimo. In nihče se nič ne nauči v 45 min enkrat na teden. Kaj šele takšno stvar. Zelo grobo in poljudno povedano, a mislim, da vemo za kaj gre.

Ko je bil Vid star 2 leti, smo slišali za Polikliniko Stojčevič – Polovina v Zagrebu, kjer delajo po sistemu mama terapevt. Greš tja enkrat mesečno, ti pokažejo, delaš doma vsak dan štiri do pet ur, greš spet tja, pokažeš kako si delal, kako napreduje, popravijo, dajo nadaljnja navodila in tako naprej. Vse to je seveda samoplačniško. Že 14 let delava po tem sistemu. Mogoče ne več tako intenzivno, kot sva prvih 8 let, ko sva res delala doma vsak dan pet ur. Kar se Vida tiče, ga je naš zdravstveni sistem pustil na cedilu. Žalostno je to, da je veliko otrok, ki ne napredujejo, kot bi lahko, ravno iz tega razloga.