Zimski čas je čas kolin. Včasih je bil to pravi domači praznik. Žal se je takšen praznik hitro sprevrgel v nesrečo, če nismo bili dovolj pozorni na vroča dela, opozarja Oskar Neuvirt, upokojeni višji gasilski častnik in pirotehnik iz Malečnika. Kot nadaluje, se je število požarov nekoliko zmanjšalo tudi zaradi sodobnih plinskih gorilnikov, ki nadomeščajo trda goriva. Če so se koline dobro končale in so bili meso in mesni izdelki varno spravljeni, pa je čez nekaj dni nastopil čas za prekajevanje mesa in mesnih izdelkov. S prekajevanjem dosežemo, da je mesni izdelek trajnejši in da mu dodamo določeno aromo in okus.

Večje kmetije so imele prekajevalnice na podstrešjih

Dimljenje in sušenje je bilo včasih, ko še nismo poznali hladilnikov in zamrzovalnih skrinj, edini način ohranjanja mesnih izdelkov in mesa. Ta postopek pa seveda ne mine brez odprtega plamena bukovih ali hrastovih drv. Večje kmetije so imele in še imajo večje prekajevalnice na podstrešju. Zidan dimnik iz štedilnika je imel na podstrehi odcep za prekajevalnico. Takšen odcep je imel zaporna vratca, ki so bila zaprta, kadar se ni prekajevalo. "Z vidika požarne varnosti je bil ta postopek dokaj varen. Takšno prekajevanje so imenovali hladno, saj je v prostoru, kjer je viselo meso, prišlo največ do 30 stopinj Celzija. Je pa trajalo več dni ali celo tednov. Toplo ali vroče dimljenje pa je postopek, kjer se prostor segreje do 50 ali več stopinj. Sicer pa niso te temperature v prekajevalnici toliko usodne, kot je lahko sam plamen oziroma kurišče," pojasnjuje Neuvirt. 

Težavo predstavljajo improvizirane prekajevalnice

Največ požarov beležimo pri improviziranih prekajevalnicah. Vedeti moramo, da je vnetišče svinjske maščobe okrog 400 stopinj Celzija, takšno temperaturo pa zlahka dosežemo v kurišču z bukovimi drvmi. Najpomembnejše je, da nam ne pade kos mesa v kurišče. Temu se, kot pravi sogovornik, izognemo z pravilno narejeno prekajevalno omaro ali zunanjim indirektnim prekajevanjem. 

[[image_1_article_61706]]

Naštejmo še najpogostejše napake pri tem opravilu:

-  prekajevalnico pustimo brez nadzora,

- naložimo preveč drv, ko smo nekaj časa odsotni zaradi drugih opravil,

- improviziramo s kovinskih sodom in lesenim zabojem, 

[[image_2_article_61706]]

- Nepospravljeno območje okrog kurišča,

- Kurjenje na improviziranih kuriščih v vetrovnem vremenu.

Neuivrt omeni še nekaj poučnih primerov iz prakse: "Prvega primera se spomnim, ko sem bil še dijak in je pri sosedu zagorelo zaradi vnetja lesenega zaboja v katerem je bilo meso. Ker pa je bil zaboj nameščen na kurišče v gospodarskem poslopju, se je ogenj razširil v lesen strop. Očitno je sosed preveč zakuril in v ogenj je padla maščoba iz svinjskega podbradka. Da bi bila nesreča še večja, tisti marčevski dan v vasi ni bilo elektrike in gasilci so se zbrali na ročno sireno. Cesta je bila težko prevozna in z volovsko vprego so gasilci vendarle uspeli pripeljati prenosno motorno brizgalno na kraj dogodka. Kljub vsem težavam jim je uspelo zajeziti požar in ga dokončno pogasiti ne da bi zgorela stanovanjska hiša, ki je bila ob gospodarskem poslopju. Drugi primer požara zaradi prekajevanja se je zgodil pred dvajsetimi leti. Sredi mrzlega nedeljskega dopoldneva se zaslišijo sirene dveh gasilskih vozil. Moj prijatelj Franc pogleda skozi okno, saj je radoveden, kam neki hitijo. Glej ga zlomka, zavili so na dvorišče ženine domačije, ki je bila preko ceste. Tudi v tem primeru je bilo svinjski glavi v zelhanci prevroče in je padla na ogenj. Dim je opazila soseda in poklicala takrat še številko 93. Tokrat se je srečno končalo in Franc je celo gasilcem narezal malo še toplega dimljenega mesa."

[[image_3_article_61706]]

Zaključimo lahko, da je prekajevanje v kvalitetni kovinski omari, ki stoji dovolj oddaljena od objektov, še najbolj varno opravilo. Pa seveda stalni nadzor. Šele tako se bomo lahko pohvalili z okusno domačo salamo ali šunko.