Danes, 12. marca, na god svetega Gregorja, praznujemo gregorjevo. Po starem, julijanskem koledarju so praznik praznovali na prvi spomladanski dan, ob spomladanskem enakonočju, ko je svetli del dneva postal daljši. Leta 1582 pa so koledarski sistem spremenili iz julijanskega v gregorjevega. S tem se je gregorjevo pomaknilo nazaj, zato ga sedaj praznujemo 12. marca.
Ko je veljal še stari julijanski koledar, je Gregor Veliki, znan kot prinašalec luči, godoval prav na prvi spomladanski dan, ko je navadno že toplo.
Ko se luč vrže v vodo
Na gregorjevo naj bi rokodelci, na primer čevljarji in kovači, prenehali delati ob umetni svetlobi, saj je bilo končno dovolj naravne. Predvsem na Gorenjskem in v okolici Ljubljane na predvečer gregorjevega spuščajo gregorčke (hiške, cerkvice, barčice in druge predmete, v katerih je luč ali ogenj) po vodi. Takrat se namreč “luč vrže v vodo”.
Po legendi je sveti Gregor kot dojenček do mlinarja pripul v lesenem predmetu po vodi.
Dobrote s ptičje svatbe
Po ljudskem izročilu se na gregorjevo “ptički ženijo”, zato je praznik povezan tudi z zaljubljenci. V Kropi so šli na dan spuščanja gregorčkov na “tičjo svatbo”, ko so imeli ptiči svojo “ohcet”. Dobrote s poroke pa so ostale v grmovju, kjer so jih otroci lahko poiskali in se z njimi posladkali.
Po starih običajih so se dekleta na gregorjevo ozirala v nebo. Po ljudskem verovanju je veljalo, da bo prva ptica, ki jo bo dekle videlo na ta dan, naznanila, kakšen bo njen mož.
